Raziskovalec in pionir vesoljskih poletov, Konstantin Edvardovič Ciolkovski, je bil prvi med prvimi, ki so začeli znanstveno raziskovati tehnologije, s katerimi je človeštvo naredilo preboj v bližnje in globoko vesolje. Že leta 1903 v članku Raziskovanje vesoljskega prostranstva z raketnimi napravami je prvič v zgodovini navedel izčrpni matematični dokaz o tem, da je raketa sposobna doseči vesoljsko hitrost. V članku »Reaktivna naprava 'Raketa'« iz leta 1911 pa je že razpravljal o realnih in ne več hipotetičnih možnostih premagovanja gravitacije in ustanovitvi človeških naselbin izven planeta, pri čemer je posvetil veliko pozornosti ogromnim vesoljskim oranžerijam, katerih naloga bi bila čiščenje zraka na zunajzemeljskih postajah in oskrbovanje njihovih prebivalcev s hrano. Od leta 1917 naprej pa se je vse bolj podrobno ukvarjal z vprašanji namestitve in ureditve zemeljskih postaj, pri čemer je leta 1920 v članku »Izven Zemlje« tudi prvi opisal tako imenovano geosinhrono ali geostacionarno orbito, pri čemer gre za izum, ki ga nekateri napačno pripisujejo Hermanu Potočniku Noordungu.

Poleg navedenega je Ciolkovski prvi v literaturi opisal vrstni red postopkov pri izstopanju kozmonavtov iz postaje v odprto vesolje, individualno avtonomno premično vozilo, ki ga je poimenoval »eksplozivni avtomobilček«, ustvarjanje umetne gravitacije na vesoljski postaji, vesoljski skafander in tako naprej. Pa vendarle ima Kazjutinski, pisatelj predgovora k izboru njegovih spisov Kozmična filozofija, prav, ko trdi, da poleg vseh teh in drugih izumov sam Ciolkovski za svoje »temeljno delo« ni imel teorije rakete in vesoljskih tehnologij, »temveč kozmično filozofijo, ki odkriva smisel življenja, cilje in perspektive človeštva na poti v vesolje, k doseganju 'popolne in čudovite' prihodnosti.« V enakem smislu srbski krščanski mislec in lastnik založbe Logos, Vladimir Medenica, razglasi Ciolkovskega za misleca, čigar kozmistična in kozmološka misel se v določenem smislu razvija onstran danes aktualnih vesoljskih tehnik in tehnologij.

Ciolkovski je spoznal očeta ruskega kozmističnega gibanja Nikolaja Fjodorova že kot šestnajstletnik v knjižnici Rumjanceva, tako da je Fjodorovov nauk nanj nedvomno naredil ogromen vtis – v kolikšni meri pa je vplival na nadaljnji razvoj njegovih lastnih idej, še naprej ostaja odprto vprašanje. Ta vpliv je vsekakor nedvomen, vendarle je Ciolkovskemu uspelo razviti svojo lastno in originalno kozmistično filozofijo, ki se ujema s Fjodorovovo v enaki meri, kot se od nje razlikuje. Kot bomo videli, pri Ciolkovskemu dejansko težko zasledimo krščanske ljubezni do bližjega – sočloveka – je pa v njegovem delu vseprisotna nekakšna »nietzschejanska« ljubezen do najdaljnjega.

Futuristično-kozmistična in nič kaj dosti krščanska vizija Ciolkovskega snuje nekakšno gromozansko, občutljivo in živo vesolje, ki bi ga lahko brez večjih težav postavili v kontekst sodobnih fizikalnih kozmoloških hipotez, ki govorijo o vesoljnih »pokrajinah teorij strun« in »megauniverzumu«, večno ponavljajočem se »cikličnem vesolju« ali vesolju, v katerem vlada nekakšen »kozmološki darvinizem«. Obstajajo pa tudi bistvene razlike, saj je Ciolkovski verjel, da v tem in takšnem neskončnem vesolju odločujočo vlogo igrajo supernapredne kozmične civilizacije, katerim se človeštvo, kot ena izmed redkih civilizacij na stopnji razvoja dojenčka, šele ima priključiti, vse to v skladu s temeljnim zakonom oziroma »voljo vesolja«.