Menim, da predstavljata islam in kapitalizem dva različna organizacijska principa. Razlikujeta se že v glavnih ontoloških predpostavkah, že v svojem razumevanju časa in prostora. V islamu najdemo dve različni razumevanji časa. Eno je razumevanje časa pekla, ki je čas večnega vračanja slabih dogodkov. Drugo je razumevanje časa nebes, ki je pravzaprav nečas, čisto trajanje. Čas kapitalizma je linearni čas, ki je merjen in racionaliziran. To je delovni čas, ki je, kot je pokazal Marx, osnovni element presežne vrednosti. Zdi se mi, da je Koran tekst, ki vedno znova zanika takšen linearni čas. S tem, ko je njegova časovna organizacija drugačna, je drugačna tudi njegova ontološka perspektiva in tako tudi njegovi socialni, ekonomski in politčni principi ne sovpadajo s kapitalistično družbo, ekonomijo in politiko.

V islamu ne najdemo neke družbene teleologije. Po njem torej ne more obstajati nekaj takšnega, kot je islamska kultura. Koran je izrazito kontrakulturni tekst. Nikjer ne pozablja zgodovinskih okoliščin, v katerih je bil razodet; poln je neposrednih zgodovinskih referenc na boje in težave, s katerimi so se soočali prvi muslimani. Obenem poskuša preseči te zgodovinske okoliščine in samega sebe razume kot tekst za vse čase. Je velik reformistični tekst, vendar se ne zadovolji s tem, da bi bile reforme narejene enkrat za vselej, teži namreč k stalnemu reformiranju. V tem smislu ga lahko označimo kot kontrakulturnega. Po drugi strani – ni revolucionaren, ker ni teleološki. Natanko zato, ker ni revolucionaren, je uspel sprožiti morda največjo kulturno revolucijo v zgodovini. Revolucija, kot jo razumemo, je dogodek v verigi dogodkov znotraj linearnega časa. Po tem dogodku ne more biti nobene smiselne spremembe. Radikalni reformizem Korana pa ne omejuje svoje želje po spremembi. Želja po spremembi ni projicirana v prihodnost, ampak je skoncentrirana v vsakem danem trenutku, na površini zgodovine, ki je v celoti vključena v ta trenutek in ni distribuirana v verigi dogodkov. Dogodek je že tukaj, moraš ga samo zagrabiti. V začetni fazi islama so se pojavljale nove umetniške oblike, znanstvene discipline ter koncepti in v začetni fazi je islam radikalno spremenil precej velik del sveta. Obstaja obdobje islamske zgodovine, ki je na Zahodu poznano kot zlata doba islama. Toda govoriti o zlati dobi implicira nekakšno sprevrnjeno teleologijo, zato z zornega kota islama ne moremo govoriti o zlati dobi. Thomas Bauer je v svoji odlični knjigi, Kultura dvoumnosti, pokazal, da lahko kontinuum velikih civilizacijskih dosežkov in socialnih organiziranj v islamskem svetu najdemo vse od 9. do 19. stoletja in da obdobje med 8. in 13. stoletjem, ki ga poznamo kot zlato dobo, ni diskontinuiteta.

Danes govorim o položaju žensk v nekaterih delih islamskega sveta. Sam sem bil vzgojen v verujoči islamski družini. Moj ded je bil islamski duhovnik. Vendar moja družina pripada bošnjaški etniji in, kot verjetno veste, kulturne navade balkanskih muslimanov nimajo toliko skupnega s kulturnimi navadami muslimanov na primer v Severni Afriki ali v Iranu. Ta izpoved nima namena izkazati mojo nenaklonjenost ljudem, ki živijo v teh delih sveta, ali biti apologetska do mene na kakršenkoli način – zgolj poudarjam nekatere poteze naše situacije. Iz vsega tega boste lahko tudi sklepali, da v tekstu ne bom govoril iz osebne izkušnje.

Niti ne bom poskušal upravičiti svojih tez, ki jih danes predstavljam na precej neformalen način, z veliko empirične evidence. Prej bom poskusil narediti očrt za možne nadaljnje analize, pri tem pa bom poskušal prevprašati nekatera globoko vsajena zdravorazumska in neadekvatna prepričanja, ki jih imamo o mizoginiji v islamskem svetu.

