Spekulativni pragmatizem

Spekulativni pragmatizem

Oddaja
27. 1. 2013 - 20.00
 / Teorema

»Nisem postala filozofinja, da bi komentirala pojme, citirala avtorje, teoretizirala ali argumentirala proti kolegom, ampak zato, ker sem odkrila učinkovitost določenih pojmov za razblinjanje žalostne anestezije, ki zavezuje ljudi h krožnemu mišljenju ter za sprožanje miselnih pustolovščin. Ne gre za teoretske stvaritve - te imajo vrednost zgolj, v kolikor postanejo relevantne za tiste, ki jih presadijo v lastne situacije, v kolikor jim pomagajo premagati to, kar jih zastruplja.«

Te misli belgijske filozofinje, kemičarke in aktivistke Isabelle Stengers nam omogočajo, da tudi tokratno teoremo začnemo »na sredini«, kot bi bilo po godu tudi omenjeni filozofinji - pri načinu, kako določen trajektorij mišljenja razume razloge za lasten obstoj: povsem naključno in obenem z najstrožjo nujnostjo.

Da pojasnimo: spekulativno pragmatični razlogi za izbor določene linije mišljenja, npr. spekulativnega pragmatizma, ali pa prakse mišljenja, npr. filozofije, ne morejo izhajati iz argumentov o njihovi večji ali manjši resničnosti, logični koherenci ali ustreznosti stanju stvari. Določeno mišljenje je zgolj to – pragmatično orodje, ki pomaga misliti in delovati tistim, ki se z njim srečujejo. V tem smislu je kot orodje povsem kontingentno, saj noče biti nosilec nikakršne avtoritete, temelječe na domnevni resničnosti; hkrati pa je absolutno nujno oz. potrebno tistim, na katere deluje in ki delujejo z njim. Ali drugače: določena praksa mišljenja je uporabna zgolj toliko časa, kolikor je prav to – uporabna; dokler deluje in omogoča delovanje.

Kmalu se bomo vrnili k premisleku 'žalostnih anestezij', ki po mnenju Isabelle Stengers zastrupljajo mišljenje prenekatere akademske srenje, pa tudi k nekaterim pragmatičnim konceptualnim orodjem za zaščito pred njimi. Zaenkrat se pomudimo pri tem, kakšna oblika teoretskega orodja je spekulativni pragmatizem, saj nam bo to olajšalo tudi razumevanje zaščitnih sredstev, ki jih proizvaja.

A če želimo misliti spekulativno pragmatično, uvidimo, da je vprašanje neustrezno zastavljeno oz. da je neuporabno. Pragmatično ne moremo vprašati, kaj spekulativni pragmatizem je, ampak kaj na polju mišljenja in onkraj lahko naredi. Pravzaprav se vsak spekulativno-pragmatični odgovor na vprašanje o kaj začne s: »tako da« ali »na ta način.« Vse spekulativno pragmatične definicije so proceduralne in operativne: opisujejo, kako neki pojem deluje, kakšne posledice lahko ima njegova vpeljava, kaj ta pojem znotraj določenega konteksta – npr. akademskega filozofskega miljeja – lahko naredi.

En passe naj omenimo, da ni oblike mišljenja, ki ne bi delovala, ki ne bi proizvajala določenih učinkov. A medtem ko določeni, npr. kognitivni pristopi učinke, ki jih proizvajajo, jemljejo kot edino možno in resnično stanje stvari, pa spekulativni pragmatizem pozornost obrača prav na te učinke, ki postanejo edini kriterij njegove uporabnosti, pogoj njegove nujnosti in obenem temelj njegove kontingentnosti.

Kot pravi Brian Massumi, ima spekulativno pragmatično mišljenje pomembne posledice za mišljenje samo, v kolikor ima posledice tudi prevladujoči kognitivni pristop, ki filozofska vprašanja zastavlja v okviru resnice in iluzije, torej epistemološkega odnosa med subjektom in objektom. Ob tem naj omenimo, da je spekulativni pragmatizem eden od odvodov Massumijeve 'aktivistične filozofije', o kateri je bilo govora v neki prejšnji oddaji. Radikalni empirizem, procesna filozofija, spekulativni pragmatizem: ne gre toliko za isti način mišljenja z različnimi imeni, temveč za heterogena konceptualna orodja z različnimi poudarki, ki pa stopajo v raznovrstne medsebojne spoje in s tem razmeščajo prevladujoče kognitivne pristope k filozofiji – pristope, na katere meri Isabelle Stengers s pojmom 'žalostne anestezije' in ki jih drugje karakterizira kot »odraslo vem-bolje mišljenje.«

