Razglednice z otokov
V Temni zvezdi lahko prisluhnete reportažam iz festivala Kino Otok:
V Izoli smo spregovorile z režiserji treh filmov:
V današnji Temni zvezdi se bomo letnemu času primerno odpravili na morje. Med 4. in 8. junijem je namreč potekal 21. festival Kino Otok oziroma Isola Cinema. Kot nam namigne ime, festival domuje v Izoli, a ima ob tem v zadnjih letih pod imenom Otok v Ljubljani tudi vse obsežnejši program v prestolnici. Da ne bi zapostavljali območja, kjer dejansko lahko poslušate našo frekvenco, bomo začeli s poročilom z Otoka v Ljubljani in se nato posvetili izbranim filmom iz Izole. Čeprav, čakajte malo …
Slišani oglas za Radio Študent in digitalne radijske sprejemnike je velikodušno prispeval režiser in direktor fotografije Gregor Božič, s katerim smo se pogovarjali o kratkem filmu Navadna hruška. Poleg njega boste v drugi polovici Temne zvezde lahko slišali še režiserja dokumentarnega filma Fiume o morte! Igorja Bezinovića ter ustvarjalca dokumentarnega filma V senci, Samija van Ingna. Za zdaj pa se napotimo v ljubljanski Kinodvor, kamor je naplavilo Lino.
V pričakovanju poletja in izolske edicije festivala se je program Otok v Ljubljani letos začel že spomladi. Sedmega aprila je programski tok odprl nemško-francoski film Direktna akcija in nas popeljal v središče postkapitalističnega eksperimenta, ki raziskuje nove načine skupnega bivanja, odpora in zamišljanja prihodnosti. Z njim se je zasidral - sicer ohlapen - ton cikla filmov, ki ne odpirajo zgolj geografskih, temveč tudi miselne prostore.
Slab mesec dni kasneje se je program nadaljeval s filmskim podvigom z naslovom Komuna (Pariz, 1871). Da ne bo pomote, to ni film iz leta 1871, temveč izčrpna, skoraj šest ur dolga rekonstrukcija ene najlegendarnejših socialističnih vstaj, ki je za nekaj tednov predrugačila red v francoski prestolnici. Če se vam zdi, da naslov že sam po sebi zveni kot opomba iz učbenika zgodovine, naj vas opozorimo: tudi film ni daleč od tega občutka. A to ni kritika! Peter Watkins s svojo značilno dokumentaristično formo in natančno dramaturgijo preizkuša meje gledalčeve potrpežljivosti prav zato, da bi ponovno odprl vprašanja dojemanja revolucije, medijskega poročanja in spomina. Ne gre za spektakel, temveč za kolektivno vajo v zamišljanju drugačnega sveta. Čeprav priznamo, da smo mogoče vmes za hip tudi malce zadremali.
Že naslednji dan se je v Ljubljani odprl še program PRO Otok, ki je letos potekal v kinodvorani Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Začel se je z izborom kratkih filmov Igorja Bezinovića, letošnjega tako imenovanega filmarja v fokusu. Njegovi dokumentarci z dobršno mero humorja raziskujejo nenavadne posameznike, skupnosti in odnose. Uvodni projekciji je sledil pogovor filmske selektorice Kina Otok Varje Močnik ter glasbenika in publicista Mihe Blažiča, ki sta Bezinovićevo delo razgrnila v kontekstu angažiranega dokumentarizma, poetike in političnega potenciala vsakdanjosti.
Tekom festivala je PRO Otok na AGRFT-ju ponudil še Masterclass: Igor Bezinović na dolgo o kratkih, kjer je avtor predstavil izbor svojih najzgodnejših in najkrajših filmov, obenem pa reflektiral svoj edinstveni pristop k dokumentarcu. Takšnemu, ki se napaja iz neposrednega stika z ljudmi in okolji, ki jih portretira, in v katerem prevlada predvsem dialog.
Za zaključek tega ljubljanskega fokusa je sledila še projekcija režiserjevega prvega igranega celovečerca Kratki izlet iz leta 2017. Gre za pripoved o skupini prijateljev, ki se z divje zabave spontano odpravijo na potep po neznanih kotičkih Istre. Film v žgočem soncu zariše portret mladosti, ki tava nekje med svobodo in izgubljenostjo, v formi pa ostaja pronicljiv in skrajno nežen.
Medtem se je program Otoka v Ljubljani nadaljeval v Kinodvoru, kjer se je z zgodnjim poletjem odprlo priljubljeno Kinodvorišče. Gre za letni kino na prostem, ki v atriju Slovenskih železnic ponuja filme pod zvezdami in mimoletečimi golobi. Sezono je odprl Vermiglio - štiridelna pastoralna drama, umeščena v štiri letne čase, ki je v Benetkah prejela veliko nagrado žirije. Le nekaj večerov pozneje je Kinodvorišče zavzel še Imperij - odštekana medgalaktična apokaliptična komedija o vojni med enkami in demonskimi ničlami. Film združi na videz nezdružljivo: socialni realizem in spektakel blockbusterja, ki služi kot absurdna in politična satira. Rezultat je - glede na to, da se film dogaja v vesolju - presenetljivo prizemljen.
Med filmi, ki so se v okviru Otoka v Ljubljani zvrstili v zadnjih tednih, je tudi Kako sem po nesreči napisala knjigo, nizozemska mladinska pripoved o žalovanju in domišljiji. Film je bil premierno prikazan v Kinodvoru, kjer je projekcijo uvedla režiserka Nóra Lakos. Sicer pa je bil film v okviru programa Otok drugod predvajan tudi v Kulturnem domu Cerknica.
Čeprav je ljubljanski del Kina Otok ponudil vrsto zanimivih naslovov in dragocenih srečanj z avtorji, se ne moremo povsem znebiti občutka, da program pogosto ne deluje kot del festivala. Izpade kot njegov podaljšek, ki pa ne oblikuje samostojne programske celote, temveč le razširja tisto, kar bi se v Kinodvoru morda tako ali tako vrtelo. V poplavi rednih in posebnih dogodkov, ki jih Kinodvor že sicer ponuja, se Otok v Ljubljani včasih zdi kot še ena kaplja v morje, ne pa val, ki bi zares predramil občinstvo.
Večina projekcij je minila brez posebnih uvodov in obiskovalci pogosto niti niso vedeli, da gledajo del festivalskega programa. Da bi bil ljubljanski del prepoznavnejši in dragocenejši, bi morda potreboval še močnejšo kuratorsko rdečo nit ter več pozornosti na festivalsko izkušnjo in občutek, da se v mestu resnično dogaja nekaj neponovljivega – ne le možnost, da določen film ujamemo teden prej, kot bi ga sicer.
Medtem ko se je ljubljanski del festivala še odvijal v Kinodvoru, je že napočil čas, da spakiramo brisače in se odpravimo tja, kamor otoki res spadajo – na morje. Festival se je namreč tradicionalno nadaljeval v Izoli, kamor sta se odpravili Vanja in Laura.
Izolanski del festivala, ki je poznan po svojem posvečanju svetovnim kinematografijam, inovativnim avtorskim pristopom in družbeno relevantnim tematikam, je bil letos posebej zaznamovan z dokumentarci. Predstavljen je bil širok nabor dokumentarnih filmov, ki so programsko raznolikost zagotavljali tako z vsebino kot formo. Na festivalu smo med drugim lahko videli dokumentarno fikcijo Prisluhni glasovom, film Iz ničelne točke, ki sopostavlja perspektive več palestinskih avtorjev, arhivske dokumentarce in dokumentarne klasike. V drugem delu oddaje tako pozornost posvečamo avtorjem treh filmov dokumentarne narave, ki do žanra pristopajo na povsem različne načine.
