Bilo je nekoč, nekega davnega dne, natančneje enkrat pred tristo leti. Ne, pravzaprav je bilo že prej, natančneje najbrž enkrat pri Platonu, ki je govoril o nematerialnih, abstraktnih oblikah ali idejah kot univerzalnih resnicah. Potem je bilo še v helenistični filozofiji, ki je zagovarjala univerzalnost naravnega prava, dostopnega skozi racio, ki nam potem razkrije univerzalne resnice o svetu. Seveda je potem mnogo kasneje bilo še razsvetljenstvo, še pred tem krščanstvo in, ah, saj ideja o univerzalnem je v takšni ali drugačni obliki v obtoku že dolgo, dolgo. 

Oprostite nam za nenatančnost pri naštevanju in opisovanju različnih filozofskih artikulacij. Nocoj nimamo ambicije secirati vsake posebej, niti nas ne zanima zgolj ena specifična. Osredotočile se bomo na to, kako je ideja o univerzalni človeški izkušnji v obtoku danes. Pri tem bomo posebej zoprne glede vprašanja o univerzalnosti v literaturi. Daj no, delovno definicijo univerzalnega vseeno rabimo. Okej, okej, prav. Malo skozi prste pogledano je to kar preprosto: univerzalno je tisto, kar se lahko aplicira na vse ljudi in družbe, ne da bi se pri tem kaj dosti spremenilo. To je precej abstraktna definicija, zato bodimo malo konkretnejše. Če se osredotočimo na vprašanje univerzalnega v literaturi, se tako razume vse, kar presega partikularne izkušnje, vrednote ali resnice posameznice in naj bi odzvanjalo čim širšemu krogu ljudi. Recimo vsečloveško izkustvo ljubezni, sovraštva, smrti in tako dalje. 

Univerzalnost lahko torej razumemo kot redukcijo na najmanjši možni skupni imenovalec: ljubezen doživljamo tako v Sloveniji kot v Sibiriji in antični Grčiji. S smrtjo se srečujejo ljudje v Južni Ameriki, Severni Makedoniji, Spodnjem Dupleku in tako dalje po spisku, ki zaobjame kar vse z ljudmi poseljene kotičke sveta. Še več, vse različne čustvene lege in vsi doživljaji so skupni vsem ljudem ne glede na družbeni spol, veroizpoved, razred in kar je še teh socioloških kategorij. Sploh pa ni tako bistveno, kdaj je neko delo nastalo, kajti dobra literatura po kriteriju univerzalnosti nosi nadčasovno sporočilnost. Ali kot je v intervjuju za STA dejala letošnja nagrajenka Prešernovega sklada in pesnica Miljana Cunta: »Ustvarjamo iz svoje edinstvene izkušnje, stojimo pa pod istim nebom in smo si v tem presenetljivo podobni.« 

»Univerzalen« je prosto po Franu »takšen, ki obsega različna področja in ustreza različnim zahtevam«, kot primer pod isto definicijo navaja »univerzalno kulturo in znanost«. Veliki slovar tujk pa že v prvi točki pri geslu »univerzalen« navaja sintagmo »univerzalni episkopat«. Episkopat je skupnost škofov. Brez skrbi, tega tudi me nismo vedele. To nam jasno nakazuje, da je pojmovanje univerzalnosti v zahodni kulturi tesno stkano z institucijo in oblastjo. Niti definicija univerzalnega torej ni univerzalna. Napoti pa nas k premisleku, da se ves čas vzpostavlja skladno z družbenimi hierarhijami nekega časa in prostora. Tako ni zanemarljivo, da je, če nas spomin ne vara, literarni zgodovinar in akademik Janko Kos za homoseksualno literaturo nekoč dejal, da nima obče literarne vrednosti, saj so to zgodbe posameznikov in posameznic. 

Ljubezen ali katerokoli drugo čustvo je torej univerzalni motiv in tema literature zgolj in samo takrat, ko je bodisi abstrahirana, v celoti odcepljena od partikularne izkušnje posameznice ali pač kadar je stvar dominantne družbene skupine. Ta je seveda heteroseksualna, belska, srednjeslojna, zahodna, idealno krščanska in žalibog tudi moška. V tem primeru kriterij univerzalnosti ni več način iskanja skupnega imenovalca, ustvarjanja vezi na vsaj malo podobnih doživetjih, temveč utrjevanje hegemonije. Še več, manjšinsko pisavo z argumentom literarne vrednosti potisne nekam v kot in uniformira tudi lastno družbeno skupino, skozi katero se definicija univerzalnega sploh vzpostavi.  It’s hip to be square, baby!

