Junija 2024 je magazin Demokracija izdal posebno tematsko številko z naslovom Ideologija LGBT+: Genocid nad otroštvom, ki na 76 straneh razstira subžanr slovenskega zavezništva proti tako imenovani »ideologiji spola« oziroma »ideologiji LGBT+«, ki, spoiler alert, domnevno izvaja, uganili ste, genocid nad otroštvom.

Posebna izdaja je po pričakovanjih križanec med grafično-oblikovanje-je-moja-strast in novinarski-kodeks-kdo?. Paket napačnih in zavajajočih informacij, sovražne retorike, slovničnih napak, konsistentnega navajanja ChatGPT-ja kot pomembnega vira informacij ter navdahnjenih fotomontaž depresivnih najstnikov, nesrečnih otrok v rokah spolno nenormativnih oseb, zdravnikov z izolacijskimi trakovi čez usta (a veš, ker so cenzurirani!) in občasnih navdihujočih fotografij srečnih normalnih heteroseksualnih družin, ki jim dandanes preti nevarnost izumrtja.

Kljub temu uvodu pa v današnji Teoremi ne nameravamo (zgolj) zasmehovati vsebin revije ali jih odpraviti kot ponesrečen desničarski acid trip, čeravno lahko na prvi pogled ličijo nanj. Revija je eden najnovejših obsežnih dokazov o tem, da poleg protimigrantskega narativa čedalje večjo vlogo v desničarski retoriki pri nas zadnja leta zavzema nasprotovanje tako imenovani »ideologiji spola«. »Ideologijo spola« lokalni desničarji pogosto imenujejo tudi »ideologija LGBT+« ali pa »teorija spola«: ti izrazi se v omenjeni retoriki uporabljajo bolj kot ne izmenjaje in označujejo isto neopredeljivo stvar. V angleško govorečem svetu in tudi drugje je obsesija usmerjena predvsem v besedo gender, ki označuje družbeni spol in je sicer kot koncept relevantna že pol stoletja, a še nikoli tako osovražena kot danes. V današnji oddaji bomo od zdaj naprej uporabljali pri nas pogosto slišan izraz »ideologija spola«, a z njim zaobjemamo tudi sorodne izraze. 

Pojav nasprotovanja tako imenovani ideologiji spola, kot ga lahko beremo v posebni izdaji Demokracije, ni le reakcionarni odgovor na feministične dosežke prejšnjega tisočletja, temveč je del nove politične konfiguracije s kompleksno strukturo in ogromnim mobilizacijskim potencialom. Zato ga imamo namen nadvse resno obravnavati. Čez nekaj minut. Vseeno najprej ne moremo mimo nekaj pomembnih razkritij Vide Kocjan, utelešenja novinarske integritete, v prispevku z naslovom Kdo so znani slovenski transspolniki in aktivisti LGBT+?. V prispevku najdemo cvetke, kot so – in obljubimo, gre za dobesedne navedbe: »Med politiki ChatGPT izpostavlja tudi Simona Maljevca. Gre za ustanovitelja inštituta 1. marec, katerega direktorica je Nika Kovač. Oba iz Levice. ChatGPT ga sicer predstavlja kot ‘umetnika, ki se je javno izpostavil kot transspolna oseba in aktivno sodeluje pri ozaveščanju in boju za pravice transspolnih oseb v Sloveniji.’ (Sic!) Zakaj naj bi bil aktivist, 43-letni Maljevac, rojen v Postojni, umetnik, ni znano.« Ali pa: »Zdravnica in aktivistka za pravice LGBT-skupnosti je dr. Jasna Podreka. Slednja je tudi soustanoviteljica Društva ŠKUC - Magnus. ChatGPS razkriva tudi imeni dveh novinarjev.« 

Poleg ChatGPT-ja pri Demokraciji očitno uporabljajo tudi še zmogljivejši ChatGPS, ki je dr. Jasni Podreka pripisal zdravniški poklic in jo določil za soustanoviteljico ŠKUC – Magnusa, ki je sicer nastal ravno v času okoli njenega rojstva. Niko Kovač je včlanil v Levico, Simona Maljevca pa opredelil za transspolnega umetnika, v kar je podvomila celo novinarka – v to, da je umetnik, ne pa transspolen, seveda. Kljub močni konkurenci pa je naša najljubša navedba iz dotičnega prispevka sledeča: »Aktivistka in soustanoviteljica ljubljanske gejevske parade je po navedbah ChatGPT Žaklina Tomanović.« Morda nekonvencionalno za Teoremo, a nocojšnje prvo raziskovalno vprašanje se bo zato glasilo: kdo d fak je Žaklina Tomanović? 