Naš prvi sogovornik je Sami van Ingen [sámi van íngǝn], ki se je na festivalu Kino Otok predstavil s filmom V senci. To je precej klasičen dokumentarec o družini Flaherty, filmskih ustvarjalcih, ki so tudi Ingnovi predniki. Ob smrti prababice je Ingen dobil v svoje roke celoten arhiv njihovih posnetkov, pisem in dnevnikov ter iz tega gradiva ustvaril dva filma: Monika iz južnih morja in V senci. Slednjega smo si na festivalu tudi ogledali. Ob tej priložnosti so organizatorji v filmski program festivala vključili tudi film Človek iz Arana, dokumentarec, ki ga je Robert Flaherty ustvaril leta 1934. Flaherty si je zgradil prepoznavnost predvsem s filmom Nanook s severa, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Slednjega štejemo kot enega prvih dokumentarnih filmov.
V primerjavi z Ingnovo dokaj standardno dokumentarno formo je naš naslednji sogovornik, Igor Bezinović, pri delu z arhivskim materialom ubral popolnoma drugačen pristop. V dokumentarnem filmu Fiume o morte! Bezinović obravnava obdobje med letoma 1919 in 1921, ko je Gabriele D’Annunzio okupiral Reko. Tematike fašističnih režimov, na katero po navadi gledamo z morbidno resnostjo, se Bezinović loti z igrivimi rekonstrukcijami zgodovinskih dogodkov in arhivskih fotografij. Film, ki je poln zgodovinskih dejstev, tako v veliki meri gradijo tudi igrani prizori, v katerih nastopajo reški meščani. Več o konceptualni zasnovi pove režiser sam.
Kot že na razprodanih projekcijah marčevskega Festivala dokumentarnega filma je Fiume o morte! tudi na festivalu Kino Otok napolnil letni kino Arrigoni ter navdušil občinstvo. Četudi so že od premiere filma nekateri gledalci kritični do Bezinovićeve lahkotne obravnave fašizma, lahko zaključimo, da sta prav tu čar in največja vrednost filma. Kot je režiser sam omenil, film apropriira fašistično propagando in jo s tem razgali. Obenem Bezinović svojim someščanom ponudi možnost, da prek rekonstrukcij nekako reapropriirajo zgodovino svojega mesta ter temnemu obdobju okoli leta 1920 tako odvzamejo moč.
Kot zadnjemu se posvetimo kratkemu filmu Navadna hruška, režiserja Gregorja Božiča. Ta je povezan tudi s pravkar obravnavanim flimom Fiume o morte!, saj je pri njem sodeloval kot direktor fotografije. Sicer je Božič najbolj poznan kot režiser celovečernega igranega filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov.
Projekcija filma Navadna hruška v Kinu Otok je bila slovenska premiera tega kratkega filma, ki so ga filmski ustvarjalci začeli snemati že v času pred epidemijo covida. Sprva naj bi bil kratki dokumentarni film o vzgoji in ohranjanju starih sadnih dreves v goriški regiji. Koncept so kasneje spremenili in že posneto dokumentarno gradivo uporabili znotraj igranega scenarija. Končni produkt je 15-minutna distopija. Spremljamo znanstveni eksperiment razgretega sveta, kjer ljudem predvajajo najdene posnetke starih sadjarjev, ki živijo v stiku z naravo. Več o filmu nam je povedal režiser Gregor Božič.
Napram Ingnu, ki zgodovino nagovarja prek dela z arhivskimi materiali, in Bezinoviću, ki arhivske materiale poustvarja v sodobnosti, je Božič ustvarjal arhivske materiale za prihodnost. Prav znanstvena fantastika, ki film pretvori iz dokumentarnega v fikcijskega, nam približa misel o relativnosti in pomenu pričevanj, ki bodo s staranjem le pridobivala vrednost. Tudi izven izpostavljenih filmov je bil program Kina Otok tako v dokumentarnem kot igranem, dolgo- in kratkometražnem programu poln takih pričevanj. S počasnejšim festivalskim ritmom, prostorom za druženje in refleksijo ter kopico edinstvenih filmskih izkušenj nas je festival tudi letos dodobra osvežil - skoraj toliko kot skok med meduze izolskega morja.
Dodaj komentar
Komentiraj