Lahko torej sklenemo, da bi edina resnično univerzalna stvaritev nastala zgolj v izmišljenem vakuumu, kamor se družbeno in kulturno še ni naselilo. Ker to ni možno, nam preostane zgolj zaključek, da je univerzalno nekaj, kar se zgodi v petem, šestem ali stotem koraku stran od konkretnega, v specifični prostor in čas umeščenega doživetja. Iskanje univerzalizmov je tako lahko vsaj delno poskus iskanja skupnih točk, vendar vedno na račun prvih petih, šestih ali stotih korakov partikularnega, ki vse, kar sledi, sploh omogoča. 

Preden se nocoj spustimo v srž naše kvirovske agende, delimo še pomembno obvestilo Luke Stegnetove. 

Malo se vam morda že svita, kam merimo. Če še niste prepričane, začnimo drugi del oddaje kar z vprašanjem. 

Pedri, kje ste? 

Ali povedano drugače: kje, če sploh kje, se v vsej tej širni univerzalnosti znajdejo kvirovske in druge manjšinske pisave? Jah, saj vsi ljubimo, seksamo, žalujemo, se veselimo in vse to. Po tem ključu je kvirovska literatura na isti premici univerzalnosti. Kajti tudi kviri ljubijo, seksajo, žalujejo, se veselijo in tako dalje. Okej, ampak to v realnosti nekako ne vzdrži. Zakaj sicer bi se recimo pesnik Uroš Zupan na neki okrogli mizi iz publike pritoževal, da »je Jenkova nagrada samo še za  LTGB«?

Če poglobimo poanto, ki smo jo načele v prvem delu oddaje: Zupanovo in podobne trditve lahko razumemo, če smatramo, da imajo kviri spolno usmerjenost, strejti pa je pač nimajo zares. Strejti samo živijo svoje življenje kot nevtralna kategorija, kot Ljudje z veliko začetnico. Iz te pozicije torej pišejo literaturo, ki je več kot zgolj njihova pozicija, je univerzalno aplikativna na vse ostale ljudi. 

Že Maurice Merleau-Ponty je v delu Fenomenologija zaznave dejal, da je spolnost pomenljivo zaznamovana z besedo usmerjenost, ki nakazuje umeščenost v prostoru. Seksualna telesa so v prostoru že orientirana glede na telesa, v katera usmerjajo svojo željo. Pri tem telesa ne velja razumeti kot objektivne danosti, kot objekta iz krvi in mesa, temveč kot sistem potencialne dejavnosti, izbire, kot virtualno telo s fenomenološkim prostorom, ki ga definira skozi svoja dejanja. Telo se torej vzpostavlja skozi odnos do drugih teles in prostora hkrati. Tako je tudi prostor definiran šele s prisotnostjo teles. Spolno usmerjenost gre torej razumeti kot prostorsko formacijo – telesa zasedajo seksualne prostore in so hkrati seksualizirana skozi način, na katerega zasedajo prostor. 

Spolna usmerjenost je več od zgolj usmerjenosti do drugih teles v prostoru. Skoznjo in v njej se oblikuje tudi naša relacija do sveta, narekuje, kako se odzivamo nanj, kako usmerjamo svojo željo in tako dalje. Razlika med kvirom, ki je spolna usmerjenost, in heteroseksualnostjo kot nevtralnim področjem je torej vsiljena: vse že naseljujemo telesa, ki se v prostoru in v odnosu do drugih orientirajo glede na lastno željo. Heteroseksualnost torej ni nevtralna kategorija, niti ne more biti mesto možne ptičje perspektive, iz katere se izrekajo univerzalnosti. Tako kviri kot tudi strejti imamo perspektivo, ki je jasno informirana v naših pozicijah.

Bistvena razlika med strejt in kvir perspektivo tako ni v tem, da je ena specifična, druga pa obča. Specifični sta obe, pri čemer je heteroseksualnost skozi zgodovino kvirfobije zasedla dominantno pozicijo, iz katere lahko arogantno razglaša univerzalije, ki to niso. Če si dovolimo nekaj provokativnosti: iz kvirovske perspektive je drugost strejt. To seveda ni nekaj, kar bi strejt družba želela ali morda celo bila sposobna slišati, saj se je vendar že ustoličila v prepričanju, da obstaja kot nevtralna kategorija, kot povsem naturaliziran pojav. Kaj nam torej očitki o LTGBJŽIACIJI Jenkove nagrade v resnici sporočajo? Predvsem to, da vsi, ki to trdijo ali pa mislijo, v resnici nočejo vedeti ničesar o kvir perspektivi. Pomenljivo je namreč, da v zgodovini podeljevanja iste ali kakšne druge literarne nagrade ti, ki se pritožujejo danes, niso imeli nobenega ugovora, kadar so bila zaporedoma nagrajena dela njihovih strejt moških kolegov. Vsaj ne ugovora iste narave, torej da je ta ali ona nagrada namenjena samo strejtom. 