Posledice tovrstnega mišljenja, ki ga Isabelle Stengers navezuje na evropsko moderno z enim od začetkov v razsvetljenstvu, dejansko so daljnosežne: s predpostavljanjem ontološke razlike med subjektom in objektom, med spoznavajočim in svetom ter z razumevanjem spoznanja kot bolj ali manj ustreznega razmerja med obema, proizvajajo esencialno razliko med tistimi, ki vedo, in tistimi, ki ne vedo; med razsvetljenimi in zaslepljenimi.

Gre za razmerje moči s spremenljivimi členi, odvisno od tega, kdo se na pozicijo »vem-bolje mišljenja« postavlja in koga denuncira: bodisi je to filozofija proti popularnim predsodkom; domnevno objektivna naravoslovna znanost proti humanistiki; teorija ideologije proti ideologiji; ali pa postmoderna kulturna kritika proti naivnemu znanstvenemu objektivizmu, ki jo zaradi reprodukcije »vem-bolje« strukture Isabelle Stengers imenuje hiper-moderna. Stengers opozarja, da se tovrstnemu mišljenju ne izognejo niti tisti pristopi, ki ga vehementno denuncirajo – tudi deleuzovski »drobni sodniki«, profeti »telesa brez organov«, so lahko »vem bolje« policaji, ki v imenu radikalne deteritorializacije obsuvajo arhaične identitetne prakse in načine mišljenja s svojimi postajajočimi sodbami.

S tem se nemara že gibljemo na nevarnem terenu novega reda denunciacij brez konca, zato poslušajmo nasvet Isabelle Stengers ter postopajmo previdno in počasi. Ne moremo se namreč ogniti vtisu, da nas specifični milje, v katerega smo umeščeni, vselej konstituira kot prav tovrstne kritične »vem bolje« misleče. A naj spoznanje ne bo sodba in priznanje ne postane samoobtoževanje. Premislimo raje, katera pragmatična orodja lahko mobiliziramo za drugačen način mišljenja.

Kot zapiše Massumi, spekulativni pragmatizem ali aktivistična filozofija »odkloni priznanje delitev kot utemeljujočih ali sprejetje hierarhij, ki jih proizvajajo. Njegova lastna konstitutivna dvojnost med relacionalno-participatornim in kvalitativno-kreativno samouživajočim vidikom nakazuje drugačno shemo. Relacionalno-participatorni vidik procesa bi lahko nemara imenovali politični, kvalitativno-kreativni pa estetski. /.../ Ti vidiki niso obravnavani kot nasprotja ali opozicije, temveč kot hkratne dimenzije pretoka formativnega potenciala vsakega dogodka.«

Hkratnost dveh aspektov je tudi tisto, kar določa spekulativni in pragmatični pol aktivistične filozofije. Massumi zapiše: »Namesto, da bi označevala ločitev, to distinkcijo uporabljamo za razumevanje skupnosti obeh vidikov. Vezaji so v vrstnem redu: estetsko-politično, spekulativno-pragmatično. Spekulativni vidik se navezuje na značaj potenciala, ki se rojeva v aktivnosti sveta in se izraža dogodkovno tako, da pride do spremembe. Pragmatični vidik je povezan z vprašanjem kako; s proizvajanjem določene oblike iz potenciala v singularnem dogodku postajanja. To pragmatično izoblikovanje je vselej spekulativno v kolikor to, kar se bo oblikovalo v procesu, je do neke meje odprto vprašanje vse do njegove končne karakterizacije v točki kulminacije. Tekom dogajanja spekulativno anticipira to, kar bo bilo.«

Isabelle Stengers, podobno kot Bruno Latour, tovrstno spekulativno-pragmatično dvojnost pripiše znanstvenim eksperimentalnim praksam, ki vzpostavijo pogoje za eksperiment in predpostavljajo določen rezultat (spekulacija); njihova predpostavka pa je potrjena tedaj, ko realnost sreča predhodno predpostavko, ko povzroči predvidene učinke in je s procedurami znanstvene verifikacije sprejeta v znanstveno skupnost.

