Tokratna literarno obarvana Teorema se ne bo ubadala z žanrom grozljivke. Pa ne zato, ker je noč čarovnic že mimo in ker smo se mrtvih že spomnili. Če se je prispevek začel z duhom, to ni duh, ki straši po zakleti hiši ali das Gespenst des Kommunismus, s katerim je Marx zastraševal evropsko buržoazijo. To tudi ni povsem Heglov duh, ki se dviga iz pene končnosti. Duh, ki ga bomo skušali zavohati v naslednjih minutah, je najbližje francoskemu esprit – duhu, ki je stvar stila.

Nek stil je lahko v modi ali iz mode, lahko pa se moda k njemu vrne in temu se nato reče »retro stil«. Retro prihaja iz latinščine kot tisto, kar je zadaj – lahko bi rekli, denimo, da je nekaj zadaj za nami na vlaku zgodovine. V vagonih, ki jih vlečemo za sabo, so lahko ugledni potniki ali pa denimo slepi potniki, zaradi katerih ima vsakršna literarna retrospektiva svoje slepe pege. Ne bo nam torej šlo za literarno retrospektivo, četudi je pitje kave z literarnimi potniki v zadnjem vagonu vselej duhovito početje.

Zakaj nam ne bo šlo za to? Ker se v tej uri, ko se spušča mrak in ogrinja v temo naš TGV, naš train à grande vitesse ali po slovensko »hitri vlak« približuje svoji matični deželi Iluzija, pokrajini za mejo, ki gre onkraj vsega empiričnega in je ni mogoče nikoli docela spoznati. In ko se takole zibljemo ob drdranju koles in šumu hitrosti, nenadoma ugledamo svetlikajoče se telo. Kje? Tam, tam na robu travnika, tam, kjer se dvigajo bele ruske breze in s krošnjami, ki jih kuštra nočni vetrc, tvorijo kuliso, za katero se je medtem že skrilo sonce.

Svetla pega se širi, ko se nam približuje in zavije, tako da hiti vštric z vlakom proti meji, kjer se bomo morali ustaviti zaradi carinskega pregleda kovčkov razuma. Za hip se nam zazdi, kot da vidimo gorečega bika, ki mu iz nozdrvi bruhajo vijolični plameni. Nenadoma iz gozda na robu travnika skoči še več takšnih plamenečih štirinožčev in zadaj za njimi jezdec sam samcat, ki vihti laso in podi bike in konje in krave pred seboj. Ali je to mogoče? Saj to je … Jože Javoršek! Jože Javoršek, ki bo vsak hip prijel Vitomila Zupana za njegov edini rog, če mu ne bo tega preprečil Taras Kermauner, ki se dramatično, v obliki orla spušča nad lovca in njegov plen.

Tedaj se zasliši kričanje in trojica, brzeča ob vlaku, obrne glave in sramežljivo izbulji oči, kot da je vsakega izmed njih nekdo zasačil pri pregrehi. Odpremo okno in potisnemo naše glave v mrzel piš vetra. Iz vagona za nami kukajo tri kričeče glave – saj to so Josip Vidmar, Boris Pahor in Edvard Kocbek, ki družno usipajo psovke proti norcem, lovečim se po travniku. In Dušan Pirjevec, veliki fenomenološki literarni teoretik? On je že onkraj, v enem izmed boljših lokalov Transcendenta, glavnega mesta Iluzije, kjer pije fin viski.

Poslušalec Teoreme bo morda ugovarjal in se spraševal, čemu služi tale fantazmatski prikaz dveh generacij iz časa socializma, prikaz, ki po vrhu celo premešča in maje splošno vzpostavljene podobe o teh literarnih generacijah? Vrh vsega bi lahko ugovarjal postmodernizirani poslušalec-literat, čemu bi se sploh ukvarjali s temi starimi in večinoma že pokopanimi ideologi? Čemu bi nasedali predpostavki obstoja velike Resnice? In naš odgovor bi se glasil, da je strategija za tem pretiravanjem ta, da se ovemo, da zgodovino s fikcijo druži pripoved, ki je subjektivna pripoved zgodovinarja, če gre za uradno, akademsko zgodovino, ali denimo pripoved pričevalca, če gre za ustni zgodovinopisni vir, ali pa tudi zapisana pripoved pričevalca v obliki spominov, dnevnikov, avtobiografije in, zakaj pa ne, tudi hibridnega literarno-zgodovinskega romana.

Literarna zgodovina - ta kleč, ki ga po piščevem mnenju ne opredeljuje kolektivni spomin, temveč kolektivna pozaba. Ali ne pišemo zato, da bi pozabili? Da bi izbrisali fiksne pomene, vpisane na nagrobne kamne pozitivizma? Ali ne pišemo zato, da bi našli pot med dejstvi, ki kot sveče sproti dogorijo, preden prižgemo nove? Ali ne pišemo – specifično o zgodovini zapisovanja – zato, ker ne moremo ves čas potovati po razsežnem prostoru in da bi se zadovoljili vsaj s potovanjem po duhovnih prostorih naših teles?