Na prvi pogled ta oseba ne obstaja. Nikoli ni obstajala oseba z istim ali podobnim imenom, ki bi bila aktivna na slovenski sceni LGBT+. Hitro bi lahko zaključili, da gre le za še eno halucinacijo ChatGPT-ja v kombinaciji z novinarskimi sposobnostmi tistih, ki pišejo za publikacije, kot je Demokracija. Pa vendar! Žaklina Tomanović je izjemen označevalec za fantoma, proti kateremu se bori desnica, ko pravi, da se bori proti ideologiji spola. Po eni strani Žaklina – Jacqueline – uvoz iz Francije, z zahoda, uvoz gejevske agende Evropske unije, ki deluje pod vplivom ameriškega soroškega lobija, kot bo v komentarjih pod oddajo nedvomno poudaril »najzvjestejšji sledjilec« RŠ Pokvirja. Hkrati pa Tomanović – z mehkim ć, seveda; migrantka iz bivše juge, ki je gotovo prišla v Slovenijo študirat na FDV, naredila doktorat v srbohrvaščini in naselila vodilne položaje organizacij, ki z javnim denarjem širijo radikalna socialistična stališča. Je jugonostalgična komunistka in zloglasna ateistka, a hkrati nedvomno tudi pripadnica skrajnega islama. Je zagovornica kapitalizma in komunizma, kulturna marksistka, neoliberalna zahodna odposlanka EU-lobija in čefurka. Žaklina je konservativno-liberalna, zadržano radikalna, kontradiktorno logična. Čar Žakline je ravno v tem, da je lahko vse to hkrati in še več, kajti Žaklina je … fantazma.

Bolj kot se poglabljamo v retoriko posebne izdaje Demokracije in objav iz njej sorodnih medijev, bolj ugotavljamo, da je – kot njen produkt Žaklina Tomanović – polna kontradikcij. Ena izmed njih je ta: kvir ljudi je smešno malo, hkrati pa jih je enormna količina. Na več mestih avtorji prispevkov poudarjajo, da je kvirovstvo nišno in torej vseskozi nenormalno. Večinoma do neke mere priznavajo obstoj kvir ljudi, a v tako majhnem številu, da jih lahko odpišemo kot neželeno biološko mutacijo, ki jo je, kot poudarijo, svetovna zdravstvena organizacija s seznama bolezni odstranila iz »politično korektnih razlogov«. Že omenjena Vida Kocjan na primer navaja, da je menda v Sloveniji 700 homoseksualcev in 40 homoseksualnih parov. Po drugi strani pa – prižgite vse alarme – kviri so hkrati tudi absolutno vsepovsod, predvsem v vrtcih in šolah in vrtcih! (In to že v vrtcih!)

Jože Biščak v članku z naslovom Teorija spolov in pohabljenci popularne kulture zapiše: »Transspolnost ni več modna muha in neškodljivo gibanje, ampak nevarna ideologija, ki pod krinko enakosti in človekovih pravic postaja prevladujoča usmeritev!« V glavnem: praktično nas ni nič, ampak hkrati nas je enormna količina, smo v zanemarljivi manjšini in tudi prevladujoči večini. Če smo do avtorjev prispevkov skrajno prijazni, lahko najdemo neke vrste logiko: recimo, da smo kviri sicer nišna biološka mutacija, a hkrati je naša ideologija tako močna in razširjena, da zdaj – tako kot pokvirjamo RŠ – pokvirjamo celotno populacijo? 

