Idemo napred i poboljšavamo se

Brinemo o sebi jer self care je važan

Intelektualni, emocionalni, energetski

Fizički, mentalni – self care je važan

Poštujem tvoju individualnost

I ti poštuješ moju individualnost

Mi smo individue

Sestavek, ki ste ga slišale, je leta 2022 za komad Mekano iz albuma Biti zdrava spisala Ana Đurić – a.k.a. Konstrakta. Najbrž ni šlo za golo naključje, da je slabo leto po tem, ko nam je srbska glasbenica dajala misliti o poznomoderni individualizaciji, pri Krtini izšla še obsežna 600-in-nekaj-stranska bukva na isto temo, in sicer Družba singularnosti: O strukturnih spremembah moderne nemškega sociologa Andreasa Reckwitza. Za današnji večer smo pripravili recenzentsko-teoretsko tavanje po navdihu določenih delov tega obsežnega pisanja, ki po besedah slovenskega založnika predstavlja neformalno nadaljevanje znamenite Družbe tveganja Ulricha Becka. 

Reckwitzeva vodilna teza se glasi takole: V poznomoderni družbi potekajo strukturne spremembe, pri katerih nekdaj prevladujočo vlogo družbene logike občega prevzema družbena logika posebnega oziroma – singularnega. Vsak sociolog, ki se odloči ukvarjati s prehodi znotraj moderne, namreč začuti hudo potrebo, da najde neobremenjen pojem ali si izmisli novo besedo za poudarjanje kvalitativne distinkcije, ki jo v moderni predstavlja sodobnost. Kulturološko navdahnjene teoretičarke raje govorijo o postmoderni, sociološki avtorji pa se večinoma strinjajo, da je doba preveč moderna, da ne bi bila moderna, vsekakor pa ni več moderna, kot je bila moderna moderna. Zato govorijo o novi moderni ali pozni moderni: trend začne Beck z govorom o drugi moderni oziroma družbi tveganja, Bauman pa jo opredeli kot tekočo moderno. Po tem sociološkem izročilu Reckwitz govori o pozni moderni oziroma družbi singularnosti. Têrmin singularnost pa zanj ne pomeni niti idiosinkrazij – posebnosti samih na sebi, niti obče-posebnega – kot posameznih primerkov občega, temveč nekaj vmes: družbeno-kulturno sfabricirane edinstvenosti. Enostavneje: singularnosti po Reckwitzu so entitete, ki jih družbene prakse dojemajo in vrednotijo, fabricirajo in obravnavajo kot posebne. V zgodnji moderni, tako Reckwitz, so družbe spodbujale in nagrajevale proizvajanje občega in razvrednotile singularno, v pozni moderni pa se logika spreobrne: naša družba poraja in poudarja singularnosti in se organizira po tem na prvi pogled nesocialnem merilu posebnega. V obeh dobah je sicer obstajalo tako obče kot singularno, spremenilo pa se je razmerje med njima.

Preden se poglobimo v prehod v pozno, drugo, tekočo, post-, novo moderno, je smiselno razčistiti o sami moderni. Zelo obtežen izraz z mnogimi pomeni največkrat označuje obdobje novega načina družbenega življenja, vzpostavljenega na Zahodu po industrializaciji in revolucijah konec 18. in začetek 19. stoletja. Koncept moderne je podkrepljen s filozofijami o neodtujljivosti človeške svobode in razuma, ki si podredi naravo in sproži znanstveno revolucijo ter tehnološki napredek. Vsebuje pa tudi implikacije evropske superiornosti in teorije o stopnjah razvoja kot nečesa objektivnega, potekajočega po univerzalni ravni premici. Evropa je na točki deset, Afrika pa na točki dve. Zahvaljujoč globalizaciji pa bodo tudi tam kaj kmalu napredovali. Mi smo že razviti, vi pa še ne.