Nadrealisti naj bi pisali zato, ker jih realnost ni zadovoljila. In ko govorimo o vplivu francoskega nadrealizma na slovensko literaturo, ne moremo mimo Jožeta Javorška, samotnega jezdeca sredi planjave spleta odnosov, ki bi ga lahko imenovali slovenska socialistična kultura. Ni tako pomembno vedeti, da se je rodil leta 1920 in umrl leta 1990 ali da je kmalu po drugi svetovni vojni očetov priimek »Brejc« zamenjal z materinim »Javoršek«, kot je pomembno vedeti, da je za sodobni slovenski literarno zgodovino in literarno teorijo, ki jima v veliki meri primanjkuje prav sodobnih pristopov, Jože Javoršek še vedno (khem) »temni kontinent«. Teoretiki, kakršen je Rastko Močnik, trdijo celo, da Jožetu Javoršku ti dve vedi zaradi manka obravnave delata krivico. Zato je naš namen odstrniti nekaj pozabljenih dogodkov, ki so zaznamovali njegovo življenje, ter obenem konstruirati nove skrivnosti in nove pozabe.

Jože Javoršek se je literarno kalil pred vojno na Škofijski gimnaziji, kjer je bil hitro označen za heretika, nato pod mentorstvom Edvarda Kocbeka. V partizansko gibanje se je vključil kot krščanski socialist, krščanski socializem pa je kot zanimivo kulturno-politično usmeritev vinjeno-delirična delitev na bele in rdeče utopila v pozabo. Krščanski socializem, ta rose slovenske zgodovine, je s špiritom iz Javorškovega duha pričel izganjati Vitomil Zupan, ko sta se spoznala v partizanih. In tu se začne zaplet, ki je bistveno vplival na Javorškovo življenjsko in literarno usodo.  

Čeprav je ohranjal verjetje v partizanski projekt, ki je po njegovih besedah “iz naroda hlapcev napravil narod junakov”, in čeprav je bil Zupanov nadrejeni, se je podvrgel njegovemu dekadentnemu vplivu. Zupan ga je učil piti, nekoč ga je skoraj pripravil do tega, da bi se skupaj sežgala na grmadi. Pijana sta zakurila velik ogenj sredi neke hiše in tik preden bi skočila vanj, se je prikazal star mož, ki ju je streznil. Ob tem pa Javoršek v Nevarnih razmerjih, romanu v pismih iz leta 1977, v katerem Javoršek fiktivna pisma, ki si jih izmenjuje z resničnimi osebami, prepleta z dokumentacijo resničnih zgodovinskih dogodkov, piše, da je bil Zupan v njegovem življenju “prvi človek, ki se je plemenitaško ukvarjal s svojim telesom in duhom”.

Nadaljuje: “Skrbel si z vsemi razpoložljivimi sredstvi za zunanjo čistost, za eleganco svoje pojave in za vse tisto, kar smo samo slutili, da so stari Grki počenjali v svojih palestrah in filozofskih učilnicah. Skrbel si za svoje plemenitaštvo in svojo skrb posredoval tudi drugim. Zato sem ti v resnici hvaležen, da si me odtrgal od krščanstva prav v tistih vezeh, ki so najbolj žalostno vezale slovenskega človeka nanj. Tam, kjer je krščanstvo preprečevalo, da bi bili ljudje svobodni s svojim telesom in nenehno živeli z njim v sladostrastnem skladju, zakaj telo ne terja samo zdravja, ampak tudi slasti. Predvsem pa terja svobodo.”

Tako je bila ta dvojica vpeta v nevarni ples dekadence na eni strani in afirmacije življenja na drugi. Zupan je nekaj dni pred koncem vojne svojo partizansko ljubico, ki se je je naveličal, pripravil do tega, da je storila samomor. Javoršek mu je pomagal zakriti sledi. V ozadju te protekcije je bila obljuba o Zupanovi izjemni predvojni literaturi, ki se skriva v kovčku v Ljubljani in ki bo Javoršku odkrila, “kaj Zupan zares je”. Ko je bil Javoršek po vojni urednik Radia Ljubljana, prejšnjega Radia OF, je včasih po obvezni polnočni Internacionali predvajal še Camille Saint-Saënsov Mrtvaški ples. To je bil znak Zupanu, da je pripravljen na ponočevanje. Nekoč mu je prinesel kovček. Javoršek je bral Zupanovo homoerotično literaturo, ki se je skrivala v kovčku, in bil razočaran, kot je sam zapisal, nad slogovnim in literarnim vidikom, kjer ni bilo invencije. Ko je to povedal Zupanu, je ta proti Javoršku ustrelil kroglo. Razšla sta se.

