Sofisti kot vstopna točka

Sofisti kot vstopna točka

Oddaja
Protagoras
24. 3. 2013 - 20.00
 / Teorema

Naslov, ki smo ga vzeli kot vodilo in izhodišče, nam bo služil v več namenov. Najprej je treba poudariti, da oddaja črpa primarni zagon v nedavno izdanem monumentalnem delu Fragmenti  predsokratikov, najbolj znani tovrstni izdaji Hermanna Dielsa in Walterja Krantza. Čeprav v slovenščini že imamo delo, ki se imenuje Predsokratiki in ga je prevedel Anton Sovre, pa je Sovretova knjiga le izbor nekaterih izsekov knjige, ki je nedavno pri Študentski založbi izšla v celoti, vsebuje pa še nekatere manjše dodatke in popravke.

Delo je resnično obsežno, saj zajema več kot dva tisoč strani, poleg prevedenega teksta pa bralca stalno spremljajo tudi originalno besedilo in seveda kopica opomb, bodisi vsebinskih, filozofskih ali pa tudi čisto prevajalske narave. Omeniti je treba tudi nastanek dela, ki ni plod zgolj ene osebe, pač pa so pri prevodu sodelovali številni strokovnjaki, knjigo pa je uredil in k slovenski izdaji napisal spremno besedo Gorazd Kocijančič. Zbirka je sestavljena iz treh knjig, kjer si avtorji sledijo povečini v časovnem redu obdobja ustvarjanja. Pri časovnem določanju pa se počasi začnemo poslavljati od gotovosti, ki jo ponavadi pričakujemo od znanstvene monografije in začnemo s približevanjem tistemu fragmentarnemu, ki je napovedano v naslovu dela.

Za veliko večino avtorjev namreč ne moremo z gotovostjo trditi, kdaj točno so ustvarjali, še manj pa lahko govorimo o letnicah rojstva ali smrti. Tudi njihov kraj delovanja je pogosto prej predpostavka kot znanstveno dejstvo. A takšne biografske podrobnosti niso ključne za razumevanje filozofije, služijo nam zgolj kot uvertura v kakofonijo, ki ima slediti. Bolj kot se poglabljamo v skupino filozofov, ki je bila poimenovana predsokratiki, dalj smo od videza absolutne gotovosti. In seveda, na začetku se je treba vprašati, zakaj sploh ime predsokratiki.

O izrazu nam Kocijančič v predgovoru pravi: „Z Dielsom se je pravzaprav izraz 'predsokratiki' šele uveljavil. V rabi je bil sicer že prej, konceptualno pa se je v 19. stoletju navezal na Heglovo razumevanje zgodovine filozofije, ki ga je z veliko erudicijo dopolnil Eduard Zeller v svoji obsežni Zgodovini grške filozofije: njen prvi del se namreč sklene s sofisti, drugi pa nadaljuje s Sokratom. 'Predsokratiki' (…) za Dielsa niso misleci, ki so preprosto v časovnem smislu pred Sokratom. V knjigi so namreč zbrani tudi pisni ostanki avtorjev, ki so živeli med 4. in 3. st. pr. Kr. (npr. Demokrit in sofisti). … Walter Kranz je v predgovoru k peti izdaji (…) zapisal, da se v ˝tem delu pojavljajo mnogi Sokratovi sodobniki, celo kakšen, ki ga je preživel za precej časa. A kljub temu je knjiga enotnost˝, saj ˝tu spregovarja filozofija, ki ni šla skozi miselno šolo Sokrata (in Platona) – torej ne le predsokratska, temveč tudi ne-sokratska stara filozofija.“

Kot ločnica sta torej postavljena Sokrat in njegova filozofska misel, pa tudi njegov dialektični način razpravljanja. Seveda pa Sokrat ni kar čez noč postal filozof, znan po svoji dialektični in skeptični metodi pridobivanja znanja, pač pa je slednji Sokrat imel tudi zgodovino. Giovanni Reale v svoji Zgodovini antične filozofije pravi: „Najstarejši vir, ki zadeva Sokrata, je Aristofan s komedijo Oblaki; ta ni le parodija filozofa, ampak tudi izredno ostra obtožnica proti njegovemu nauku in njegovemu slabemu vplivu na mladino: Sokrata obravnava kot sofista, v nekem smislu celo kot najslabšega med sofisti; hkrati ga obravnava kot filozofa narave (ker izpoveduje nauke, v katerih odzvanja nauk Diogena iz Apolonije).“