Dobro je torej, preden se stvar dobro začne, vzpostaviti določeno mero skepse do vsega, kar gradi na izročilu moderne ideje. Zavračanje diskurza o ekonomskem razvoju, ki spremlja toliko pisanj o globalni modernizaciji, pa še ne pomeni, da nam proučevanje tega diskurza ne more biti uporabno za vpogled v čas in okolje, v katerem je nastal. Prav tako so sodobnejše teorije o stopnjah moderne, ali po Reckwitzu o njenih strukturnih spremembah, po navadi bolje umeščene v specifičen kontekst kulturnega okolja, na katerega se nanašajo. Sociološke teorije stopenj moderne Becka, Baumana in po novem Reckwitza nam lahko ponudijo uvid v kolektivno doživljanje lastnega življenja v specifičnem kulturnem kontekstu, ki ga najbrž občutite tudi poslušalke in poslušalci. 

Reckwitz moderno didaktično razdeli na tri obdobja: meščansko moderno od konca 18. do začetka 20. stoletja, organizirano moderno od konca prve svetovne vojne do sedemdesetih let 20. stoletja ter pozno moderno a.k.a. družbo singularnosti od osemdesetih dalje. Večinoma raziskuje zadnji dve obdobji in prehod v družbeni logiki, ki se zgodi med njima. Podobno velja za Baumana, ki tako imenovano organizirano moderno imenuje trdna moderna, pozno pa tekoča. Reckwitz zgodnjim obdobjem moderne pripisuje prevlado družbene logike občega, ki poganja proces formalne racionalizacije. Moderna svet dotlej tradicionalnih družb preoblikuje, ko njegovim praksam, diskurzom in institucionalnim kompleksom nalaga oblike občega. Citiramo: »kot svetovna vseobsežna praksa opravlja celovit doing generality.«

Tako imenovan doing generality kot praksa racionalizacije poteka v treh variantah oziroma procesih. Tehnična racionalizacija standardizira: pomeni namerno preureditev načinov vedenja, začetek uporabe tehnologij, da bi povečali učinkovitost proizvodnje in koordinacijo vedenja, ki je za to potrebna. Kognitivna racionalizacija generalizira: znanstveni model, ki vznikne v tem obdobju, proizvaja obče, empirično preizkušene teorije, ki dopuščajo obče opise in razlage dejanskosti in zatorej omogočajo tehnološko upravljanje te dejanskosti. Obče znanje se subjektom posreduje v okviru formalnega izobraževanja. Normativna racionalizacija pa formalizira: v sklopu modernega prava in podobnih sistemov poteka ciljno usmerjena regulacija intersubjektivnih redov. Vodenje in korigiranje posameznih dejanj družbenega na točno določen način določajo čim bolj splošna pravila in iz njih deduktivno izpeljivi sistemi podpravil. 

V bolj ilustrativnem slogu Bauman identificira glavne ikone trdne moderne: fordovsko tovarno, birokracijo, panoptikon, Velikega brata in Konzlager oziroma Gulag. Ta zgodnja, organizirana ali trdna moderna je bila obsedena z redom, »zapriseženi sovražnik naključja« in zaznamovana s totalitarnimi režimi ali pa percepcijo grožnje teh režimov, hkrati pa so bili zanjo značilni pojenjanje moči institucionalnih religij in tehnološki ter znanstveni razvoj. Kritika je bila v trdni moderni osredotočena na upor proti neki suvereni oblasti, njeni represivnosti in omejevanju individualne svobode. Družbena in umetniška gibanja te moderne so propagirala boj, ki bi pripeljal do nekakšne ultimativne avtonomije posameznika, do svobode, oziroma, če citiramo Baumana, do trenutka, ko bo »individualna svoboda iztrgana iz železnega prijema rutine ali bo individuum osvobojen iz jeklenih okov družbe«.  Po premikih, ki so jih sprožila družbena gibanja kontrakultur iz šestdesetih, in še toliko bolj po koncu hladne vojne in svetlobno hitrim razmahom njenega zmagovalca – zahodnega kapitalizma –, so nekateri razglašali konec moderne in tudi konec zgodovine. Ta trditev je izhajala iz domneve, da je bila ob koncu hladne vojne zares dosežena omenjena osvoboditev: svoboda, s svobodnim trgom na čelu, naj bi postala imuna za vse dotedanje totalitaristične grožnje in končala zgodovino, ki je v svobodi dosegla telos.