Dve leti zatem, ko se je Javoršek vrnil iz Pariza, kjer je bil kulturni ataše jugoslovanskega ambasadorja Marka Ristića in se je družil s pariškimi umetniki, kot so Paul Eluard, Tristan Tzara, Andre Breton, Albert Camus ter filozof Sartre, so ga zaprli. Uradni razlog: skupaj z Zupanom in Pirjevcem so bili preveč subverzivni in seksualno dekadentni za Jugoslavijo tik po razhodu s Stalinom. Zupan je Javoršku naprtil umor ženske, ki jo je Zupan spravil do samomora. Zasliševalcu je povedal, da je Javoršek homoseksualec.

Ko se je vrnil iz zapora, je pisal dramska besedila, ki se približujejo drami absurda. Napisal je zajeten kup dnevnikov, potopisov, romanov, poezije in tudi teoretskih razprav o Trubarju in Cankarju. Njegovo dramsko igro Povečevalno steklo, farso, so v 50-ih igrali v ljubljanski Drami, a so jo hitro cenzurirali, saj naj bi se nekateri režimski vodje prepoznali v njej. Njegovo pisanje je ves čas zbujalo polemike in razprave. “V tistem času smo ga vsi brali,” se skrivnostno strinjajo akademiki, ki so takrat že tvorili del intelektualnega okolja.

V zadnjih nekaj desetletjih se je razvil žanr t.i. teoretske fikcije, do katere zgodovine se v iztekajoči Teoremi ne bomo opredeljevali. To bi nenazadnje od nas zahtevala stroga znanstvena metodologija, ki jo prepuščamo univerzitetni praksi. Vendar je teoretska fikcija tudi svojevrstna metodologija pisanja in raziskovanja, ki izhaja iz spoznanja, da fikcija strukturira realnost, in si svojo svobodo kupuje s tem, da je večinoma potisnjena ob rob. V Javorškovih Nevarnih razmerjih gre za podobno spoznanje - namreč, skupaj s spontanimi teoretskimi pasusi ustvarja pripoved o antagonističnih odnosih znotraj socialistične kulture. Dokumentarno pisanje, zabeljeno z imaginativno teorijo, mu je omogočilo konstrukcijo resnice in rekonstrukcijo realnosti, s čimer je vzpostavil distanco do svojih lastnih groznih in absurdnih izkušenj.

Teoretska fikcija je dandanes še vedno potisnjena na mračno stran univerze, na stran univerze, ki je rizomsko sprepletena s svetovnim spletom, mediji, umetnostjo, literaturo. Nato ta teoretska fikcija vznika v vsakokratnem navdihu posamičnega akademika, in nemara je treba akademika ravno ob tovrstnih literarnih vznikih zagrabiti za besedo ter dekodirati in rekodirati vselej izmikajoči se pomen njegove govorice.

Jože Javoršek, ki se je od 60-ih let dalje parkiral na mestu tajnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti pod vodstvom Josipa Vidmarja, se je v svojih nadaljnjih besedilih vselej izmikal zakoličenju pripadnosti literarni smeri ali literarnemu toku, zaradi česar je bila njegova literatura singularna, natančno v smislu, v kakršnem ta pojem opredeli Derek Attridge v Singularity of Literature. Ta pojem bomo v kakšni izmed prihodnjih Teorem še raziskali.

Lahko pa se vprašamo, ali morda današnji pretežni »ignor« njegovega dela s strani univerze dolguje ravno temu njegovemu razcepu – po eni strani je bil režimski in zaradi tega ni mogel pripadati nobenemu izmed tistih slovenskih literarnih krogov, ki so se upirali režimu in so preživeli socializem. Po drugi strani pa je bil svojevrsten stilist in v njegovem stilu leži še neraziskana invencija. Med drugim pa je bil tudi eden redkih, ki je sicer bil partizanski borec in je torej bil zraven že vse od začetka implementacije komunistične ideje v bivši Jugoslaviji, a je zgodaj pričel deziluzorno opisovati partizanstvo in tudi problematiziral krutosti oziroma »zločine zoper človeštvo« nekaterih vodilnih figur znotraj tega gibanja. In nadalje, po eni strani je zakrito kritiziral oblast že zelo zgodaj ter je bil percipiran kot subverziven, po drugi strani pa naj bi v času tajnikovanja pri Vidmarju celo sodeloval z Udbo, kar je ravno tako še treba preveriti v arhivskih dokumentih.

Vsekakor se v njegovem delu skriva ost, naperjena proti slepi veri v in fascinacijo z idejo totalitarnosti kakšnega političnega projekta. Roko na srce, totalitarizacija se dandanes – sicer v drugačni strukturi in drugem zgodovinskem momentu - pojavlja večinoma na desnem političnem spektru.