To pa obenem pomeni, da je ena ključnih posledic spekulativno pragmatičnega razumevanja znanstvenih, filozofskih, estetskih in političnih praks določeno zamajanje njihove hierarhije, kar ne pomeni zabrisanja njihovih meja. Vsaka praksa ima svoje protokole delovanja in orodja za proizvajanje učinkov, vendar pa med njimi ne more biti več bistvenostne razlike ali hierarhije, ki bi eni omogočala presojanje druge v skladu z lastnimi »vem bolje« kriteriji.

Massumi zapiše: »Nič manj ne moremo politiki pripisati estetskega vidika kot umetnosti političnega. Prakse, ki jih imenujemo politične, in tiste, ki jih imenujemo estetske, so vse v splošnem estetsko-politične in vsaka estetsko-politična aktivnost je v splošnem spekulativno-pragmatična. Vsaka oblika prakse, ne glede na to, kako se konvencionalno označuje njeno domeno, je estetsko-politična/spekulativno-pragmatična, vsaka na njej lastni in neposnemljivi način.«

Poprej nakazani spekulativno-pragmatični opis spoznanja po modelu znanstvene prakse utegne zbuditi vtis, da je celotno spoznanje spekulacija nekega subjekta, ki ima šele dobiti empirično verifikacijo. Ravno nasprotno – kot z Williamom Jamesom poudarja Massumi, »participacija predhaja kogniciji«. Svet vselej že soustvarjamo in ga šele za nazaj spoznavamo: »Ne prihajamo do končnih objektov in ne izpolnjujemo objektivnih ciljev, temveč nas valovi tendenc preplavljajo z izkustvi, ki eno drugo nenehno nadomeščajo. Živimo naprej, ampak v kolikor se vselej že gibljemo dalje, razumemo za nazaj. Ker smo vselej že v dogajanju, smo preveč zaposleni z nadaljnjim gibanjem, da bi dvomili v tekočo realnost. Vprašanje resnice in neresnice valov in misli, ki nas prehajajo – ali so zgolj subjektivni, goli videzi ali iluzije – sploh ne vnzikne.«

V tem smislu je za Williama Jamesa resnično vse, kar učinkuje, in vse, kar učinkuje, je resnično: »Zgolj ko se naša ideja (naše predvidevanje o percepciji nečesa) dejansko izteče v perceptu, vemo 'zagotovo' da smo se tega zavedali od začetka. Bili smo virtualno vedoči še preden se je potrdilo, da smo dejansko vedoči z retroaktivno močjo validacije perceptov.«

Tovrstna formulacija ima nalogo izničiti dvome o vulgarnem subjektivizmu, objektivizmu ali instrumentalizmu spekulativnega pragmatizma. Resnica ni niti subjektova samovoljna projekcija sveta niti redukcija sveta na objektna dejstva. Subjekt in objekt sta zgolj učinka dogodka percepcije – sam dogodek, to, kar James imenuje 'čisto izkustvo', predhaja obema. In povečini se pravzaprav niti ne izteče v neko določeno spoznanje – kot pravi James: »Nadaljevati pogosto nadomesti vedeti v klasičnem pomenu besede.«

A vrnimo se nekoliko nazaj in se dotaknimo še ene posledice spekulativno-pragmatičnega pristopa. Spekulativni pragmatizem je obenem radikalni empirizem, kot ga razume William James: »Biti je biti izkušen: dejansko pustiti sled. Biti je učinkovati. Biti je biti v dejanju, četudi je dejanje celotna predstava in to, kar naj bi predstava pokazala, ponikne.«

Tej karakterizaciji bi klasični kognitivizem zlahka očital idealistične posledice: 'primer Berkley'. Če je biti enako biti izkušen, potrebuje celoten svet permanentnega - in transcendentnega? - izkuševalca, nemara je cel svet zgolj v njegovi zavesti oz. percepciji. Vendar pa Berkleyjev idealizem ni toliko problem spekulativnega pragmatizma, temveč bolj kognitivne filozofije, ki izkustvo, ekspresijo in percepcijo misli na obnebju subjekta in njegove zavestne aktivnosti.