A dejansko ni bilo ničesar konec. Lahko bi rekli tudi, da nikoli več ne bo ničesar konec. Še vedno je bilo nujno stremeti naprej, le da po smrti velikih pripovedi, kot jih je znamenito opredelil Lyotard, ni bilo več jasno, k čemu. Ravno zlom iluzije o tem, da telos sploh obstaja, da se borimo za zgodovinske spremembe, ki bodo prinesle svobodno in pravično družbo brez konfliktov, je za Baumana prva značilnost tekoče moderne – obdobja, ki ga Reckwitz imenuje pozna moderna a.k.a. družba singularnosti. Moderna je od nekdaj poskušala staliti trdnost, a usmerjena k neki drugi, boljši trdnosti, ki bo staro nadomestila. Danes navidezna nespremenljivost globalizirane kapitalistične ekonomije zasenči vsakršno veliko pripoved. Ekonomski red, citiramo Baumana, »je začel obvladovati človeško življenje zato, ker je vse drugo, kar bi se v tem življenju lahko zgodilo, postalo v primerjavi z vztrajnim in kontinuiranim reproduciranjem tega reda nepomembno in neučinkovito«. 

Kar je za logiko občega racionalizacija, je pri Reckwitzu za logiko singularnega kulturalizacija. Njegova definicija kulture sicer gladko zignorira celotno področje kulturologije in je zelo specifična: tiste enote družbenega, ki jih družba singularizira, prejmejo kvalitete, potrebne za to, da v tem družbenem kontekstu postanejo enote kulture. Kultura je za Reckwitza tam, kjer se v družbi pripisuje vrednost. Pri tem vrednost ne pomeni neke inherentne vrednosti, ampak valoriziranje prek konkretne družbene prakse. Še en pomemben vidik je, da singularizirana oziroma kulturalizirana enota družbenega aficira: proizvaja čustva oziroma afekte. Reckwitz opredeli pet enot družbenega, s katerimi analizira spreminjajočo se družbeno logiko na prehodu v pozno moderno: objekte, subjekte, časovnosti, prostore in kolektive. Procesa racionalizacije in kulturalizacije prepozna kot dvojno strukturo moderne dobe, le da v zgodnji moderni prevladuje racionalizacija – doing generality, o čemer smo že govorili, v pozni pa kulturalizacija – doing singularity. 

Objekti so v zgodnji moderni proizvedeni in uporabljani kot identični, kot med seboj izmenljive variacije enakega. Singularizirane stvari ali objekti pa so več kot funkcionalna orodja: postanejo entitete, ki so poleg tega ali celo izključno kulturne in zbujajo afekte ter imajo svojo unikatno biografijo. Obči prostori so enaki ali pa enako oblikovani, ekstenzivni in serijski, če se prek njih zunaj lokalnih kontekstov širijo identične strukture, da nastajajo serije enakega. Singularizirane prostorskosti pa postanejo to, kar v prostorskih študijah imenujejo kraji: ne spaces, ampak places. Ne prečkamo jih kar tako, ampak jih afektivno doživljamo: mesta imajo na primer svoj poseben utrip in atmosfero, coworking prostor ima intenzivno kreativno vzdušje. Časovnosti so v zgodnji moderni racionalizirane: čas je afektivno reduciran in usmerjen v prihodnost, sedanjost pa ga zanima zgolj instrumentalno kot prispevek k prihodnjemu cilju. Življenje poteka po modelu linearne biografije, modus oblikovanja časa pa ni dogodek, temveč rutina. Singularizirane časovnosti so usmerjene proti edinstveni točki v času z lastno gostoto: dogodku, ki ga intenzivno doživljamo, popolnoma edinstvenemu eventu. In če kolektiv zgodnje moderne reprezentira organizacija: stvarno, neosebno interesno združevanje, pa imajo singularni kolektivi za udeležence kulturno lastno vrednost. Poznomoderne neoskupnosti si izberemo sami, zaradi česar so ti kolektivi na splošno visoko afektivne družbene formacije, ki postanejo predmet kulturnega boja. 

Kaj pa se na prehodu iz ene družbene logike v drugo dogaja s subjekti? Ravno nanje se je do Reckwitza skoraj izkjučno nanašala že omenjena sociološka analiza tega prehoda. Če je pozna moderna še vedno moderna, v kateri je ostala težnja po razkrajanju, opuščanju, nadgrajevanju, osvobajanju, skratka, moderniziranju, pa se je celoten poudarek, vključno z bremenom odgovornosti za vse našteto, prestavil na samouveljavitev posameznika. Veliko mesto v socioloških obravnavah prehoda znotraj moderne zato zaznamujejo ravno teorije o poznomoderni individualizaciji.

Ulrich Beck začne sociološko tradicijo sesekljanja moderne na kose že v osemdesetih v Družbi tveganja. Nekaj ključnih poglavij nameni posebnostim tako imenovanega individualizacijskega vala druge moderne, ki ga tedaj opaža v Zvezni republiki Nemčiji. Bistvena posebnost tega vala naj bi bila, da posameznice ne prestreže več nobena »socialna referenčna enota na reprodukcijskem področju«. Če v prejšnjih zgodovinskih procesih individualizacije eno kolektivno enoto (na primer stan) nadomesti druga (na primer razred), pa se individui v drugi moderni sploh ne vključijo v novo kolektivno enoto, temveč sami postanejo, citiramo Becka, »življenjsko-svetna reprodukcijska enota družbenega. [...] Individui [...] postajajo akterji svojega tržno posredovanega zagotavljanja eksistence ter načrtovanja in organizacije svoje biografije.«

Novi osvobojeni individui so unikatni, po Reckwitzu singularni, svojo posebnost pa udejanjajo s svobodnimi izbirami na svobodnih trgih, s katerimi gradijo in načrtujejo, ali kot se kasneje izrazi Reckwitz, kuratirajo svojo biografijo. Druga pomembna Beckova teza je, da posameznike ravno ta diferenciacija v resnici masovno standardizira: vsi so podvrženi istemu trgu in istim državnim institucijam – življenje vseh se lahko odvija le znotraj enega in istega okvira, ki ga definirajo politične odločitve in ekonomski procesi. Življenje postane, tako Beck, »perfekcioniranje tržne odvisnosti [...] v vsa vlakna (zagotovitve) eksistence«. Osvobojen individuum druge oziroma pozne moderne je tako v resnici skrajno podružbljen, istočasno pa mu je zapovedano, da je posameznik. Tako Beck kot Bauman ta konflikt prepoznata kot najbolj določilen za eksistenco poznomodernih subjektov, kot glavno protislovje poznomoderne individualizacije. Institucionalna zaznamovanost življenja v pozni moderni namreč konča ponotranjena v intimi: družbeno determiniranost svojega položaja mora posameznica dojemati vsaj tudi kot posledico odločitev, ki jih je sama sprejela. Življenje postane, tako Beck, »biografsko razreševanje sistemskih protislovij«.

V družbi posameznikov so le še drugi posamezniki. Tako Beck in Bauman v svojih delih opozarjata na novo razsežnost nezmožnosti kolektivne akcije, ki smo ji priča v pozni moderni. Če je bila protisistemska kritika v organizirani moderni zatirana, je v pozni proslavljana in komodificirana. To, da je nekdo umetniško ali intelektualno kritičen do sistema, politik, neoliberalizma, postane še ena verzija samouveljevanja in grajenja njegove biografije. S premikom odgovornosti je kritična refleksija posameznika celo nujna, kompulzivna, saj mora poleg grajenja biografije po možnosti sprejemati še kar se da »etične potrošniške odločitve«. A kritika, spodbujana ali ne, je hkrati neučinkovita, saj se individui, tako Bauman, ne morejo več sešteti v celoto, večjo od svojih delčkov. Citiramo: »Bolezni so individualne in prav tako tudi terapije; skrbi so zasebne in prav tako tudi sredstva za boj proti njim.«  Moja biografija je lahko v kurcu zaradi sistemskega okvira, znotraj katerega jo gradim, a moja rešitev v obliki antidepresivov in kognitivno vedenjskih terapij je individualna. In četudi s frendi na pivu prepoznamo problem ter kolektivno obtožimo prav sistem, se moramo posloviti, ker gre zjutraj vsak v svojo službo, ki jo mora imeti, da živi še naprej v istem sistemu. V besedah Konstrakte: 

Razvijamo svoja interesovanja

Razmatramo fenomene savremenog društva

Diskutujemo o neoliberalizmu

Čudimo se ljudskoj gluposti, pa posle idemo da jedemo

Konstrakta – Mekano

Beck v Družbi tveganja nariše celo razpredelnico, kjer poskuša opredeliti, da se je do tedaj individualizacijo obravnavalo le po osi družbene analize in objektivnega vidika življenja, on pa jo bo zdaj prikazal na ravni subjekta. A dejstvo, da je življenje postalo biografsko reševanje sistemskih protislovij ali da individualizacija ni izbira, temveč zapoved, ostajata le dobro artikulirani razlagi učinka neke takozvane individualizacije na nas, ne pa razlaga dogajanja na ravni subjekta. Res je, tako se doživljamo, a zakaj? In kje je povezava med družbenimi okoliščinami, neoliberalizmom, prekarnostjo in drugimi fenomeni pozne moderne, ki jih naštevajo omenjeni pisci in tem subjektivnim doživljanjem nujnosti gradnje biografije? Individualizacijski obrat, kot ga opisujejo sociologi, lahko poglobimo na novo raven razumevanja na ravni subjekta, če subscribamo določeni interpretaciji Foucaultovega razmišljanja o prehodu od normalizacije k normizaciji. 

Za današnji večer predlagamo nekaj heretičnega spajanja Foucaulta in socioloških analiz individualizacije. Čeprav na drugačni ravni in prek drugačnih spoznavnih metod, se je tudi Foucault obsežno ukvarjal s prehodom, s katerim so obsedeni sociologi. Prehod iz suverene oblasti ancien régime v druge oblike oblastnih tehnik – disciplinske in biooblasti, glede katerih si je Foucault sicer vsakih par mesecev premislil, okvirno korespondira s prehodom v obdobje, ki mu rečemo moderna. Danes se osredotočamo na njegovo razmišljanje o biooblasti v ciklu predavanj Varnost, ozemlje, populacija, ki še niso prevedena v slovenščino. Medtem ko na samem začetku predavanj še govori o nekakšnem součinkovanju in soobstoju disciplinske in biooblastne tehnike, kmalu pride do nasprotnega zaključka. Na tem mestu začne govoriti o disciplinski tehniki v nasprotju s tako imenovano varnostno tehniko, ki je opredeljena kot tehnika biooblasti. To kasneje porodi različne interpretacije, a distinkcijo lahko dojemamo kot zaznavanje nove spremembe, kvalitativnega prehoda v delovanju oblastnih tehnik, ki se dogajajo ravno ob vzniku neoliberalizma oziroma ob prehodu v to, kar bodo sociologi kasneje imenovali pozna moderna. Kako sta si torej ti dve oblastni tehniki nasprotni? Disciplina normira, varnost normalizira, pravi Foucault.

Disciplina, ki jo lahko za namen današnjega miselnega eksperimenta povežemo z obdobjem zgodnje moderne, najprej analizira in razčleni subjekte, prostore, čas, gibanja in operacije v komponente, da postanejo po eni strani vidni in po drugi modificirani. Nato jih klasificira glede na določene cilje (na primer najboljši gib za nakladanje puške, najboljši tip delavca za določeno nalogo), določi optimalne sekvence oziroma koordinacije (sekvenca gibov, razporeditev otrok v šoli) in vzpostavi procese dresure in nadzora, na katerih nazadnje ločuje med normalnimi in nenormalnimi. Kar je tu posebej pomembno je torej, da dresura in nadzor, prek katerih se ločuje na normalno in nenormalno, že potekata glede na referenco – normo. Na tem mestu v ciklu predavanj Foucault izjavi, da preklicuje svoje prejšnje dojemanje disciplinskih tehnik kot normalizacijskih in jih opredeli kot normizacijske. Normaliziranje pa je obrnjen proces, značilen za varnostni mehanizem, v katerem se iz diferenciranih normalnosti vzpostavi norma. Citiramo: »[V varnostnem dispozitivu] imamo [najprej] razporejanje normalnega in nenormalnega, različnih krivulj normalnosti, normalizacija pa vključuje vzpostavitev medsebojnega delovanja med temi različnimi normalnostmi in približevanje manj zaželenih bližje bolj zaželenim.« Na primeru bi to pomenilo naslednje: disciplinski mehanizem bo v epidemiji zdravil posameznega pacienta, širjenje pa preprečeval z ločevanjem bolnih od zdravih. Varnostni mehanizem pa ne bo ločeval bolnih od zdravih, temveč obravnaval celotno populacijo in v njej identificiral statistične verjetnosti okužbe in smrtnosti: kakšna je normalna smrtnost, kakšna je normalna smrtnost med otroci in kakšna je v določeni regiji. Potem bo poskušal približati manj zaželene normalnosti bolj zaželenim, s čimer se bo seveda spremenila tudi splošna normalnost.

Smo pri jajcu in kokoši oblastnih tehnik: v disciplinskih družbah je najprej norma, ki šele deli na normalno in nenormalno, v varnostnih pa normalno in nenormalno, ki vzpostavljata normo. A eno ne more biti brez drugega, tolažimo pa se lahko le s tem, da so prehodi, kot vedno, v razmerju. Zdravko Kobe učinek delovanja teh oblastnih tehnik povzema tako: »[M]edtem ko disciplinska oblast zamejuje posameznika, je značilen prijem varnostnega dispozitiva [...] natanko v množenju interakcij, v spodbujanju lastne pobude ali z eno besedo svobode. Foucault zdaj prizna, da se je tu motil – svoboda ni hrbtna plat discipline, temveč gonilo varnosti.« 

Tu pa se nam skristalizirata vsaj dve pomembni poanti. Prva je vsekakor o svobodi kot gorivu nove oblastne tehnike. Osvoboditev, ki naj bi jo prinašala individualizacija na prehodu v pozno moderno, je bila, kot pravi Byung-chul Han v delu Psychopolitics, le občutek ob prehodu iz enega v drugo podrejanje oziroma občutek, ko prehajamo iz subjekta v projekt. Izkoriščanje ljudi proti njihovi volji je neučinkovito, zato pa je toliko plodneje izkoristiti svobodo. V pozni moderni ni najbolj profitabilen normiran individuum z zdresiranim telesom, kakršnega je potreboval industrijski kapitalizem, temveč nikoli do konca formiran stalno posodabljajoč se svoboden posameznik. 

Druga poanta, s katero lahko poglobimo razumevanje poznomoderne individualizacije, pa se začne z zelo pomembno zmedo, ki jo lahko porajata besedi individualizacija in individuum. V foucaultovskem smislu je individualizacija ključni učinek disciplinske oblasti, individuum pa eden njenih prvih učinkov. Šele ko je individuum proizveden, se na njem izvaja oblast. Kot individualen – diferenciran od drugih individuov – lahko obstaja le, ker je popisan in razvrščen glede na normo. V prehodu iz zgodnje do pozne moderne pa se subjekt vzpne v razmerju do norme: ni več dresiran glede na referenco, temveč spodbujan k lastni svobodi. Ni več dresiran, toda tudi individualiziran ni. Kar opisujeta Beck in Bauman tako v foucaultovskem smislu ni individuum, temveč nekaj nasprotnega, nekaj, kar se ne sme do konca individualizirati. Nezgrajen tekoči subjekt je tisti, ki bo trgu koristnejši. Takšen subjekt Deleuze imenuje dividuum, kar ima v izvirniku konotacijo na delitev: Les individus sont devenus des ‘dividuels’; individui so postali dividui; nedeljivi so postali deljeni. Današnja družba kontrole, kot jo imenuje Deleuze, tako v nasprotju z disciplinsko družbo ne proizvaja individuov, temveč jih deli na delčke, ki jih lahko uporablja. In ravno tu je morda ključ do razumevanja novih oblastnih učinkov poznomoderne dobe, ki pri nas porajajo občutek tekočega in raztopljenosti, ki ga detektirajo sociološki pisci. Raztopljenost ali tekoče poznomodernega subjekta izhaja iz raztopljenosti njega samega: na deljenje njegove individualizacije. In kako naj se delčki seštejejo v celoto, večjo od svojih delov, če so že v osnovi razpadli? Če citiramo Baumana: »[K]onkavno zrcalo razredne zavesti se razbije, ne da bi razpadlo, in vsak drobec zrcali svojo lastno totalno perspektivo, ne da bi površina zrcala, ki je razpadla na dele, [...] še lahko ustvarila skupno sliko.« Ravno na to stanje poznomodernega subjekta pa je najbrž mislila tudi Konstrakta, ko je v bekvokalu dodala še odmev deleuzovskega deljenja nedeljivih na delčke:

Mi smo individue (dividue, vi vi due).

Razmisleke, ali je bilo naše spajanje Foucaulta in sociologov popolnoma heretično ali ne, puščamo za drug večer, vsekakor pa obžalujemo, da sociologija ignorira obstoj poststrukturalizma. Veseli pa nas dejstvo, da Reckwitz prepozna neprimernost izraza individualizacija, ki ga nadomesti z besedo singularizacija subjektov. A žal o teh poznomodernih subjektih še vedno govori kot individuih, in ne na primer dividuih po Deleuzu ali projektih po Hanu. Pa vendar na zelo podoben način opisuje prehod, ki ga zdaj lahko razumemo tudi kot prehod iz normizacije v normalizacijo. Za subjekte zgodnje moderne Reckwitz zapiše, da so trenirani zato, da bi imeli enake kompetence in kazali podobno vedenje. Na ravni dosežkov se sicer med njimi ustvarjajo sistematične razlike, ki jih je mogoče prevesti s pomočjo kvalitativne lestvice boljše/slabše ali kvantitativne več/manj: s pomočjo občega merila. To, zapiše Reckwitz, kot da bi citiral Foucaulta, je individualizacija zgodnje moderne: individualizacija razlik v dosežkih po vnaprej dani lestvici. Ko piše o singulariziranih subjektih, pa celo zapiše, da individuum kot beseda, ki konotira nedeljivost, ne sodi med tehnike singularizacije. Singularizirani subjekt se namreč stalno proizvaja kot nezamenljiv prek sestavljanke edinstvenosti svojih objektov: kombinacije profila na družbenem omrežju, interesa za post metal, solo potovanja po Južni Ameriki, kolesa iz Roga, thriftanih cunj, vintage pohištva. 

Na tem mestu velja poudariti, da se lahko v eni Teoremi le bežno obregnemo ob Reckwitzevo obsežno delo, sploh, če želimo iz teh obregov zgraditi nek nov razmislek, kot smo ga poskušali. Avtorici oddaje se je zdel zanimiv ravno poudarek te razdeljenosti, lahko bi rekli kolažnosti poznomodernega subjekta, ki se lepo sklada z Deleuzovim razmišljanjem o dividuih. Singularno je lahko dobra terminološka alternativa individualnemu: če je individuum nedeljiv, pa je singulariziran subjekt razdeljen in na novo sestavljen kot unikat v vsakem kontekstu posebej. To se odlično sklada s poznomoderno tehnološko infrastrukturo. 

Namigi in spodbude algoritmov, kot tudi institut individualizacije, vsi delujejo v smeri višanja profitabilnosti, operirajo pa ravno s svobodo poznomodernega subjekta. Spletna oglaševalska mašinerija ni neka usmerjena manipulacija za vnaprej določen rezultat, ki glede na normo disciplinira vedenje. Raje spodbuja lastno pobudo in neskončno svobodo interakcij, na katerih zbira ogromne množice podatkov in z njimi gradi prav normalizacijske modele. Googlovih algoritmov ne zanima konkretna oseba, ampak ravno njeni delčki, razosebljeni toki podatkovnih točk, ki nakazujejo preference, ki se jih, tako Krašovec, posamezne osebe največkrat niti ne zavedajo. Algoritmi jih potem vračajo v obliki namigov in spodbud, ki spet ne delujejo na osebni, temveč na neki drugi ravni, ki jo Han imenuje predrefleksivna.

Delovanje spletne oglaševalske infrastrukture torej v nasprotju s popularnimi tezami o novih družbah nadzorovanja sovpada ravno z dividualizacijo subjekta. To pa prepozna tudi Reckwitz, ko razmišlja o tehnologiji in singularizaciji. Digitalni subjekt se izdeluje kot modularna ali kompozicijska singularnost, sestavljena iz različnih elementov oziroma, poenostavljeno, kot profil. To velja na več ravneh. Tudi Reckwitz prepozna, da digitalni subjekt ni upoštevan celostno – kot nekakšen individuum, temveč se ga singularizira modularno, citiramo: »subjekt v algoritemskem opazovanju nastopa kot mnogokratno sebstvo, katerega posamezni sestavni deli primerjalno gledano tvorijo vzorce, ki se kažejo tudi pri drugih.« Modularnost pa velja tudi v interakciji med digitalnimi subjekti. Idealen primer tega je profil na družbenem omrežju: prek sestavljanke besedilnih in slikovnih elementov poskuša digitalni subjekt dokazati nezamenljivost svoje posebne osebnosti. Toda tak profilni subjekt mora svojo izvirnost in vsestranskost dokazovati s stalno, vselej novo performanco. Ne zadošča, da enkrat izjavi, da ima rad Južno Ameriko, kvir teorijo, jazz in svojo mačko, temveč mora te strasti in interese s čim bolj nedavnimi dejavnostmi stalno na novo in javno uresničevati. Tako digitalni subjekt sam postane kulturna dobrina, ki se bori za pozornost in valorizacijo. 

Ali v skrajnem utelešenju tega procesa, preden se sploh zavemo: oprosti majko, postao sam influenser.

Đutko – Nemoj sine nikud ići

Če še poslušate, je pisala Neja.

Lektoriral je Aleš.

Tehniciral je Luka , brala sva Muri in Smiljan.

Nastanek oddaje Teorema je omogočila Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici.