Konteksti niča

Oddaja
26. 12. 2021 - 20.00
 / Teorema

Ni ga bolj ničnega med časi, kot je teden dni med božičem in novim letom. Postopno popuščanje učinkov pretiranega druženja s sorodniki in praznovanja najbolj všečnega med rojstnimi dnevi se polagoma meša s tiho naraščajočimi nihilističnimi upi po silvestrskem prikritju očitne nespremembe vsega. V takšnem trenutku se zdi primerno spregovoriti o enem vztrajnejših podtalnih tokov filozofije, o patološkem parazitu njene zgodovinske kontinuitete ali, pogovorno rečeno, o literaturi za depresivne. Govorimo namreč o toku filozofskega pesimizma, ki se – nebodigatreba, kakršen je – periodično neumorno zajeda v ustaljeni, na aktualnost pojmov vezani filozofski diskurz, ki ga v zameno enako neumorno odpravlja kot nepravo teorijo, kot golo metafizično navdahnjeno esejistiko oziroma kot teorijo za filozofske softiče, da ne rečemo kar pičke.

Filozofski pesimizem spričo njegove zgodovinske razpršenosti težko postavimo v jarem enoznačne definicije. A po drugi strani bo vsak količkaj načitan človek ob omembi tega termina bržkone prikimal in navedel eno ali dve imeni, ki ju, če ne drugače, intuitivno šteje med predstavnike tega toka, pa najsibo to na podlagi idej, nazorov, stila, tona ali avtorjeve dikcije. V tem zboru »depresivcev« bi se verjetno znašla imena, kot so Kierkegaard, Schopenhauer, Nietzsche, Leopardi, Unamuno, Camus, kdo ve, morda tudi Tolstoj, Kerouac in Kundera, tako od oka in po svojem okusu bi lahko naštevali v nedogled. Precej težje kot našteti imena bi bilo jasno artikulirati, kaj je tisto, kar ta imena združuje in jih upravičeno uvršča pod oznako pesimistov.

Opravka imamo torej z nekoherentno in nekonsistentno filozofsko strujo, z ljudmi, ki so bolj ali manj odkrito pisali, rokovali in barantali s tako rekoč večnimi in neuničljivimi, poleg tega pa tudi minimalno dinamičnimi in zategadelj za sodobno filozofijo neatraktivnimi pojmi smrti, trpljenja, niča, nesmisla, obupa in tako naprej. Za te pojme bi lahko dejali, da imajo več opraviti z zajčjo luknjo posameznikove notranjosti kot take kot pa z njenima paradnima konjema, umom in razumom.

Prepovršno bi bilo reči, da je filozofski pesimist nujno depresiven človek. Na negativizem, ki v bistveni meri karakterizira pesimista, je vsaj sprva morda bolje gledati kot na metodo filozofske analize in ne kot na osebnostno lastnost. Povedano drugače, lahko smo filozofski pesimisti, ne da bi pri tem v vsakdanjem življenju nenehno furali safr in neprestano razmišljali o štriku, ker je lajf pač kr neki, le točka v neskončnosti in nič drugega. Četudi ne gre zanikati, da so nekateri misleci, kot je Schopenhauer ali Nietzsche, dejansko trpeli za tesnobo in »norostjo«, je vendarle treba poudariti, da so temu botrovali številni faktorji, ki niso bili vsi povezani s predmeti ali načinom njihovega filozofskega mišljenja. Nekdo, za kogar bi sicer lahko rekli, da je bil začasa življenja svojevrstni emo, a se vseeno ni ne pospravil ne pristal v umobolnici, je tudi romunsko-francoski pisatelj in filozof Emil Cioran. Transilvanec, ki je večidel življenja preživel v Parizu in je zavestno ustvarjal v podtalju sebi sodobnih filozofskih tokov, je danes temu ustrezno napol pozabljen ali pa vsaj zapostavljen mislec, čeprav je zagotovo eden izmed najpomembnejših filozofskih pesimistov druge polovice 20. stoletja.