Spekulativni pragmatizem je – zlasti v Massumijevem odvodu – radikalno postsubjektna filozofija. Ekspresija in percpecija nista ekskluzivni domeni subjekta, temveč lastnosti sveta kot takega oz. njegovega postajanja. In ne, nismo na polju kakega bizarnega panteizma, gre zgolj za vprašanje karakterizacije pojmov ekspresije in percepcije. Lahko bi rekli, da gre za Whiteheadova kontrapunkta dveh vidikov Spinozovega pojma afekta: aficirati in biti aficiran, torej učinkovati in biti učinkovan na-. Massumi tako brez trohice spiritualizma zatrdi, da »tudi onkraj vsakršnega srečanja s človeško percepcijo elektron, gora in drevo vključujejo percepcijo. So percepcije v sebi: so to, kako v svoji lastni avto-formativni aktivnosti vzamejo nase svet aktivnosti, ki vselej že poteka okoli njih.«

Postsubjektni pristop obenem pomeni tudi radikalno reartikulacijo problema vzročnosti in svobodne volje. Po Massumiju tako naravni dogodki, kot tudi človeško delovanje in mišljenje – ki ga misli vselej kot dogodek – niso neposredno povzročeni. Vsak dogodek je zgolj pogojen s strani svojih vhodnih pogojev - tako naravnih pogojev kot človeškega delovanja -, a je vselej samoproizvajajoč. Akcidenca, nedoločljivost izida je naposled prav tisto, kar dogodek naredi za dogodek, torej singularno instanciacijo neke situacije. S tem obenem zavrne determinizem kakršnekoli oblike, hkrati pa močno omeji subjektovo svobodno voljo, tako v mišljenju kot delovanju. Slednja lahko zgolj pogojujemo, nikoli pa povsem povzročimo oz. določimo.

Nekaj podobnega predpostavlja primer Williama Jamesa, ki ga navaja Stengers: skok čez previs. Ne moremo nedvoumno povzročiti oz. določiti, da bomo previs preskočili, kot tudi ne moremo vplivati na previs sam. Lahko pa lastno naravnanost spekulativno obrnemo na uspeh skoka in s tem ta uspeh pogojujemo. Tako Stengers razume tudi vlogo filozofije: proizvajanje pragmatičnih konceptov, teoretičnih refrenov, ki vlivajo zaupanje v uspešnost skoka, ki omogočajo izhod iz slepe ulice odraslega »vem-bolje mišljenja«. Mesopolitika kot eden od tovrstnih pragmatičnih refrenov – filozofija kot mesopolitična praksa.

Kaj več o pojmu mesopolitike pri Isabelle Stengers nemara ob kaki drugi priložnosti. Na tej točki želim zgolj opozoriti na dva možna pristopa k podobni tematiki, katerih srečanje smo uprizarjali v tokratni oddaji. Medtem ko je Massumijevo orodje za preseganje zagat kognitivistične filozofije proizvodnja radikalno postsubjektnega pristopa, gre tudi pri Stengersovi za proizvodnjo konceptualnih orodij oz. teoretskih refrenov, a ta so mišljena prav kot minimalna možnost pogojevanja neke situacije mišljenja s strani subjekta, ki bi še vedno pripoznavala pogojenost subjekta s strani te situacije.

Zgovorna sta že pojma, ki ju uporabljata za lastno prakso: medtem ko Massumi nalogo razpiranja dogodka mišljenja nadaljnjemu učinkovanju imenuje »tehnologije eksistence« - in eksistenca je tu seveda postsubjektna kateogorija -, Stengers filozofijo in znanost karakterizira kot določeni obliki »eksperimentalne subjektivacije.«

V tem smislu Stengers opisuje mesopolitično prakso tovrstnega pogojevanja situacije, ki je obenem biti pogojevan s strani situacije, kot proizvodnjo »kompromitirajočih konceptov«: »Kar poskušam narediti, je proizvajati pojme, ki bi kompromitirali ljudi, ki jih sprejmejo v smislu, da jim onemogočijo, da bi prevzeli pozicijo drobnih sodnikov; skušam ustvariti pojme, ki ne bi imeli mika oblasti. Na kratko: pojme, ki izkazujejo svojo relativnost glede na situacijo, v kateri bi lahko bili učinkoviti.«

Spekulativni pragmatizem kot mesopolitična filozofska praksa pomeni povzdigniti negotovost, previdnost in ranljivost v princip delovanja, ali kot pravi Stengers: »Biti zavezani s strani situacije, dati situaciji moč, da te zavezuje. In brez garancij. Nikoli niti najmanjša garancija, niti božja sodba, niti konceptualna garancija. Vselej gre za borbo proti zahtevi po garanciji: za samo-kompromitiranje.«

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness