»Smrt je univerzalna«
V septembru 2020 je v Sloveniji umrlo 1.662 ljudi.
S podobnimi numeričnimi dejstvi je v Bruslju nastanjeni ameriški performer in umetnik Davis Freeman soočil petdeset z maskami zaščitenih in po avditoriju razpršenih gledalcev na začetku svoje predstave Daj še usta, ki smo si jo ogledali avgusta letos na festivalu Mladi levi. Kljub tematiki soočanja s smrtjo je Freeman takoj dodal, naj se ne sekiramo, češ, da ta predstava ne bo zamorjena. V enoinpolurnem potovanju po svoji avtobiografiji je Freeman prepletel vloge pripovedovalca, komika in motivacijskega govorca; v to lahkotno surfanje pa je vsake toliko premišljeno zarezal z resnim momentom ali provokacijo. Za umetnika, ki se giblje med sodobnim gledališčem, plesom, videoumetnostjo, fotografijo in kuriranjem, je osebni pristop odmik iz običajnega modusa operandi.
V glavni pripovedni liniji Freeman niza družinske anekdote: prvi zakon svoje mame; ločitev; drugi zakon – katerega »srečno naključje« je on sam; poroka promiskuitetnega brata; odkritje starejše polsestre, ki jo je mama dala v rejo in se izkaže za volilko Republikanske stranke. Časovna linija zgodbe skače gor in dol, saj je, kot pravi Freeman, »linearnost dolgočasna«. Duhovitost pa je pogosto le predpriprava za udarec v trebuh. Prvi ljubezni in izgubi nedolžnosti sledi soočenje s samomorom tega dekleta. Otroškim igram s hčerko sledi nenadna smrt umetniškega sodelavca. Pri tem Freeman sebe ne izvzame iz čustvenih stanj, ki jih izzove v publiki.
Dinamično razmerje med avtobiografskim materialom in umetniškim okvirom predstave ponuja publiki različne vstope. V Freemanovih prigodah lahko prepoznamo lastne situacije. Njegova čustvena stanja lahko razprejo prostor za procesiranje in transformiranje kolektivnih in individualnih izkušenj, hkrati pa njegovo hudomušno nastopanje stalno vzpostavlja distanco do anekdot, ki so ponekod tako nenavadne, da mejijo na fikcijo. Fotografijam na videoprojekciji navkljub.
V drugi polovici predstave Freeman osebno pripoved vpne v aktualno družbeno realnost, predvsem v obračunu s seksizmom in rasizmom. Pripoved o starejšem bratu z zgodovino zlorabe nedovoljenih substanc razkrije spolno zlorabo v otroštvu. Storilec je bil razkrit šele pred kratkim, v času gibanja MeToo. Na Black Lives Matter pa se Freeman odzove z raziskovanjem svojega družinskega drevesa, ki korenini na jugu ZDA. Razkrije, da sta ga starša poimenovala po Jeffersonu Davisu, predsedniku konfederacije; da so Freemani svoje čase imeli 17 sužnjev; ter da je bil njegov ded član Ku Klux Klana, ki je družbo rad zabaval našemljen v črnca. Kot možnost sprave s družinsko dediščino se Davisu ponudi ritual, ki ga je prejel od alternativne zdravilke. Teden dni je moral na hrbtu nositi deset kilogramov težak kamen, na katerega je bila narisana dedova slika, ter ga nato politega z medom pustiti na njegovem grobu.
Skozi osebne in družbene plasti predstave pa je Freeman napel še nit hudomušnega poigravanja z newagerskimi idejami, ki lahko služi kot odskočna deska za gledalčevo domišljijo. Performer najprej navrže domislico, da nekatere besede lahko vplivajo na naše počutje že zgolj s tem, da jih slišimo, recimo: veselje, svetloba, sreča. Kar sprva deluje kot ništrc, pridobi težo, ko se te besede ponovijo na videoprojekciji ob soočanju s samomorom in kasneje s smrtjo bližnjih. Da se te besede ne bi ustalile v določenem pomenu, jih Freeman namerno premešča iz zaresnega v humorni kontekst in spet nazaj, s tem pa potisne gledalca v odločitev - kaj z njimi? V prizoru sredi predstave naj bi vrtenje platonskih geometričnih teles na projekciji samo po sebi harmoniziralo naša telesa. In, pravi Freeman, če, namesto da delamo telovadne vaje za bicepse, o tem zgolj razmišljamo, bo s tem mišična masa prav tako narasla. Baje.
»VESELJE. SVETLOBA. SREČA. BICEPS. KURAC.«
Gledalčevo aktivno soustvarjanje lastne gledalske izkušnje Freeman poudari z dvema vizualizacijama, v katerih smo povabljeni, naj si predstavljamo določeno osebo iz svojega življenja. Tako skuša katalizirati naše notranje spajanje v predstavi videnih družbenih in osebnih tematik ter v predstavi doživetih čustvenih intenzitet z našo osebno zgodovino in izkušnjami.
»Zaprite oči. Pomislite na osebo, ki je vaše življenje potisnila v smer, kamor sicer ne bi sami šli. Nemara je bil to učitelj. Nemara prijatelj. Vzemite si trenutek, da tej osebi pošljete občutek hvaležnosti, občutek miru.«
***
Foto - Sunčan Stone
Dodaj komentar
Komentiraj