To nas pripelje tja, kamor ipak vodijo vse poante podobnih vsebin: do močno opevane »iDeOlOgiJe spola«, koncepta, ki je tudi sam poln kontradikcij. Zanimivo je, da so zapriseženi sovražniki marksizma, ki je, kot se ve »izvor vsega zla,« najmočneje navezani ravno na marksistični termin ideologija. Najbolj citiran Marxov tekst o ideologiji do danes ostaja Nemška ideologija, ki sta jo z Engelsom končala že leta 1846, a sicer nikoli objavila. Najpogostejše razumevanje ideologije iz tega vira postavlja ideologijo kot lažno zavest vladajočega razreda, ki zakriva objektivne materialne razmere. Podrobnejše branje teksta razkrije, da se Marxovo pisanje v dotičnem tekstu nanaša prej na idealizem kot na ideologijo. V kasnejših besedilih Marx uporablja ideologijo v navezavi na nadzidavo, na čemer gradi tudi kasnejša marksistična teorija od Althusserja naprej: jasno postane, da bi bilo razumevanje ideologije kot zarote enega razreda ali ene elite naivno, saj ta dejansko že deluje tudi nanjo. Če zelo reduciramo in poenostavljamo, lahko rečemo, da ideologija v nadzidavi reproducira materialna razmerja ekonomske baze. Ideologija deluje v celotni nadzidavi, ne le v sferi določenih konkretnih »idej«.

Delitev baza – nadzidava in z njo predpostavljena objektivna realnost, do katere bi se bilo sploh možno dokopati, se sicer ohranita v marksistični teoriji, ne pa tudi pri Marxu samem. Kot v Vrnitvi neodpisanega ugotavlja Primož Krašovec, pozni Marx pravzaprav opusti koncept ideologije in tudi z njim povezano predpostavko zunajzgodovinske objektivne realnosti. V tretjem zvezku Kapitala, ki je začel nastajati dvajset let po Nemški ideologiji in je nastajal vse do Marxove smrti leta 1883, sploh ne piše več o ideologiji, dodela pa koncepta fetišizma in mistifikacije. Razvije teorijo o objektivnih miselnih formah, ki uravnavajo praktično udeležbo v kapitalistični ekonomiji in niso nekakšne iluzije, temveč so racionalnost samih kapitalističnih praks oziroma diskurzivna razsežnost družbenih razmerij. Ta razsežnost je iluzorna zato, ker so sama ekonomska razmerja v kapitalizmu iracionalna, zaradi česar se kažejo sprevrnjeno: mistificirano.

Tudi izven Marxa ali marksizma, ki nam, kot smo ugotovili, pravzaprav ponujata različne konceptualizacije ideologije, in kritičnih teorij v družboslovju nasploh pomen termina ni poenoten. Če poskušamo razumeti, kaj avtorji prispevkov v Demokraciji mislijo z »ideologijo«, to lahko umestimo nekam med napačno interpretiranega zgodnjega Marxa in splošno populariziran pomen ideologije kot negativno zaznamovanega skupka neznanstvenih idej, koncept pa hkrati odtujijo od izvorne povezave s kapitalistično ekonomijo. Menijo, da obstaja objektivna realnost materialnih razmerij, ki jo zarotniško zakriva lažna zavest vladajočega razreda. A te objektivne realnosti ne določajo ekonomski zakoni, temveč naravni ali pač božji, kar je zanje enako, vladajoči razred gejevskih elit pa poskuša zanikati te naravne oziroma božje zakone. Kot je razvidno že iz te osnovne predpostavke, njihova filozofija temelji na strogih binarnostih, brez katerih se počutijo totalno dezorientirane. Narava – kultura, telo – zavest, moški – ženska. Ne priznavajo spektrov, prepletenosti in kompleksnosti obstoja in se o njih nasploh bojijo razmišljati. In to je tudi najkoherentnejša logika, ki jo lahko razberemo iz njihove misli.

Kaj več o vsebini tako imenovane »ideologije spola« je težko razbrati. Nanjo se pokaže s prstom ob najrazličnejših priložnostih in političnih vprašanjih, povezanih z ženskami in kviri. Na zloglasni ideologiji naj bi temeljila marksistična, socialistična, kulturno-marksistična ali tudi komunistična diktatura. »Najbrž ni daleč čas,« lahko preberemo v prispevku Ulično klovnstvo in parada ponosa Petra Trudna, »ko bodo stvari pripeljali tako daleč, da te bodo poslali na prevzgojo v mavrični gulag, če njihovega početja ne boš odobraval.« Truden v istem prispevku ne krivi le komunistov, tudi jude: Soros namreč financira organizacijo, ki jo vodi gej, ki v New Yorku namerno širi opičje koze. Narativ o finančnih in medijskih elitah, ki vlečejo vse štrene, je nasploh vseskozi prisoten. A če začenja valjenje krivde za vsesplošno zlo na komuniste in jude zveneti nacistično, ponujajo rešitev: lobi LGBT+ v bistvu vodijo komunistični judje, ki so sami nacisti. Ali, kot zapiše sam urednik Nove24TV Aleksander Rant v prispevku LGBT je ideologija nasilja in totalitarnosti: »Se vam zdi naslov te kolumne preveč brutalen? Se vam zdi, da tako hudo pa spet ne more biti? Enako so mislili Nemci v tridesetih letih, ko so poslušali Adolfa Hitlerja, ali pa ruski delavci, ko so poslušali govore Vladimirja Lenina.« In kasneje: »Rekli boste: LGBT-gibanje je gibanje za pravice istospolnih oseb. Pa je res? Ne. Vsa znana dejstva govorijo v prid temu, da gre za avtoritativno ideologijo, zasnovano na uničenju vsega, kar je zahodni civilizaciji sveto in nedotakljivo.« 

Načini, kako vladajoči razred gejevskih elit torej zanika objektivno božjo resnico, so nacizem, leninizem, stalinizem, komunizem, sorošizem in priložnostno še kaj. Najnovejši namen ideologije spola pa je, da bi zahodne imperialne velesile načrtno uničile vse, kar je zahodu svetega.

Kako lahko en pojav – ali ena Žaklina Tomanović – vsebuje toliko kontradikcij? Enega od zanimivih odgovorov v svoji najnovejši monografiji Who’s Afraid of Gender predlaga Judith Butler: to, čemur danes z ozirom na slovenski kontekst pravimo »ideologija spola«, je fantazma. Butler si od francoskega psihoanalitika Jeana Laplancha izposodi razmišljanja o fantazmatskih prizorih kot sintaktični razporeditvi elementov duševnega življenja. Te razporeditve oziroma vezave elementov sledijo določenim strukturnim pravilom, kot sta zgostitev, reduciranje različnih poljubnih elementov na enotno realnost, in premestitev, eksternalizacija določene teme, ki je torej izrinjena iz uma, da jo nadomesti in hkrati zakrije druga.

Butler dodaja pomemben poudarek, da je sintaksa fantazem hkrati duševna in družbena, in opozori tudi na Laplanchevo razmišljanje v enem poznejših intervjujev, v katerem ravno ideologijo pojmuje kot nerazločljivo spojenost nezavednega in učinkov kulturnih kodov, ki so vstopili v primarno vezavo, tisto prvo – ohlapno – obliko vezave elementov v že omenjene asociacije, premestitve in zgostitve. Butler si sposodi te konceptualizacije in ideologijo spola opredeli kot kulturno fantazmo, ki reorganizira kulturne in družbene elemente skozi sintakso, ki že deluje tudi na ravni nezavednega, kot jo opisuje Laplanche oziroma Freud pred njim. 

Fantazma o ideologiji spola po Butler je torej psihosocialni fenomen, v katerem se intimne tesnobe in strahovi družbeno organizirajo za podžiganje političnih strasti. V fantazmatskem prizoru se obstoječe tesnobe in strahovi pred uničenjem – pred prekarnostjo, nadomestljivostjo, izgubo patriarhalne in državne moči, bele prevlade in nacionalne čistosti – eksternalizirajo v kondenzirano enotno polje »ideologije spola«. A nanj se hkrati premestijo strahovi pred ekološkimi in ekonomskimi viri uničenja, kot so podnebni zlom, vojne, rasizem in socialne stiske, ki jih povzroča neoliberalizem. K temu pomembnemu poudarku se vrnemo kasneje.

Trenutna razsežnost globalne koalicije proti ideologiji spola je nastrojena proti najrazličnejšim stvarem in vsebuje kup kontradikcij tudi zato, ker fantazma združuje zelo kompleksno politično konfiguracijo. Slovenska branža je še posebej absurdna, ker ne izhaja iz jasne in enotne politične strategije, temveč iz kolaža izjav in trditev, ki poskušajo biti čim bolj šokantne in apelirati na afektivno razsežnost političnega. Domači akterji večinoma po principu ctrl+C – ctrl+V širijo vse, kar je bilo v tujini uspešno, četudi ne premišljujejo nujno o razlogih za to uspešnost in o raznolikosti lokalnih kontekstov, iz katerih jemljejo propagandni material. Že znotraj ene stranke ali pač stranke in njenega podmladka nastaja huda zmeda glede tega, ali je na primer Zahod treba obraniti ali premagati, saj Janeza financira Orban, Zala pa se navdihuje pri ameriških konservativnih TikTokih. Sicer pa globalno koalicijo proti domnevni ideologiji spola sestavlja precej heterogen nabor kulturnih in političnih akterjev. 

Začetno reakcionarno gibanje, ki je prvo poudarjalo nevarnosti ideologije spola, izhaja iz Rimskokatoliške cerkve in je precej očiten odziv na upadanje patriarhalne prevlade in moči cerkve. Formirati se je začelo v devetdesetih letih, ko je Joseph Ratzinger na Četrti svetovni konferenci o ženskah javno opozoril na ideologijo spola, to nevarnost naravnemu – božjemu redu, nadaljevalo se je pod njegovim vodstvom Papeškega sveta za družino in utrdilo med njegovo papeško kariero pod dreg imenom Benedikt XVI. Vatikan pozicijo do danes le zaostruje: kvazi progresivnejši Frančišek je nevarnost ideologije spola nedavno primerjal z nevarnostjo nuklearne vojne. Mnoge ultrakonservativne organizacije so se z raznoraznimi kongresi, sveti in konferencami od devetdesetih let naprej začele povezovati v uradne in neuradne mreže in platforme, osrediščene okoli fantazme o ideologiji spola, njihova finančna sredstva pa so kmalu postala zanimiva še za veliko širšo paleto strank in organizacij desnega spektra.

Danes v boju proti »ideologiji spola« deluje ogromno mednarodno omrežje, ki vključuje krščanske – predvsem katoliške in evangeličanske, a tudi ortodoksne – institucije, civilne organizacije, politične stranke in posameznike. Znotraj tega boja so skupni jezik našli Vatikan, verski skrajneži iz Združenih držav Amerike in ruski ultrakonservativci. Najvplivnejša med mrežami je najverjetneje platforma CitizenGo, ustanovljena leta 2013 v Španiji, ki je pred kratkim financirala kampanjo proti splavu v Keniji, pohvalila pa se je tudi s financiranjem podobnih kampanj v Malaviju, Nigeriji in Tanzaniji. Ustanovitelj CitizenGo, Ignacio Arsuaga, sicer Voxov podpornik, je tudi član Svetovnega kongresa družin, v izvirniku WFC – World Congress of Families, projekta še ene pomembne organizacije, International Organization for the Family, po slovensko Mednarodne organizacije za družino. V njej se povezujejo pravoslavne, katoliške in evangeličanske organizacije, osredotočene na vsebine, uperjene proti LGBT+. WikiLeaksov »intolerance network« vsebuje podatke o iniciativah CitizenGo v Rusiji, na Madžarskem, v Nemčiji, Španiji, Italiji, Čilu, Mehiki, Braziliji in ZDA, WFC pa je dokazano financiral desne politične projekte v Srbiji, Litvi, Romuniji in Keniji. 

Kampanje proti »ideologiji spola« morda izvirajo iz cerkvenega reakcionarnega momenta, a njihovo širitev v zadnjem desetletju lahko razumemo le v kontekstu širjenja tako imenovanih desno populističnih političnih sil. Preden nadaljujemo z analizo te širitve, pa se začasno ustavljamo pri podobi, ki v toliko ljudeh zbuja strah in trepet: la troisième sexe. Z legendarno pesmijo, ki v Franciji že od osemdesetih let širi propagando za kršenje spolne normativnosti in ki so jo nedavno izvirni izvajalci Indochine ponovno posneli skupaj s kvir glasbenikom Redcarjem, znanim tudi kot Rahim Claude Redcar oziroma Christine and the Queens. Dodatno pokvirjena priredba že v osnovi heretičnega komada je seveda potekala v produkciji nikogar drugega kot Žakline Tomanović!