Ilustrativnega povzetka, s katerim bi zadovoljivo ponazorili senzibiliteto in konceptualni ustroj, kot rečeno, sila razpršenega filozofskega pesimizma, ni treba nujno iskati v debelih buklah. Zadostuje že to, da se nekoliko razgledamo po popkulturi. Za enega izmed bolj plastičnih in celovitih utelešenj filozofskega pesimista bi utegnil veljati Rust Cohle, eden od protagonistov prve sezone serije True Detective, ki ga upodablja Matthew McConaughey. Njegov lik je namreč prežet s pesimistično filozofijo, katere večidel skorajda v celoti korespondira s tem, o čemer je v svojih delih govoril Cioran. Prisluhnimo tej na prvo žogo strašno neveseli znanosti.

Look I consider myself... 

Eno od ključnih izhodišč Cioranove misli in filozofskega pesimizma nasploh je dojemanje zavesti kot človekove evolucijske napake, kot nezaželenega presežka prisebnosti, s katerim v zadnji instanci prejkone komajda shajamo, kaj šele da bi se z njim tolkli po prsih. O tem, da je temu tako tudi pri Cioranu, priča že prvi odstavek eseja Drevo življenja, ki ga najdemo v zbirki Padec v čas. V njem Cioran zapiše, da, citiramo, »[z]a človeka ni dobro, če se vsak trenutek spominja, da je človek. Že poglabljanje vase je slabo; poglabljanje v človeško vrsto, in to z gorečnostjo obsedenca, pa je še slabše: na ta način podeljujemo arbitrarnim tegobam samoopazovanja objektivni temelj in filozofsko upravičenost. Dokler kopljemo po svojem jazu, se še lahko tolažimo, da se prepuščamo kaprici; ko pa postanejo središče neskončnega prežvekovanja vsi jazi, začnemo nevšečnosti tega jaza posploševati, njegova naključnost pa preraste v normo, v univerzalni primer«. Cioranova izpeljava človekove zavesti navkljub njegovemu siceršnjemu ateizmu temelji na teistični prispodobi sestopa prvega človeka iz večnosti raja. Ta sestop razume kot rezultat človekovega nelagodja v raju, njegove afinitete do smrtnosti, nepodobnosti Bogu, s čimer cilja na vrednost enkratnosti, ki bi jo s tem pridobilo njegovo življenje. Toda zmagoslavje človeka po padcu v čas in smrtnost nista trajala dolgo, saj je ta kmalu sprevidel, da je njegovo umiranje dokončno in nepovratno ter da je pomen njegove smrti in življenja relativen, izmuzljiv in pogosto zgolj iluzoričen.

Tudi če pustimo to pravljičarstvo ob strani, sklepna misel ostaja enaka: zgodovina filozofije ni drugega kot niz poskusov, kako pojasniti človeka, ne da bi pri tem nenehno mislili na dejstvo, da se mu trenutki nepogrešljivo izmikajo in da bodo vsi prej ali slej odtekli. Desetletja, stoletja lahko govorimo o kritiki kapitalizma in tehnokracije, o Kantovem čistem umu, o duševnih boleznih ali o okoljevarstvu, vendar nobena tema ni obstojnejša od tega glasu iz ozadja, ki nam nenehno trka na zavest z mislijo na neizbežni konec. Kar poglablja nevšečno stanje človeka, njegov obup, je kozmološka plat bivanjske medalje. V tem kontekstu se na filozofski pesimizem lepi famozna Nietzschejeva ideja večnega vračanja enakega. Ta ideja, ki se dandanes sicer frivolno in površno razumljeno vleče v marsikateri kontekst, se na načelni ravni razmeroma dobro ujema s teorijo strun in konceptom multiverzuma znotraj teoretične fizike, kar pa ne pomeni, da je koherentno upravičljiva. Prej nasprotno, ideja pade že pred dejstvom, da sama predpostavka multiverzuma – pa ne le njega, temveč vsakega koncepta, ki skuša seči onkraj zaznavne in merljive realnosti – poraja več vprašanj kot odgovorov in je v tem smislu jalova. Recimo, da paralelni svetovi obstajajo. Kakšni fizikalni odnosi veljajo med njimi? Kako so medsebojno razporejeni? Kaj se nahaja med njimi? Na ta in podobna vprašanja teoretična fizika zaenkrat ne zmore zanesljivo odgovoriti, kar pa je po svoje voda na mlin spekulativni filozofiji, ki ji zanesljivi odgovori nikoli niso bili močnejša stran. Prisluhnimo še enemu izseku iz serije True Detective, v katerem je na kratko povzeto bistvo ideje večnega vračanja.

In this universe we process time...

