Katarza. Očiščenje. Moralna sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev. Po domače: blast. B-L-A-S-T. Tako kot ponavadi, ko v stripih nekaj poči ali celo eksplodira. Napisano mora biti z velikimi tiskanimi črkami, da si lahko bralec sploh predstavlja pravi pomen tega odboja, sunka. Zapisu blast lahko dodamo še črtice, ki potujejo iz smeri poka in tudi poudarjajo, da se je pok zgodil. Gre za onomatopoetski zapis nečesa presunljivega, trenutnega.

Do blasta, kot ga v istoimenskem stripu razume francoski stripar Manu Larcenet – čigar Brodeckovo poročilo smo lahko brali že leta 2017 –, pa lahko privede tudi brezup, pristanek v duševni slepi ulici ali preprosto nemoč. Blast v stripu doživi glavni lik Polza, ki je rusko ime, sestavljeno iz besed “pomni leninskje zavety”, v prevodu: “pomni Leninov nauk”. Polza o blastu pravi, da je to “angleška beseda, ki jo je težko prevest … Opisuje sunkovni, udarni val ob eksploziji … Eksplozija je val pritiska, ki je večji od normalnega … Če se širi hitreje od zvoka in prodre v telo, povzroči veliko notranjo škodo. Tako se znajde med čezmernim pritiskom na eni strani in zračnim pritiskom na drugi … Breztežni za drobec sekunde, uničeni od znotraj navzven, še preden se sploh zaveste vročine ali poškodb”.

Blast je torej nekaj, kar morate videti, doživeti, prebrati. Je nekaj neopisljivega, kar Polzo spodbudi k odkritju novega smisla življenja. Blast je njegov smisel. Je tisto nekaj, kar ga je oživilo, pa čeprav za kratek čas, kar je doživljal v opojnosti gina, pomirjevalnih tablet in čokoladic funky choco. Blast je vzrok in posledica pripovedi, ki se vrti okoli prevpraševanja lastnega obstoja. Obstoja, ki so nam ga zagotovili naši lastni predniki, ki so morda glavni krivci za to, da svojega smisla ne moremo uvideti, dokler na svetu ne ostanemo brez njih. Ko se to zgodi, se lahko tesnoba poveča ali povsem izgine, lahko se porodi strah ali pomirjenje; lahko pa naraste v blast – to nerazložljivo stanje.

Ko Polza doživi prvi blast, se v njegov črno-beli svet prikradejo barve. Edine barve, ki se pojavijo v stripu. Takšne, kot smo jih spoznavali v vrtcu, ko smo jih sopostavljali in mešali brez pravega smisla. Prav takšne, kot če bi v roke nekajletnega otroka dali nekaj flomastrov in ga pustili ob praznem papirju. Nastale bi nepravilne oblike, podobne ničemur, vmes bi ostalo nekaj praznih belih prostorov, zagotovo pa oblike ne bi bile pobarvane do roba. Tudi takšen je blast, kaotičen in nepredvidljiv.

Barvni blast nesojenega pisatelja spravi v stanje breztežnosti, delirija, v aseksualni orgazem. Ko je prepričan, da je dosegel ne le trdna tla, ampak pravcato dno, ga blast dvigne in sprejme v kozmos. Zato ga želi Polza po prvem sunku tako močno ponovno najti. Od njega postane odvisen. Zanj se je pripravljen odpovedati ljubezni edine ženske, ki se je kdaj dotaknila binglja pod njegovim preobilnim trebuhom. Zato se je pripravljen odreči domovanju, honorarju in navidezni varnosti. Raje se odloči, da bo klošar. Ne brezdomec, klošar! Brezdomci so po njegovem namreč ljudje, ki so bili v življenje na ulici prisiljeni, klošarji pa so si ga izbrali sami.

Polzo pot iskanja blasta usmeri na velikonočni otok Rapa nui, na katerega se odpravi 19. junija ob 6.30, kar so edine časovnoprostorske koordinate, ki nam jih ponudi strip. Vse ostalo je omejeno na nekaj črnih dimnikov, ki v ozadju spuščajo v zrak smrdljivi dim, in na telefonsko govorilnico, ki je v Polzevi sedanjosti že stvar preteklosti. Še ozadja in okolje so skoraj neobstoječi, nakazani z zgolj kakšno sivo packo tu in tam, kar nam daje vedeti, kako velik je prostor, v katerem se nahaja od vseh pozabljeni pisec receptov. Zamazane, vodene sive površine prekinjajo le odločne, a skicozne linije tuša, ki zamejujejo predvsem človeške like. Otroške barvaste podobe zato med blastom resnično zarežejo v sivi vsakdan.

Larcenet nas s svojo risbo ne pusti v globino. Ves čas ostajamo nekje v ospredju, z osebami oziroma osebo, katere misli vodijo glavno pripoved zgodbe. Z vsemi njegovimi kilogrami, ki jih sam tako rad poudarja in zaradi katerih nam je jasno, zakaj je naslov prvega dela trilogije podnaslovljen z Masa sala. Prevod drugega dela pri založbi VigeVageKnjige načrtujejo že za letošnje leto in morda nam bo že ta razkril, kaj za vraga se je sploh zgodilo s Carole?

Zgodba o Carole, o kateri ne vemo prav veliko, je v resnici zaplet stripa Blast, ki nam na začetku predstavi Polzo kot arestanta, ki ga zaslišujeta dva izjemno skeptična policista. Njegovi poduhovljeni pripovedi prav nič ne verjameta in še najbolj služita kot dober prikaz vsega, kar si Polza predstavlja, da si družba misli o njem. Da je torej odvečen, da vzbuja gnus zaradi svoje pojave, da bi se ga najraje znebili. Kar je res. A z vsako novo stranjo in z vsakim kvadratkom se zdi, da se za njegovo zgodbo vendarle skriva nekaj več kot običajno priznanje kriminalca. Med pripovedjo nam počasi razkriva, kaj sploh je misteriozni blast, vmes pa navrže nekaj intrigantnih primerjav, kot je tista o dvoličnosti človeštva, ki alkohol vidi kot nekaj slabega, nekaj kar uničuje življenja, hkrati pa spodbuja uničevanje telesa zavoljo ustrezanja lepotnim standardom.

Preden zaključimo, velja omeniti še iznajdljiv način prikaza dialoga med Polzo in Bojanom, gozdnim možem, ki govori Polzi nerazumljiv jezik. Tudi Bojanove besede so zbrane v dialoški oblaček iz čačk, v katerem lahko prepoznamo tvorbo besed in stavkov, nekaj posameznih črk, ne pa tudi pomena povedi. A jasno je, da med udeležencema poteka dialog, ki ima pač nekaj omejitev.

Na konec filozofsko pravljične stripovske trilogije Blast bo verjetno kar težko počakati. Ampak, kot pravi Polza, je “resnico lažje izrečt kot slišat”.