Indochine & Christine and the Queens - 3E SEXE

Raziskovalki Agnieszka Graff in Elżbieta Korolczuk v monografiji Anti-Gender Politics in the Populist Moment, na katero nas je v videoeseju o Judith Butler opozorila Abigail Thorn, ugotavljata, da je ravno zavezništvo z desnim populizmom vzrok politične učinkovitosti reakcionarnega nasprotovanja »ideologiji spola«. Konservativni nasprotniki »ideologije spola« in desni populisti, menita avtorici, delujejo v nekakšni oportunistični sinergiji. Tako na ideološkem oziroma diskurzivnem nivoju, na katerem populistični narativ prevzame že izdelane strukture in argumente nasprotnikov »ideologije spola« in pove zgodbo o normalnih ljudeh, ki jih terorizira liberalna gejevska elita, kot tudi na strateškem oziroma organizacijskem nivoju, ki gre pravzaprav v obe smeri, odvisno od konteksta v posamezni državi. Poznamo tako primere, ko tuje ultrakonservativne organizacije financirajo politične stranke v tujini, kot tudi primere, na primer v Poljski in Madžarski, v katerih desne politične stranke na oblasti financirajo konservativne akterje in posameznike.

Ker obravnavamo tako imenovani desni populizem, moramo poudariti, da se izraz populizem meče okoli skoraj toliko kot izraz ideologija, v določenem smislu pa bi lahko rekli tudi, da je sam izraz del nekega ideološkega ali, bolje, hegemonskega diskurza. Populizem ima že znotraj politične teorije več pomenov, glavna dva izhajata iz dojemanja populizma kot forme na eni strani in vsebine oziroma, spet, ideologije – v populariziranem pomenu besede –, a tanke, rudimentarne, nekonkretne ideologije, na drugi strani. Več o tem pustimo za drugo Teoremo, a pomembno je kritično ozavestiti, da smo v nekem trenutku začeli dojemati populizem kot nekaj univerzalno slabega – in da je to problematično. 

Tak potek pripisujemo konceptualizaciji populizma kot tanke ideološke podlage – čisto ljudstvo proti skorumpirani eliti –, na katero naj bi se potem opirala druga konkretna ideologija, ki pa je predvidoma lahko desna ali leva. Iz te tradicije razmišljanja o populizmu izhajata morda sprva nenamerna, a trdovratna, negativna konotacija in hkrati izenačitev obeh robov političnega spektra kot enako zgrešenih, manipulativnih, otročjih, zavajajočih. Tovrstna opredelitev na koncu služi zgolj temu, da lahko politologi pišejo znanstvene članke s kvantitativno analizo populistične retorike v tem ali onem pojavljanju in da lahko liberalne institucije relativizirajo vse poskuse političnega upora kot nekaj enako vulgarnega. 

A biti za ljudi, soustvarjati ljudsko gibanje, ki zna poimenovati izvor skupnega zatiranja, ki zahteva prekinitev statusa quo in ki vznemiri tehnokratsko pragmatično delovanje liberalnega reda, je v sodobnem momentu nujno. Če se lotimo analiziranja vsebin, kot je posebna izdaja Demokracije, zato ne smemo ostati na nivoju liberalne kritike sovražnega govora, laži in tako imenovane populistične retorike. 

Z ozirom na Butler smo že poudarili pomen premeščanja strahov pred ekonomskim in ekološkim uničenjem na grožnjo spola. Življenje v trenutnem stadiju razvoja globalnega kapitalizma je nesigurno, nevarno, prekarno, revno, nasilno in skrajno dezorientirajoče. V lovljenju ravnotežja ni težko pristati v nastrojenosti proti tistemu, na kar so se strahovi premestili. Če s prstom kažemo na ultrakonservativna omrežja, moramo še prej pokazati na trenutno prekarno stanje, ki ga povzroča neoliberalizem, in na tehnokratski politični sistem, ki ga za zdaj na vse pretege varuje. A ne smemo ostati le pri deklarativnem: ne jebejo te pederi, nego kapitalizam. Ne gre le za to, da bi tako imenovani desni populisti izkoriščali obup ljudi in ga preusmerili na dežurnega krivca. Graff in Korolczuk pravita ravno, da lahko nasprotovanje spolu najbolje razumemo kot reakcionarno kritiko neoliberalizma kot družbeno-kulturne formacije.

Znano je, da si desnica prilašča leve okvire. Najbolj mizogini klovni tega sveta si bodo nadeli maske in trpinčili migranta v imenu zaščite žensk ali pa zaradi nenadne izjemne brige za pravice žensk v športu izvajali rasistično dehumanizacijo, ki jo trenutno doživlja alžirska bokserka. A v primeru določene protikolonialne in protikapitalistične kritike, ki jo podajajo v zavezništvih proti fantazmi spola, ne gre za preprosto apropriacijo. Na primer: tuje imperialne velesile naj bi avtohtonemu prebivalstvu nasilno vsiljevale svoje prakse LGBT+, je slišati iz mnogo kampanj, ki jih financirata že omenjeni organizaciji CitizenGo in WFC v afriških, južnoameriških in tudi vzhodnoevropskih državah. In kaj drugega reči kot: res je. 

Sicer poslušalstvu morda ni treba posebej poudarjati, da je bila ravno neskončna raznovrstnost doživljanja spola in seksualnosti, ki še zdaleč ni bila ukalupljena v nam dojemljive kategorije, v sklopu kolonialnega projekta zatrta. Norma dveh – in samo dveh, amen, pika, lulček in lulika, osnovno biološko dejstvo, preberite si osnovnošolski učbenik, itd., itd. – komplementarnih bioloških spolov, ki po božji volji formirata institut heteroseksualne monogamne poroke in z otroki še institut nuklearne družine, pa niti ni bila vsiljena zgolj s širjenjem neke kulturne propagande, ampak tudi z eksplicitnim večstoletnim misijonarskim in kolonialnim rasističnim nasiljem. Današnje zahodne ekonomske velesile nadaljujejo kolonialni projekt z najnovejšimi smernicami: vsilili smo vam patriarhalni družbeni red, zdaj pa smo progresivnejši, in vi nestrpneži morate uvoziti tudi naše novo dojemanje človekovih pravic in svoboščin. 

Sodobni misijonarji iz ZDA, WFC in CitizenGo pa prav tako nadaljujejo kolonialni projekt, a z nasprotovanjem »ideologiji spola«, ki jo v lokalnih kampanjah lahko precej upravičeno uokvirijo kot kolonialni projekt uničenja avtohtone kulture, čeprav s tem merijo na kulturo kolonialne zapuščine. Konkretno v Ugandi zahodne cerkvene organizacije na veliko financirajo kampanje, naperjene proti LGBT+, Svetovna banka pa pogojuje posojila v višini 90 milijonov dolarjev z zahtevo po zakonodaji, naklonjeni LGBT+. Ironično so v zadolženih ekonomijah v revščino neproporcionalno potisnjene ravno ženske in manjšine, seveda pa nasploh tudi celotno prebivalstvo, zaradi česar je sovraštvo do zahodnih finančnih institucij – in vsega, kar prinesejo s seboj – nadvse upravičeno. 

Ponovno moramo premisliti tudi vprašanji, ali gre pri implicitni protikapitalistični kritiki, ki jo desničarji uporabljajo v kontekstu nasprotovanja fantazmi spola, vedno le za apropriacijo levih kritik in ali so desni populisti v našem kontekstu vedno a priori skrivoma spajdašeni z neoliberalizmom. To vsekakor drži v ameriškem neokonservativnem kontekstu, v katerem sta šli deregulacija trga in razpustitev socialne države z roko v roki s poudarjanjem tradicionalnih družinskih vrednot v smislu individualizirane odgovornosti. Že v Evropi pa je kontekst drugačen. 

Ne samo, da mnoge desne stranke dejansko kritizirajo neoliberalizem, čeprav ga ne poimenujejo z besedo – govorijo o nesigurnosti, o stroških, brezposelnosti, prekarnosti, draginji –, ampak deloma dejansko vpeljujejo politike, ki so lahko naklonjene segmentu delavskega razreda. Mnogo desnih strank je zgradilo popularnost s programi, ki so vključevali konkretne ukrepe državne socialne pomoči in blaginje, kot je državna subvencija za grajenje hiše – le ob konstantnem poudarjanju, da je treba iz tega sistema blaginje izločiti migrante. V posocialističnih državah obstaja še dodatna povezava med uničenjem skupnosti, privatizacijo, finančnimi krizami in posledičnim trpljenjem ter navidezno liberalnimi vrednotami pravic žensk in manjšin. Institucije, kot je Evropska unija, so mnogim državam obenem prinesle pogubne finančne krize, izgubo državnih zaščit in podpor ter predavanja iz liberalnega feminizma. Kot zapiše Elena Zacharenko, je za mnogo ljudi v Vzhodni Evropi nasprotovanje »ideologiji spola« postalo izrazno sredstvo zavračanja prelomljenih obljub kapitalistične transformacije in zahodnoevropske nadvlade. 

Če v ZDA konservativni akterji promovirajo družinske vrednote in družinsko skrb ravno kot enoto skrbi, ki nadomesti skrb države, mnogi evropski raje predlagajo neke vrste šovinistično državo blaginje. Javno podporo pridobivajo tudi z redistributivnimi politikami v prid tradicionalnim nuklearnim družinam, predvsem velikim ali mladim, in s kritiko neoliberalnega individualizma in prekarnosti, katerih učinke premestijo na sodobni feminizem in migrantsko delovno silo. To sicer še zdaleč ne pomeni, da so njihove ambicije dejansko revolucionarne v ekonomskem smislu. Nasprotovanje liberalni eliti motivira predvsem želja po tem, da bi jo nadomestila nova, kulturno konservativna elita, ki bi na isti način živela od ljudstva – kar se je tudi zgodilo povsod, kjer so dlje časa na oblasti tako imenovani desni populisti.

Zaveza proti fantazmi spola je tako uspešna ravno zato, ker se dejansko odziva na napetosti v času naraščajočih ekonomskih razlik in prihajajočega podnebnega zloma. Z apeliranjem na čustva, pogosto uporabo laži in zavajanj in zanašanjem na potentno fantazmo jim uspe ustreči neuslišanim glasovom oziroma neizpolnjenim zahtevam po vključitvi in zastopanosti: s prstom pokažejo na liberalno elito, ki jo ločijo od ekonomskega sistema in jo pripišejo neki ločeni ideološki kulturni sferi: geji in feministke so tisti, ki navadne ljudi sramotijo zaradi njihovih navadnih življenj. Nasprotovanje ideologiji spola je tako lahko način upora proti temu sramu, boj za dostojanstvo, ponos in solidarnost.

Največji izziv, ki je pred nami, je torej razreševanje naše fragmentacije brez podleganja dogmatski avtoritarnosti. To, da nas enoti fašistično sovraštvo, ni dovolj. Če se moramo osrediščiti okoli skupnega sovražnika, ta ni pravi. Ob sklepu letošnjega Pokvirja zato ponovno prihajamo do zelo jasne ugotovitve, da sta razhod z liberalizmom in revitalizacija radikalnejših levih politik v koaliciji z razrednim in podnebnim bojem ključnega strateškega pomena za kvir feminizem. Najprej si poskušajmo odgovoriti na dve vprašanji. Kako naj postanemo tako enotni, kot nas vidijo tisti, ki nas dejansko dojemajo kot grožnjo, a brez prevzetja lastnosti, ki jih na nas projicirajo iz sebe? Oziroma: kako v sodobnem prelomnem momentu prekiniti trend levica išče izdajalce, desnica pa rekrute, a hkrati z jasnim presekanjem z liberalnim centrom, ki ga takšni pozivi k enotnosti in spravi včasih predvidevajo? Šele ko ponudimo svojo vsebinsko alternativo, svoj tako imenovani populistični pristop k boju za ljudstvo in proti elitam, ki bo deloval v koaliciji z drugimi levimi boji, bodo kontradikcij polne fantazme, kot jih uteleša fantom Žakline Tomanović, izgubile svojo moč.

Pisala je Neja. Lektorirala je Irena. Tehniciral je Oli, brala sva Tnik in Muri.

(Je suis Jacqueline Tomanović et j'approuve ce message.)