Sokrat je torej na prelomu med staro filozofsko paradigmo in novo filozofijo, kar je takrat odzvanjalo tudi na celotni družbeni ravni, najbolje pa se je kazalo ravno v prehodu od starih filozofov narave k sofistom, ki so predstavljali prvo prelomnico s starim načinom mišljenja. S tem so bili tudi osnova za starega Sokrata, da se je lahko preobrazil v tistega Sokrata, ki ga poznamo in ki je prek Platona zaznamoval prihajajoče rodove. Sofisti predstavljajo neko vez ali mejo na dveh ravneh, najprej ker so prelomili s tradicijo stare filozofije narave, in drugič, ker so služili kot osnova za kasnejšo še radikalnejšo ali bolje rečeno zgodovinsko markantnejšo prelomnico, ki je nastopila s Sokratom.

Kot razlaga Reale, so bili sofisti označeni za humaniste antične dobe, in sicer iz preprostega razloga - ker so prvi svoje zanimanje preusmerili s kozmosa na človeka. Medtem ko so se starejši filozofi - seveda še vedno tudi nekateri filozofi 5. in 4. st. pr. kr. - ukvarjali pretežno z razlaganjem biti, kozmosa in narave, pa so se sofisti prvi celoviteje začeli ukvarjati s samim človekom. Tako so praktično prvi načeli tematiko etike, politike, retorike, jezikoslovja in še česa. A tak obrat naj bi se napovedoval že sam po sebi, saj se je star način razmišljanja izpel in ni imel več kam napredovati. S svojim radikalnim obratom pa sofisti predstavljajo nov zagon v drugačni smeri, ki je odprla številne možnosti. Možnosti, na katere se je kasneje oprl Sokrat, za njim pa tudi Platon.

V luči do sedaj povedanega je toliko bolj zanimivo, da se je Platon, morda pa tudi že Sokrat, obrnil proti tem radikalnim novim mislecem, ki so pravzaprav omogočili njegovo filozofsko pot. V kolikor bi šlo zgolj za prelom v mišljenju ali za nestrinjanje z učiteljem, nas to seveda ne bi preveč čudilo. Zato se tudi ne čudimo Aristotelovemu nasprotovanju Platonu, saj je svež obrat od smeri, ki jo je začrtal učitelj, nekaj običajnega. A ko pridemo do Sokrata, kot ga upodobi Platon, lahko zasledimo več kot zgolj prelom z domnevnimi učitelji. Poleg nestrinjanja z mislijo na filozofski ravni je prisotnih še kar nekaj osebnih napadov na posamezne sofiste, hkrati pa je omalovaževan tudi poklic sofista kot takega.

Na tem mestu nam lahko sofisti zopet - a tokrat ne hote ali iz lastnih vzgibov, pač pa prej zavoljo zgodovinskih dejstev - služijo kot primerno izhodišče za razumevanje predsokratikov v celoti. Nauk predsokratikov se namreč v izvirni obliki skorajda ni ohranil. Razen redkih najdenih fragmentov, katerih avtorstvo je povečini vprašljivo, izvor nejasen, hkrati pa je tudi sam fragment dekontekstualiziran, nam lahko predsokratiki spregovorijo zgolj skozi usta drugih. Tukaj se seveda najprej spotaknemo ob povsem očitno odprto borbo, ki jo je trojica Sokrat, Platon, Aristotel vodila proti sofistom. Interpretacije njihovih naukov so evidentno prikrojene tako, da ustrezajo njihovim trenutnim namenom, hkrati pa je stalno čutiti prezir in potrebo po diskreditaciji.

A takšnih odprtih bojev ni prav veliko, zato predstavljajo tudi manjši problem pri razumevanju predsokratikov. Veliko več je seveda fragmentov, ki so nam posredovani na tak ali drugačen način in hkrati nikakor ne moremo vedeti, ali si jih je posamezen kasnejši avtor razlagal in jih povzel tako, kot so bili mišljeni, ali pa je njegov povzetek hote ali nehote že pretirano predrugačen skozi miselni horizont samega zapisovalca. Potem je tukaj še problem, da je včasih prepisovanje in zapisovanje besedil potekalo  ročno, kar je pomenilo, da se je marsikateri avtor zmotil pri prepisu in seveda vsi vemo, kolikšno spremembo pomena lahko povzroči zgolj ena vejica ali pa že napačen naglas.