S slišanim v mislih se lahko posvetimo uvodoma napovedanemu niču in ničnosti bivanja ter nadalje pokažemo, kaj vozli nihilizma, s katerimi se »zapenja« večina filozofskih pesimistov, sploh prinašajo in pomenijo. Cioran osebno se je grožnje popolne predaje nihilizmu dobro zavedal. O tem deloma in med drugim priča eden od aforizmov iz njegove zbirke O nevšečnosti biti rojen, v katerem zapiše, citiramo: »Obstaja zavest, ki jemlje težo in pomen temu, kar počnemo: zanjo je brez temelja vse razen nje same. Neskaljena do te mere, da mrzi sámo idejo smotra, izraža skrajno videnje, po katerem je to, ali kaj storimo ali ne, eno in isto, in navdaja jo izjemno zadovoljstvo: da lahko kar naprej ponavlja, kako ni nobeno dejanje, ki ga opravljamo, vredno, da nanj pristanemo, kako ni nič podprto s kančkom bistva, kako ‘resničnost’ vznika iz nebistvenega. Takšni zavesti bi lahko upravičeno rekli postumna: dogaja se, kot bi bil tisti, ki se je zaveda, živ in neživ, bitje in spomin nanj. ‘To je že mimo,’ pravi o vsem, kar počne, v samem trenutku dejanja, ki je takó za zmerom izgnano iz sedanjosti.« Ob soočanju z idejami, kot so ničnost obstoja, stalni beg trenutnosti, nedorečenost in nesmotrnost vsega, kar je, se utegne zazdeti, da je stereotip, da so filozofski pesimisti depresivni ljudje, da jih berejo predvsem depresivni ter da njihove misli pehajo v depresijo in v skrajni konsekvenci v samomor, na mestu. Toda Cioran, na primer, se je, kot je v pogovoru z Michelom Jakobom povedal sam, ideje o samomoru otresel relativno zgodaj, čeprav je mnenja, da je polno zavedanje niča nezdružljivo z bivanjem oziroma da sta edina možna izhoda iz nihilistične pasti ali samomor ali vera. Onkraj teh dveh možnosti mu na razpolago ostaja zgolj še predaja iluziji realnosti in kakorkoli že zanemarljivemu smislu v njej, ki civilizacijo odvrača od složnega pohoda proti izumrtju ali globalnega samomora. Nagoni, predvidevanja in slepa volja so niču, civilizacijsko gledano, preprosto premočni tekmeci.

Na mesto iluzornega smotra si človek lahko postavi kratko malo karkoli, za kar mislimo, da vemo, kaj je, in da soglaša z našimi največkrat povsem banalnimi potrebami po varnosti, ugodju, notranjem miru, samopotrditvi, užitku in tako naprej. Morda v tem smislu sicer najbolj prednjačita predvsem pojma napredka in sreče, za katera pa nam živ bog na svetu ne zna povedati, kaj točno pomenita, kaj je na njiju tako dobrega in kako zaboga ju dejansko dosežemo. Cioran v eseju Pasti iz časa artikulira tudi ta pomislek, ko pravi, citiramo: »Kako delovati, če vemo, da smo določeni, kako hiteti, če smo avtomati? Pri naših dejanjih k sreči obstaja rob nedoločenosti, samo pri naših dejanjih: lahko zavrnem, da bi naredil to ali ono; po drugi strani ne morem biti drugega kot to, kar sem. Če imam na površju določen manevrski prostor, je v globini vse zmeraj odločeno. Od svobode je resničen le njen privid; brez njega življenja ne bi mogli živeti niti si ga predstavljati.«

V obrambo iluzije, v kateri še vedno vztraja večina živih, lahko porečemo, da tudi zavest o smrti nikakor ne blaži misli na smrt ali strahu pred njo. Prav v tem se nahaja možno oporišče kritike Cioranove filozofije, upravičenja njegove zapostavljenosti in kritike filozofskega pesimizma nasploh. Kako dati centralnejše mesto nekomu in nečemu, kar bivanje neprestano motri le s perspektive vrhov človekovega obupa, kakor parafrazirano zveni naslov njegove prve knjige. Kako na tak način vztrajati pri življenju in razvijati neko misel o svetu in sebi v njem? Neznosno težko. Cioranova dela se tako že začasa njegovega življenja niso kaj prida prodajala niti niso bila deležna kakršnekoli druge pozornosti javnosti. Odmerjeno mu je bilo mesto zapostavljenca, s katerim je bil sam čisto zadovoljen, saj je menil, da takšen položaj najbolj pritiče njegovi samotni misli. Postal je tako rekoč žepni avtor, kot se v omenjenem pogovoru posrečeno izrazi sam, nagovarjal je redke bralce, ki so se bili – navkljub primatu raznoraznih filozofskih domislic kultivirajočih frenčijev v drugi polovici minulega stoletja – pripravljeni spustiti z zornega kota človekove nebogljenosti, njegovega lastnega padca, za katerega je kriv sam in ki se ni nikoli zares zaključil.

Toda nič kaj tragična, prej smešna se je filozofskemu pesimizmu morala zdeti usoda človeka in filozofije ob koncu prejšnjega stoletja. Ni dvakrat reči, da se smeje še danes, in kako se le ne bi. Samo pomislimo – slavnostno razglašanje konca filozofije kot izpolnitve v razgradnji same sebe. Kaj d fak to sploh pomeni? Za filozofijo bi bilo bolje, če bi bobu rekla bob in se sama razglasila za bob ob steno kot izpraznitev že vselej praznega, a prekleto neutrudljivega filozofskega erosa, da so stvari lahko drugačne, boljše in nabite z nečim večjim od mene samega. Mučno hlastanje za zrakom, ki to ni.

Tako kot Nietzscheja se tudi Ciorana drži sloves nekoga, ob čigar delih naj bi nas sredi črnoglede groze popadel čuden, če ne kar morbiden smeh. Za mrtve pogosto pravimo, da so odšli v večni mir, da so pokojni oziroma da so dosegli svoj spokoj, ker je to tisto, kar razbiramo z njihovih mrtvih obrazov. Vendar ne glede na to, kako agonična in strašna je lahko bila smrt za pokojnika, je objemu čistega niča, v katerem ni pomembno nič več, moral predhoditi trenutek spoznanja, kako lahko je pravzaprav spustiti življenje in kako se ga morda ne bi bilo treba oklepati tako krčevito, z gorečnostjo obsedenca, ki tera tehnologijo v smeri pobožanstvenja človeka. To bi lahko imeli za edino pravo spoznanje človeka, za nekaj, kar mu je zaradi njegove narave nujno spoznati. Druga bitja imajo namreč z umiranjem bistveno manj težav, če sploh. Otepanje smrti v slogu Tolstojevega Ivana Iljiča, ki ga v eseju Najstarejši med strahovi tematizira tudi Cioran, deluje kot dejanje jokajočega otroka v filozofskem smislu. Kdor svojemu življenju po svoji volji ne odvzame tančice večvrednosti in posebnosti v odnosu do smrti, kdor ne sprevidi, da samo zato, ker je bil rojen, to še ne pomeni, da mu s tem v metafizičnem smislu karkoli pripada, je pač obsojen na Iljičev sindrom. Nenazadnje, je mar res tako težko ne bati se nečesa, kar je tako ali tako popolna odsotnost vsega?

Ker zapisanemu navkljub premoremo nekaj optimizma, se ne bomo spustili v pljuvanje Ciorana iz naslova njegovih političnih odisejad. Kot eno večjih oteževalnih okoliščin, zaradi katere se je znašel tako rekoč v ilegali glede na mainstream filozofijo, bomo tako omenili zgolj še njegovo nepoboljšljivo zapriseženost stilu. To bi lahko sicer pripisali tudi nekaterim drugim filozofskim pesimistom, recimo Nietzscheju in Unamunu, deloma tudi Camusu. Za marsikoga so besedila teh apostolov negativizma tako le jezikovne vragolije, odraz njegove in bralčeve diagnoze. Misel, ki ne poraja in ne proizvaja, misel, ki zgolj stoji in opozarja, je danes pač nekaj drugorazrednega. V širši ljudski gotovosti, da imamo kljub koncem – zgodovine, filozofije, ideologije – še vedno vajeti nekako v svojih rokah, da smo še vedno neko i nešto, je nekaj nečimrnega. Biti gotov, da si kot človek vreden nečesa, če ne drugega, vsaj aplavza, ker si se v preteklosti tolikokrat ogledal v vseh možnih ogledalih, ne more biti nič drugega kot to – nečimrnost ali, povedano drugače, čisti nesmisel. 

 

Na naslovnici: Polish Landscape II Jan 5 1990 by Donald Sultan 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.