Nekoliko redukcionistično smo se do sedaj dotaknile samo ene premise, ki nakazuje na to, da je zatrjevanje nečesa univerzalnega tako rekoč nemogoče. Seveda spolna usmerjenost ni edina kategorija, ki oblikuje našo perspektivo. Kot zatežene kulturologinje, sociologinje in feministke ne moremo mimo kategorije rase, vere, spola in razreda. Sploh pa ne moremo trditi, da so naštete kategorije med seboj hermetično ločene. Da je zlasti literatura informirana v specifični izkušnji sveta, ves čas opozarjajo tudi temnopolte avtorice. Ozaveščanje o vplivu umeščenosti v družbo in kulturo je pač vedno domena marginaliziranih družbenih skupin, ki nikoli niso izkusile samoumevnosti določenih privilegijev. 

Pri vprašanju percepcije literarnih del iz specifične, četudi ne aktivno ozaveščene pozicije, so zanimiva opažanja antropologa in literarnega zgodovinarja Charlesa Larsona. V 70. letih prejšnjega stoletja je kot dober sin kolonialne velesile Združenega kraljestva Velike Britanije v Nigeriji poučeval na neki britanski srednji šoli. Ko je tako dobrodušno predaval o velikih delih zahodnih literatov, se je enkrat ob opisu poljubljanja v nekem romanu malo zataknilo. Dijakinje so ga debelo gledale in spraševale »What does it mean to kiss?«    

Pha, spraševale so, kaj je poljubljanje? Spraševale so, kaj je to, kar v zahodni družbi velja za enega osnovnejših načinov izražanja naklonjenosti ljubljeni osebi? Kar velja za univerzalni način izražanja naklonjenosti! Ja, keč je seveda v tem, da je poljubljanje po svetu zelo razširjena praksa, ni pa nekaj, kar bi tiste specifične dijakinje v Nigeriji tistega časa prepoznale. To preprosto ni bil dominanten način fizičnega izkazovanja ljubezni, tega niso videle pri drugih ljudeh, o tem niso brale v domači literaturi, o tem jim nihče ni govoril. Tako poljubljanje zanje ni imelo prav nobenega pomena. Toliko o univerzalnem jeziku ljubezni. 

Opisani primer lepo, lahko bi rekli kar šolsko ponazarja, da literature ne zgolj pišemo, temveč jo vedno tudi interpretiramo glede na lastno umeščenost v kulturo. V gosto tkani kulturni raznolikosti pa nas prečijo mnoge specifike, ki pomembno zaznamujejo naš pogled. Če nekoliko preoblikujemo na začetku omenjeno trditev Miljane Cunta: vsi izhajamo iz svoje edinstvene izkušnje in stojimo pod istim nebom, vendar ne vidimo zvezd enako. S tem v mislih lahko še vedno pristanemo na splošnih trditvah, da vsi ljubimo, žalujemo, seksamo, se veselimo … ampak z njimi v resnici ne povemo ničesar. Ob takšnem izrekanju vselej ostanemo na površini, ki o vsebini naše ljubezni, žalovanja, seksa ali veselja ne pove ničesar. Namesto iskanja nadčasovnih in nadkulturnih resnic se zdi torej bolj smotrno razmišljati o tem, kako se raznolike perspektive sestavljajo v mozaik celote, ki je vedno prežeta z antagonizmi. 

Nemogoče je torej trditi, da nekaj univerzalnega, kar bi pri vseh odzvanjalo podobno, sploh obstaja. S tem ne želimo zagovarjati neskončnega relativizma. Pripeljati želimo k zaključku, da neka čista ali uniformirana univerzalnost nima pogojev, da bi sploh obstajala. Zlasti način govora o univerzalnosti razumemo kot zgrešen performans ohranjanja statusa quo. Na ta način se vsakič znova vzpostavljajo in potrjujejo razmerja moči, ki jih raznolikost živetih izkušenj in možnih interpretacij niti malo ne zanima. Ob vsem tem pa iskanje in potrjevanje univerzalij literaturo predvsem siromaši. Rečeno drugače: iz platforme raznolikih glasov in zgodb ustvarja mesto potrjevanja starih fotrov in sinov pisateljev.