In seveda je tu še dodaten problem, ki ga v uvodni besedi Kocijančič strne z naslednjimi besedami: „Na prvi pogled se torej 'fragmenti' sicer zdijo kot nekakšni starodavni bloki, prekriti s plastmi drugih časov, vendar nas tudi preprosto arheološko očiščevanje  izvirnika lahko zavede: z besedili pač ni tako, da bi bila kot 'stvari', neodvisna od sotkanja, se pravi od svojega tekstualnega konteksta, ki v marsičem določa pomen. Ta lahko smisel fragmenta spreminja, ker ga prilagaja svojemu duhovnemu svetu, lahko pa ga, obratno, prav s svojo 'pozno' interpretacijo usmerja v pravo smer. Zlasti je to pomembno pri tako drastičnih prenosih, kot so patristični in novoplatonski citati predsokratikov (npr. pogosti navedki Heraklita v Klementu Aleksandrijskem). Zdrava pamet pravi, da je vse, kar diši po krščanstvu in novoplatonizmu, tu treba odstraniti. Toda kaj, če je v Heraklitu, res kaj dišalo po krščanstvu ali v Parmenidu po novoplatonizmu.“

In potem imamo še zadnjo večjo zagato, ki se osredotoča na celokupno število pričevanj o predsokratikih. Ali kot pravi Kocijančič: „V DK [Diels-Kranzu] kljub obsežnosti še zdaleč niso vključena vsa pričevanja o predsokratikih; zbirka je nepopolna, čeprav imamo vtis, da gre za kompleten katalog gradiva. In kje se skriva drugo gradivo, ki ga ni v Diels-Kranzu? Predvsem v poznejših virih (čeprav manjka tudi marsikatero pričevanje zgodnejših); Diels je kriterij časovne omejenosti sicer včasih prekršil, večinoma pa se ga je zaradi svoje osnovne teorije o odvisnosti virov strogo držal. Danes poznamo poskuse, ki so dosti bolj zaupljivi do poznejše tradicije (srednjega veka, bizantinskega, zahodnega in arabskega ter celo do renesančnih avtorjev).“

Kot vidimo, je preučevanje predsokratikov iz več smeri oteženo, mi pa bomo kratko pogledali prvi omenjeni problem v praksi. Začnimo pri tistem najbolj življenjskem, torej tistem, kar je potrebno za preživetje - to pa so dobrine. Po poročanju Platona in drugih je bil Protagora prvi, ki je zahteval denar za svoja predavanja. S tem naj bi se potrjevalo, da pri njegovem poučevanju ne gre za iskanje resnice ali vedenja, pač pa zgolj za dobičkarstvo, ki naj bi povrh vsega bilo še zelo dobro, saj je po nekaterih poročilih Protagora zaslužil ogromno denarja. Spet po drugih poročilih in na drugih mestih pa je videti, da sofistom pri predavanjih ni šlo zgolj za zaslužkarstvo. Zanimivo je, da ravno v Platonovem dialogu Protagora beremo besede sofista: „Zato sem plačevanje uredil na ta način: ko se je pri meni nekdo učil, mi plača, če hoče, toliko denarja, kot ga zahtevam; če pa noče, (lahko) odide v svetišče, priseže, in v templju daruje toliko, kolikor trdi, da so vredni nauki.“

Interpretacija slednjega odstavka, ki odstopa od povprečnega mnenja o plačevanju, nam lahko priča tudi o tem, kar bi nasprotna stran lahko imenovala iskrena želja po odkrivanju vednosti. Reale ta problem obravnava z naslednjimi besedami: „Tako smo se zmožni soočiti tudi s kočljivim vprašanjem povračila, ki so ga sofisti zahtevali za svoj pouk in za svoje vzgojno delovanje, in ga rešiti. Platon in drugi izmed starih so za vselej zaznamovali kupljivost sofistov in so navado, da je treba pouk plačati, imeli za nedvomno znamenje nravstvene nizkotnosti. Toda bodimo pozorni na to, da je bil Platon v tej sodbi bistveno bolj, kot navadno verjamemo, žrtev aristokratskega predsodka (v splošnem je bila kultura področje aristokratov in bogatih, ki so rešili vse probleme življenja in so imeli kulturo za vzvišeni otium in so jo obravnavali kot nekaj, kar je popolnoma ločeno od vsega, kar bi imelo opraviti z zaslužkom in denarjem;...). Toda – to je treba poudariti – sofisti niso imeli stalnega bivališča, niso imeli virov dohodka, torej so morali svojo vednost in svoje delo nujno naložiti tako, kot smo razložili, iz njiju so morali nujno narediti obrt in zahtevati plačilo v denarju, da so lahko živeli.“