Poglejmo zdaj omenjeni reformizem na diskurzivni ravni, v Koranu, preverimo ga na temi položaja ženske. V času in prostoru, kjer se je islam pojavil, je predtem obstajalo pravilo, da lahko moški poroči neomejeno število žena in da do njih nima niti emocionalnih niti ekonomskih obvez. Ko se je pojavil islam, so bili muslmani prepoznani kot nevarnost za obstoječi red in so bili posledično preganjani. Prihajalo je do bitk. Številni možje so padli. Lahko poudarim še, da so se ob moških borile tudi ženske, ampak je bilo zaradi očitnih razlogov moških žrtev več. Ženske, ki so ostale brez mož, niso imele sredstev za preživetje. S številnimi ženskimi sirotami so slabo ravnali. Koran je zaradi te demografske asimetrije dovolil mnogoženstvo, vendar je omejil število žena na štiri. Obstajal pa je tudi pogoj: če moški ni mogel ekonomsko poskrbeti za vse žene v enaki meri in če ni vseh mogel enako obravnavati na čustveni ravni, se je moral odreči načrtom o poligamiji. Odločitev je bila prepuščena posamezniku.

Kar pa je najbolj zanimivo, preberemo v nadaljevanju : “You should never be able to do justice among women, no matter how much you desire to do so” (4:129). Nekateri bi rekli, da gre za protislovje. In imeli bi prav. Toda, kot pravi popularni ekseget Korana, Ziauddin Sardar, naj bi bila protislovja v Koranu produktivna. Cilj naj bi bil v tem, da bi ljudje prišli do ugotovitve, da je poligamija neetična, skozi rabo razuma. Nekateri levičarji bi rekli, da je, in drugi, da je katerakoli etika reakcionarna, a pustimo to razpravo za drugič. Kar vidimo tu, je neka logika, ki je popolnoma v skladu z ontološko perspektivo v Koranu, ki sem jo predstavil. Ker ni linearnega časa ali sosledja dogodkov, so vsi dogodki spuščeni na površino. Obstaja dovoljenje za asimetrično poligamijo, a obstaja tudi njena prepoved; ta soobstoj lahko razumemo le, če razumemo ontološko naravo celote. Permanentni reformizem deluje na ta način, da se Koran simultano samoreformira.

Poglejmo zdaj, katere druge spremembe je islam prinesel glede položaja žensk. V 81. suri Koran prinaša kritiko ženskega infanticida. V predislamski Arabiji je bilo roditi deklico pogosto sramotno in velikokrat so deklice žive pokopali. Prvi del sure gre takole: “When the sun is turned into a sphere (wrapped up) / And when the stars lose their light / And when the mountains are blown / And when pregnant camels are neglected / And when the wild beasts are gathered / And when the seas are boiled / And when the souls are paired / And when the girl buried alive is asked / For what sin was she killed / And when the pages are published / And when the sky is stripped off / And when the hell is made ravenous / And when the paradise is brought near / Then A soul knows what it has brought forth”

Infanticid je bil s Koranom prepovedan. Islam je prav tako spodbujal ženske k pridobivanju verske izobrazbe. Mohamedova prva žena je bila pravzaprav starejša kot on in je kot ženska, ki si je v patriarhalni družbi izborila vplivno mesto, tudi finančno poskrbela zanj, ki je bil revnejši od nje. Islam je promoviral zaposlitev žensk. Nekateri učenjaki v potrdilo tega citirajo naslednje verze: “And when he came to the water of Madyan, he found on it a group of men watering, and he found besides them two women keeping back (their flocks). He said: What is the matter with you? They said: We cannot water until the shepherds take away (their sheep) from the water, and our father is a very old man.” (28:23) Ženskam je bilo končno dovoljeno dedovati: "For men is a share from what the parents and near relatives leave, and for women is a share from what the parents and near relative leave from less from it or more, a legal share." (4:7) Ravno tako so ženske lahko pričale na sodišču. Moške priče so bile ponavadi pomembnejše, vendar je v nekaterih stvareh Mohamed sam preferiral pričevanje žensk. Res je tudi, da obstajajo koranski verzi o obstoju žensk kot v zadnji isntanci tradicionalisitčni in patriarhalni. Toda omenjeni duh radikalnega reformizma je ključen.

To so nekatere reforme, ki so izboljšale status žensk. Bauer, ki sem ga omenil prej, je posvetil knjigo, ki sem jo omenil prej, temu, da bi nam pokazal, kako močno je bila prisotnost protislovij značilnost stoletij islamske civilizacije in kako zelo so bila ta protislovja produktivna. Pokazal je na primere soobstoječih protislovnih pravnih interpretacij istega akta ali različnih soobstoječih šol branja Korana, na namensko gojeno umetnost dvoumnosti v literaturi in jezikoslovju. Arabci so že zelo zgodaj poznali svoje Raymonde Queneauje.

Vemo tudi, da je iz islamskega sveta v srednjem veku prihajala homoseksualna poezija. Kar se tiče seksualnega življenja, je Ibn Arabi, eden najpomembnejših mislecev v islamski zgodovini, ki je živel v 12. in 13. stoletju, povedal: “Najintenzivnejša in najpopolnejša kontemplacija Boga je skozi ženske in najmočnejša združitev se zgodi v zakonskem dejanju.”

Ta dispozitiv permanentnega reformiranja, ta površinska koncepcija zgodovine in časa brez rigoroznega omejevanja dvoumnosti je bila tipična za islamska ljudstva tudi kasneje, po prvi islamski družbi, in to stoletja. To so bili časi permanentne kontrakulture. Danes pogosto slišimo, da nas bodo muslimani vrnili nazaj v srednji vek, kar je primer popolnoma neadekvatnega gledanja na zgodovino islama, ki predpostavlja linearni progres.

Thomas Bauer podaja primer Talibanov: na podlagi tega, da želijo Talibani v Afganistanu uvesti kamenjanje in prepoved glasbe, sklepamo, da se Afganistan vrača v omenjeni srednji vek. Dejansko pa v času, ki ga Evropa imenuje srednji vek, v mestih Balkh in Herat glasba ni bila prepovedana in prešuštnikov niso kamenjali. Obstajali so sicer pravni priročniki, v katerih en paragraf govori o kamenjanju, a je njegovo uporabo v praksi omejevala cela vrsta drugih predpisov. Izvedenskemu pravnemu mnenju, ki je glasbo označevalo za prepovedano, pa je stalo nasproti še večje število izvedenskih mnenj, ki so glasbo razglašala za Bogu všečno. S takšno dvoumnostjo – neizvedljivi zakoni in neodpravljivo protislovna pravna mnenja – so ljudje dobro shajali več stoletij (pri čemer se marsikdo nemara ne bo mogel upreti sarkastični opazki, da se Afganistancem pravzaprav ne bi moglo pripetiti nič boljšega kakor ravno ‘vrnitev v srednji vek’).’ (Bauer 2015, 52-43)

Kaj se je zgodilo medtem? Zakaj je prišlo do Talibanov, do rigorozne regulacije vsakdanjega življenja, ki ga danes opažamo v nekaterih sodobnih islamskih družbah?

No, ta del islamskega sveta se je skozi kolonializem začel integrirati v globalni kapitalistični trg. Nietzsche je v svoji Genealogiji morale pisal o povezavi med spominom, teleološkem razumevanjem zgodovine, dolgom in trgom. Če naj obstaja trg, mora obstajati tudi spomin na dano obljubo, spomin na dolgove. Da bi ustvarili spomin, potrebujemo mnemotehniko in nasilje: najprej nasilje v obliki krutih fizičnih kazni in pozneje samoprivzeto nasilje spomina in slabe vesti.

Površina zgodovine postane globina spomina, globina časa, vizija napredka človeštva. Mislim, da lahko rečemo, da je kapitalizem pripeljal svojo množico verovanj in tehnik subjektivizacije do svojega roba in ga razširil preko celega sveta. Ko se je razširil v islamske družbe, so te izgubile svoje jedro, svojo nelinearno razumevanje zgodovine. Postale so obsedene s prvim vzrokom, z izvirom. Ena od posledic je salafistični svetovni nazor, ki zase meni, da ustreza načinu življenja prvih treh generacij muslimanov. Užitek v dvoumnosti in vesela znanost islamskega sveta sta bila uničena; prišla je obsedenost z nedvoumnostjo. Agresivne zahteve po dokončnih odgovorih so postale pravilo. Muslimani so začeli sovražiti svojo preteklost, polno dvoumnosti ter sproščenih pogledov na teme seksualnosti, spolnih vlog in tako naprej. Začeli so misliti, da so vladani zato, ker zaostajajo za kolonizatorji. Tako je vladajoči kolonizirani razred v muslimanskih družbah začel privzemati kolonizatorski svetovni nazor. Bauer opaža, da je konzervativizem, ki ga lahko opažamo v sodobnem islamskem svetu, posledica privzetja hegemonske viktorijanske morale 19. stoletja. Sledeč Bauerju, obstaja stalna nesinhroniziranost med kulturama in razredi. Najprej muslimanski višji razred ponotranji svetovni nazor kolonizatorskega vladajočega razreda, ki pa je zdaj že njegov bivši svetovni nazor, sčasoma se muslimani prilagodijo novemu svetovnemu nazorju okupatorjev, medtem, ko ti spet zamenjajo svojega in tako naprej. Islamski svet je ujet v stalno zaostajanje. Postane podvržen stalnemu pogledu Drugega, Zahoda. Vedno ima dolg do Zahoda. V celoti je integriran v teleološko koncepcijo zgodovine. Konzervativna reakcija ustavi stalno reformiranje. Obstaja lahko samo omejena množica pravil, ki urejajo različne teme. Muslimanski moški lahko poročijo štiri ženske ne glede na okoliščine ipd.

Kolonizacija je vključila velik del islamskega sveta v negotovosti kapitalističnega režima. Ekonomska rast sredi prejšnjega stoletja je ponudila priložnost za implementacijo bolj socialnih politik. Povzročila je eksplozijo prebivalstva v regiji. Izračuni pravijo, da je 65 % prebivalstva v arabskem svetu mlajših od 30 let. Leta 1966 je populacija Egipta znašala okoli 30.000.000, leta 2008 pa okoli 79.000.000 ljudi. Med letoma 1930 in 2005 je število prebivalcev Paksitana narastlo s 23.000.000 na 160.000.000 ljudi in od leta 1945 se je populacija Afganistana povečala z 8.000.000 na 30.000.000.

Posledice so očitne. Zelo težko je priskrbeti delo tolikšni množici mladih ljudi, posebno v razvijajoči se kapitalistični ekonomiji. Kombinacija ekonomske in demografske katastrofe je seveda še večja v stanju recesije, kakršna se je zgodila v poznih dvatisočih. Kaj to pomeni za položaj žensk?

Že večkrat sem omenil, da je integracija v kapitalisitčno ekonomijo prinesla preklop na linearno koncepijo zgodovine, znotraj katere ne more biti dvoumnosti v pravu, navadah in vrednotah na površini možnosti. Vse se osredotoči na fantazmatski zgodovinski izvor in začneta se razpovršinjenje in hierarhizacija. Ta pa se zgodi znotraj moralnih koordinat kolonizatorjev iz 19. stoletja. Ko se model permanentnega reformiranja ustavi, ko se izgubi kompas za orientacijo v času, je adaptacija na nove okoliščine komaj lahko racionalna.

Kaj se torej zgodi, ko so tradicionalni zakoni rigorozno implementirani na to situacijo? Moški torej lahko poroči štiri ženske. Z njimi se sme poroči samo, če jih lahko ekonomsko poskrbuje. Prepovedano je seksati pred poroko. Torej – poročijo se lahko samo bogati moški. Samo starejši bratje imajo izobrazbene in zaposlitvene možnosti, torej imajo samo oni lahko žene in samo oni lahko seksajo. Nekateri med njimi imajo lahko več žena in še več seksajo. Ker so spoštovanja vredni pripadniki družbe, njihova seksualna pravica do teh žensk ne more biti prevpraševana. Prešuštvo je strogo kaznovano. Poročene ženske so popolnoma nedotakljive. Počasi se pomaknejo v kategorijo svetega. Vzpostavi se nenavadno spoštovanje do poročenih žensk, še posebej do mater. Ker se lahko moški poročijo z več ženami, proporcionalno ni dovolj žensk za potencialno poroko. To je točka, kjer se jasno pokaže iracionalnost fiksacije na slabo fantazmo o zgodovinskem izvoru islamov. Kot sem pojasnil, je asimetrična poligamija v prvi islamski družbi služila kot sredstvo produktivne regulacije demografske deformacije, ker so bili številni moški ubiti v bitkah.

Zaradi oddaljenosti nekaterih žensk, ki izhaja iz omenjenih pravil, je postal seks tabu tema. Ko nekoliko poguglamo, opazimo zelo priljubljeno islamistično spletno stran, kjer imami svetujejo vernikom. Tu lahko najdemo lamentacije seksualnih frustracij s strani mladih moških. Oni imame sprašujejo, če smejo masturbirati. Imami to prepovedujejo. Pravilo je, da imajo lahko kakršnokoli obliko seksualnega življenja samo, če se poročijo. Toda poročiti se ne morejo, ker nimajo denarja. Tako moški ne vedo ničesar o seksu: ne vedo, kako naj flirtajo z ženskami, imajo nenavadno hitchcockovsko spoštovanje do mater, ne smejo masturbirati. Predstavljate si lahko, kakšne frustracije to povzroča. Statistike kažejo, da največ obiskovalcev pornografskih spletnih strani prihaja iz islamskih držav, poskusom njihovega cenzuriranja v nekaterih od teh držav navkljub. Tole je seznam desetih držav po številu iskanj besede “seks” v Googlu od prve do desete: Pakistan, Egipt, Iran, Vietnam, Indija, Indonezija, Savdska Arabija, Turčija, Poljska in Romunija. Šest od desetih držav ima večinsko muslimansko populacijo. Spominjam se, da je literarni časopis, ki ga trenutno urejam, objavil krakto zgodbo mladega pisatelja iz Alžirije. Zgodba je imela naslov, ki se popolnoma sklada z mojo razlago: Jobless, sitting in a popular cafe in Times of sexual frustration. Zgodba je v glavnem govorila o opazovanju mimoidočih žensk in fantaziranju o njih s perspektive nezaposlenega mladega moškega.

Tako imamo na eni strani zaščito poročenih žensk in mater, ki so obravnavane kot svetinje, imamo temačen fantazmagoričnen svet mnogih popolnoma seksualno sestradanih, seksualno neizkušenih in ponižanih mladih moških, ki ne morejo dobiti dela. Imamo pa tudi ženske, ki se poskušajo emancipirati od vloge mater, ženske, ki iz nekega razloga še niso poročene, imamo zvezdnice z Zahoda in imamo turistke. To so natanko ženske, ki niso stopile v kategorijo svetega in so tarče te izjemne seksualne frustracije, ki povzroča zelo močno nastrojenost proti njim. Imamo milijone mladih moških, za katere ne obstajajo niti ekonomska perspektiva niti perspektiva zadovoljivega seksualnega življenja niti, po pretresih v zadnjih letih, perspektiva fizično varnega življenja.

Glede na to lahko rečemo, da mladi imigrantje v Evropo povzročijo presenetljivo malo kriminalnih dejanj, vključno s seksualnimi napadi. Prav tako lahko potrdimo, da imamo položaj, ki je idealen za ustvarjanje ozračja mizoginije. Toda tu gre, kot sem pokazal, za religijo brez svoje jedrne ontologije, za islam brez islama. Ta islam brez islama je intelektualno neproduktiven in je tudi politično neproduktiven. Če je bil islam v preteklosti zmožen sprožiti intelektualne, kulturne in socialne revolucije, je to bilo zaradi njegove ontologije, ki mu je zdaj odrekana, in zaradi njegovega stanja permanentnega reformiranja.

Pojasnilo: tekst, ki ste ga poslušali, je slovenska verzija predavanja z letošnje Prvomajske šole, organizirane pod okriljem Inštituta za delavske študije.