Seveda je vsak fragment in vsako poročilo treba pogledati iz več perspektiv in si ga po najboljših močeh razlagati tako, kot je bilo prvotno zamišljeno. A to prvotno zamišljeno je seveda problematično samo po sebi, kar se danes problematizira v okviru hermenevtike, poleg tega pa vedno naletimo tudi na meje jezika, na kar je opozarjal že Gorgias Leontinski, ki je izrekel naslednje tri zaporedno povezane misli: „Ena in prva je, da nič ne biva, druga je, da čeprav (kaj) biva, je nespoznatno človeku, tretja je, da čeprav spoznatno človeku, je še (vedno) nesporočljivo in nerazložljivo bližnjemu.“

Sofisti so kot mojstri jezika poizkušali razumeti tudi sam jezik in sam zorni kot, iz katerega se lotimo razumevanja posameznega pojava. Gorgias nam s svojim enigmatično zastavljenim izhodiščem sporoča, da se ničesar ne da sporočiti v takšni meri, kot bi to želeli sporočiti. Vedno obstajajo komunikacijski šumi, ki nam onemogočajo popoln in nepopačen prenos misli, kar pa je po drugi strani glavna predpostavka znanstvenega mišljenja. Sofisti so s tem odlično izhodišče tudi zato, ker so se dejansko prvi spopadli s točno tisto težavo, na katero se je v zgodovini dostikrat pozabilo, a brez katere je kakršnokoli spoznavanje praktično neuporabno, in to je točka jezika in prenašanja sporočila.

Seveda pa se z jezikom niso ukvarjali izključno na spekulativni ravni, pač pa so ga prvi poizkusili preučiti v praksi. Tako so se veliko ukvarjali z različnimi besednimi figurami, slovničnimi vprašanji, vprašanjem razločevanja pomenov in še čim. V različnih fragmentih o sofistih lahko zasledimo, da so jim pripisali marsikatero jezikovno odkritje, tako na primer Aristotel v Retoriki pravi: „Četrti dejavnik je upoštevanje Protagorove razdelitve imen na spole, in sicer na ime moškega, ženskega in srednjega spola.“

Kam nas torej pelje ta govor o sofistih kot izhodišču?

Vse te inovacije in vsi ti zasuki. Toliko obratov in toliko sprememb. In naposled nas vse to vodi k tisti najbolj zloglasni točki sofizma, morda točki, ki je bila skozi stoletja deležna največjih kritik in je tudi danes deležna številnih trdovratnih predsodkov. To je sloviti Protagorov vzklik ˝Homo mensura˝. Ta trditev je zaznamovala ne zgolj Protagoro kot misleca, pač pa je imela velik vpliv na celotno sofistiko, čeprav za nekatere med njimi ne moremo trditi, da so se z njo strinjali. Vsekakor je postavitev človeka kot merila vseh stvari imela velik vpliv na tedanje mišljenje, če ne zaradi drugega, vsaj zato, ker kot merilo ni bil postavljen bog ali druga primarna entiteta, pač pa človek. Slednje je bilo še dodatno poudarjeno z drugo mislijo Protagore, ki pravi, da o bogu ničesar ne moremo izvedeti, kar je bil zgolj eden od načinov, kako iz formule spoznavanja izvzeti nedojemljivo.

Misel o človeku kot merilu vseh stvari je naletela na velik odpor iz več smeri, vse skupaj pa se seveda osredinjajo okoli argumenta, da vednost ne more biti relativna in da je spoznanje s tem absolutno. Seveda pa se tukaj lahko spustimo v razpravo, kaj je pravzaprav Protagora s svojim rekom sploh imel v mislih, do kolikšne mere je bil prepričan o relativnosti in na katerih področjih. Glavni očitek relativizmu kot takemu je seveda njegova spoznavna konsistentnost. A v kolikor se relativizem postavi na področju etike, estetike ali govorništva, hkrati pa se ne postavi tudi na spoznavni ravni, je dejansko sam s seboj skladen.

Protagora in njegovi posnemovalci so v ohranjenih spisih večino misli posvečali ravno etiki, medtem ko o sami spoznavni ravni niso razpravljali v tolikšni meri, da bi lahko enoznačno trdili, da so bili tudi spoznavni relativisti. Če nič drugega, je torej njihova trditev konsistentna iz spoznavnega vidika, kar zadeva etično raven pa lahko vsak poslušalec v intuitivno presojo vzame naslednje besede: „Ali ni včasih tako, da ob pihanju istega vetra enega izmed naju zebe, drugega pa ne? In enega, da komaj čuti, drugega zelo?˝ … ˝Kako torej: ali porečeva, da je veter sam po sebi mrzel ali nemrzel, ali pa bova verjela raje Protagori, da je mrzel le za tistega, ki ga zebe, za onega, ki ga ne zebe, pa ne?“

In potem je tukaj še Protagorov nauk o antitetičnih trditvah, torej nauk, ki pravi, da je o vsaki stvari mogoče postaviti nasproti vsaj dve različni si trditvi. Ta antitetičnost nas v povezavi z načelom homo mensura pelje v prvi vrsti do dvoma o kakršnikoli trditvi, ki se želi nemudoma postaviti kot absolutna. Če nič drugega, je takšno trditev treba preizkušati in ji nasproti postaviti druge trditve, kar je nekakšna preddialektična metoda, ki jo je kasneje uporabljal Platon. Antitetičnosti torej ne gre razumeti zgolj v strogem smisli relativnosti, češ vse je mogoče razlagati na več načinov, pač pa tudi kot metodo preizkušanja spoznanega in skepse katerekoli trditve kot absolutno gotove.

Zakaj torej ta govor o relativnosti sofistov in antitetičnosti posameznih trditev? Preprosto zato, ker so sofisti kot eni zadnjih predsokratikov že opravili glavnino razmisleka ali pa vsaj začrtali smer glede nujne opreznosti pri branju predsokratikov in postavljanju kakršnihkoli absolutnih trditev, kar zadeva njihove nauke. Zato so ravno sofisti odlična vstopna točka, ker že sami po sebi nudijo opozorilo pri branju predsokratikov, ki se jim je skozi zgodovino dogajal nauk Protagore in so tako o njih postavljali take in drugačne trditve.  Tako so tudi o Protagorovem načelu homo mensura deljena mnenja ali če prisluhnemo vrsticam Realeja: „Nekateri učenjaki so Protagorovo načelo resda skušali razlagati tako, kot da bi človek, o katerem govori, ne bil posameznik, ampak človeška vrsta, in so tako iz Protagore naredili Kantovega predhodnika; vendar pa vsi naši antični viri odločno izključujejo možnost tovrstne eksegeze.“

Sofisti so s tem na več ravneh odlična vstopna točka, pa ne zgolj za razumevanje najstarejših mislecev, ampak tudi kot odličen sopotnik pri razumevanju modernosti, kjer še vedno potekajo razprave o interpretaciji in absolutnosti vedenja, po drugi strani pa je vse bolj prisotno zavedanje o multikulturnosti in nujnosti dopuščanja svobodne izbire načina življenja. Zven iz preteklosti pa je sam po sebi tak, da nas opozarja, naj ga ne dojamemo preveč dobesedno.

Ta opozorila pa nikakor ne služijo v namen odvračanja od preučevanja predsokratikov. Prej je njihov namen opozoriti na pasti, ki se nujno pojavljajo in s katerimi se mora soočiti vsak bralec, pa ne zgolj bralec predokratičnih tekstov, pač pa vsakega besedila, konec koncev tudi pričujočega. Še toliko bolj pa seveda to velja pri preučevanju začetkov. Zakaj počelo je odločilnega pomena. Ali če vzamemo nekoliko iz konteksta eno od misli pitagorejcev: „Gre za zelo pomembno stvar, saj skoraj tvegamo védenje o vsem skupaj, če začetka/počela ne razumemo prav: preprosto rečeno nobena stvar, ki jo bomo izpeljali naknadno, ne bo točna, če ne poznamo resničnega počela/začetka.“

Tako kot prejšnja misel velja za samo raziskovanje vedenja, tako velja tudi pri preučevanju zgodovine filozofije in preučevanju začetkov filozofije. V kolikor ne poznamo začetkov, se nam v najboljšem primeru lahko zgodi, da neko vedenje zgolj ponovimo, v najslabšem pa, da ponovimo cela obdobja zablod in slabega, ki so jih spremljala. Zato je pričujoči prevod Fragmentov predsokratikov toliko bolj dragocen, sofisti pa so se nam skozi oddajo razkrili kot pripravna vstopna točka.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness