Teorija, nasilje, fascinacija. II. del

Teorija, nasilje, fascinacija. II. del

Oddaja
1. 11. 2015 - 20.00
 / Teorema

 »Zamislil sem si ničvredneža, kako piše, in sebe, ko berem: 'Vrgel sem se nanj in ga zmerjal in ker se z rokami, zvezanimi na hrbtu, ni mogel braniti, sem ga z vso močjo s pestmi tolkel po obrazu in ko je padel, sem s petami dokončal delo; z gnusom sem pljunil na njegovo zabuhlo obličje. Nisem si mogel kaj, da se ne bi na ves glas zakrohotal: žalil sem mrtveca!' Žal teh nekaj vrstic ne deluje prisiljeno zato, ker ne bi bile verjetne … Neverjetno je samo to, da bi kakšen rabelj kdaj tako pisal.«

 

Besede, ki nam slikajo obnašanje sadovske kreature v razliki do rablja, agensa homogenega reda in oblasti, ne pripadajo samemu Sadu. So del študije Sade in normalni človek, Georgesa Batailla, ki jo najdete v Erotizmu, in predstavljajo enega od estetskih vrhov njegovega pisanja. A estetika antihumanističnega teksta nas, če se spomnite prvega dela, ne bo zaposlovala. Besedila enako kot oblika nasilja poimenovana krutost fascinirajo iz drugih razlogov. Odlomek smo vam za začetek prebrali, predvsem ker se popolna ločitev libertinca in rablja ujema s pritrdilnim odgovorom na vprašanje, s katerim se je končal prejšnji prispevek:

 

»Ali je Sade resnično opustil svet nravi, se prepustil popolni imoralnosti, ki smo jo imenovali brezrezervnost, ali pa je nasprotno do moralnih rezerv ostal v ambivalentnem odnosu.«

Rekli smo namreč, da apatičnost teoretskega zanikanja za fascinacijo nad okrutnostjo ne zadošča, saj jo lahko razumemo kot enostaven paralogizem, ki degradira status moralične idealnosti z avtonomnosti eksistence na učinek ritualiziranih materialnih praks. Potreben je moment ohranjene moralne rezerve, ki bi nasilnim dejanjem z registra brezrezervnosti-krutosti lahko oporekal z opravičljivimi in te prikazal kot izvedbe preventivnega proti-nasilja, morilce kot rablje. Da rabelj postane rabelj, agent homogenega, mora vzdrževati trdno vez do moralne rezerve, je tako rekoč izenačen z njo, in v kolikor je pogoj fascinacije nad krutostjo v ambivalentnem razmerju, ki ga Sade goji do teh istih rezerv, vprašanje fascinacije pridobi na jasnini ravno prek prikaza odnosa med Sadom in rabljem.

Skico te relacije najdemo v njegovem razmerju do francoske revolucije, predvsem smrti Ludvika XVI., ki se v temelju razlikuje od interpretacij samih revolucionarjev. Robbespier in jakobinci so si svoje dejanje interpretirali kot razrušenje ustvarjenih ter krivičnih fevdalnih razmerij in povrnitev v stanje dobre narave, v kateri bi bil vsak človek enak in deležen spoštovanja sočloveka. Skratka: vrnitev k naravi, pogodba med enakovrednimi posamezniki in podobne neumnosti – zrušenje stare homogenosti in njenih moralnih rezerv prek razširjenega območja homogenega zavoljo vzpostavitve novih, pravilnejših moralnih idealnosti.

Tudi Sadova interpretacija predpostavlja določeno verzijo vračanje k naravi, vendar pa ta ne pozna mesta za enakost v smislu zlatega pravila in pridržanja pravice do lastninjenja lastnega telesa, za moralno rezervo pogodbe in naravnega prava. Gre namreč za to, da je bil z ubojem kralja razrušen teokratični red, sestavljen iz položajev, podrejenih višjim ter nedotakljivim, v razmerju do nižjih stopenj sistema. Najvišje mesto na lestvici jasno predstavlja Bog, ki mu sledi kralj in tako dalje. Ohranjanje razlik med členi in nedotakljivost v razmerju do podrejenih členov, iz katere izhaja privilegij oblasti nad lastnim telesom, v prihodnosti zagotavlja stabilnost moralnih rezerv. Ko kralju odčepnemo glavo, tako ne pademo v stanje nove moralnosti v smislu družbene pogodbe in popolne telesne avtonomije, temveč se potopimo v popolno brezrezervno imoralnost, kjer vlada splošna prostitucija, ki jo v Filozofiji v budoarju razodene v grehu izurjena gospa Saint Ange! Poslušajte, dragi dekliči, kaj vam narekuje narava, in se zavedajte, da ji v celoti slede tudi oni, ki si ga na vsake toliko brez privoljenja otresejo v vaše votline!

»Ljubko dekle se mora ukvarjati zgolj s fukanjem in nikoli s spočetjem. Preskočili bomo vse, kar se tiče pustega mehanizma prebivalstva, in se prvenstveno in izključno držali libertinskega sladostrastja, katerega duh nikakor ni razmnoževalske narave.«

Seveda enaka pravila veljajo tudi za vas, dragi poslušalci. V tem svetu ni prostora za seksizem in buržoazno sebičnost! Ta je vselej prekinjena v posilstvu, ki ga ni mogoče kaznovati, saj morale, ki bi ga očrnila v razmerju do opravičljive geste ne-posiljevanja, kratko malo ni več. Z Bogom in Kraljem je posel pošel tudi rablju, ki ga ne smemo brati kot konkretno osebo ali poklic. Je funkcija, ki pripada vsaki izvedbi nasilja, okrepljeni z dopolnilom moralne idealnosti, ki avtonomni subjekt postavlja pred možnost izbire med pravilno in napačno odločitvijo.

Bog, Kralj ter Robbespiere, ancien regime in revolucija tvorijo homogeno polje, na katerem se odvija igra oblasti in protioblasti. Nasilje, ki se ga zasedba poslužuje in ga naperja izključno proti eksistenci nasprotnika, se vselej razglaša za legitimno, pravično, opravičljivo in zatorej predstavlja podobo povečane rabljeve figure. Svet brez rablja pa bi bil v nasprotju s svetom nravi docela nenraven – okruten, brezrezerven. Ker so poleg tega opuščene moralne idealnosti opravičenja ohranitve določene oblike eksistence v prihajajoči prihodnosti, bi bil obenem docela nezavezan času, ki šele prihaja. In če je revolucija svet dejanskosti res približala naravnemu stanju, lahko iz nje kot umora moralnosti sledi izključno vzpostavitev nenehne brezrezervnosti. S Sadovimi besedami: republike v nenehnem vstajništvu. Kot reče eden izmed likov Filozofije budoarja, Dolmance, v pamfletu Francozi samo še malo truda, če želite biti republikanci.

»Narod, ki si zavlada kot republika, se bo obdržal zgolj s krepostmi, kajti če želimo doseči več, je treba vedno pričeti z manj; vendar star in izprijen narod, ki se bo pogumno otresel jarma monarhistične vladavine, da bi sprejel republikansko, se bo ohranil zgolj z veliko zločini; kajti ta narod že živi v zločinu; in če bi želeli preiti iz zločina h kreposti, se pravi iz nasilnega v nežno stanje, bo zapadel v mrtvilo, ki bi hitro vodilo v gotovi propad.«

Je Sade torej rabelj? Vse kaže, da ne. A videz vsaj v neki meri vara. Situacija se kmalu zaplete in prikaže temeljno Sadovo ambivalentnost. Zakaj Sade reče, da ljudje republike že živijo v zločinu, in ne le preprosto, da je njihov svet v celoti zaprežen v nasilje ali po naše v krutost? Izbira besed gotovo ni nepomembna. O zločinu namreč ne moremo govoriti, ne da bi istočasno pomislili na pojme, kot so dobrota, krivda, odgovornost, kazen in nazadnje rabelj. In ni naključje, da Clairwillova enkrat med Juliettino pripovedjo samo sebe razglasi za rablja. Potem ko slednja opiše vse, kar v zablodah sladostrastja stori nesrečnim dekletom, Julliete vpraša: »Ali si s tem na neki način ne jemljemo pravic, ki jih ima rabelj?« Julliete nato na njeno željo pokliče štiri mlada dekleta, ki jih bo Clairwillova kaznovala. Zakaj? Kazen namreč predpostavlja odgovorni subjekt in zagrešeni zločin. Sprevrženka si bo oboje izmislila zavoljo svoje zabave.

»'Čisto navadna majhna candra ste,' ji je rekla, 'včeraj sem vas presenetila, ko ste drkali kurce, in ne bom dovolila, da tako močno žalite moralo … Meni je veliko do morale in pričakujem, da bo mlado dekle sramežljivo.'«

Se, ko reče, da ji je do morale veliko, zlaže? Na neki način ne – moralo je namreč morala uvesti nazaj, da je dekletce lahko razglasila za odgovorno in ji naprtila dejanje, ki ga sploh ni storilo. A občutek, da si sam rabelj in da zatorej lahko izvajaš nasilje nad drugim, tematike ne izčrpa. Razumevanje, ki bi trpinčenje reduciralo na tematiko upravičenja, ki bi ga mučitelj namenil samemu sebi, bi v celoti zgrešilo smisel moralične instance pri Sadu. Prej gre za to, da libertinec, ki hrepeni po fasciniranosti, potrebuje kriterij, po katerem bo vedel, da je zagrešil svinjarijo, s tem, ko ga je prekršil.

 Lep primer nam ponudi finančni minister Saint Fond iz romana Juliette. Ta neznansko uživa, ko ga nekaj moških priklene na drevo in posili za kazen, ker je prej sam posilil in pobil preostanek družinice, obubožane zaradi Saint Fondovega pečatnega pisma. Pa v tem uživa zato, ker je bil postavljen v pasivno vlogo? Nikakor. Uživa, ker je prejel potrditev, da je prekršil dokaj obče upoštevano prepoved ubijanja in posiljevanja, ker je stopil čez mejo kljub njegovemu prestopu ohranjenega nravnega kraljestva. V neizmerno naslado pa bi zapadel tudi, če kazni ne bi bilo. To bi namreč interpretiral kot znak, da je prelisičil moralo, ko se je podobno Heglovemu liku hinavca prikazal za nravnega, medtem ko so njegova dejanja po kriterijih, ki jih upošteva tudi sam, popolnoma nenravna. In tega se sam tudi zaveda. Da živi, kljub temu da je pri polni zavesti grešil čeznjo, ko pa bi po njenih zakonih moral zagotovo umreti, ga popelje v najvišje sfere nasladnosti in fasciniranosti.

Zato Saint Fondu pride vsakič, ko svoj ministrski stolček uporabi za zapiranje nedolžnih ljudi, zato so štirje rekolekti, ki v svetohlinstvu posilijo in pobijejo cele čete naivnih žensk, eni izmed najbolj razvratnih ter zato vsi po vrsti, posebej pa tisti, videza največje pobožnosti, ves čas psujejo Boga. Zato je spinozist in velik sovražnik malega zunanjika sam papež. Ko žalijo njegovo bedno obličje, mu pokažejo, da je nemočen. A s tem ga na način moralnega kriterija tudi predpostavljajo. Njihovi zločini ga kot svoj pogoj kličejo v obstoj. Kolikor hujši so potem zločini čez njega, toliko bolje! Ni večjega užitka kot vedeti, da si v vsakem trenutku življenja zaradi odsotnosti kazni, ki bi si jo zaslužil, »že v zločinu«. Od tod sledijo tudi vse razprave o hladnokrvnosti in poltenem značaju skrivnostnosti, v okrilju katere storimo zločin.

Iz tega lahko že zdaj razberemo dvojni proces: na eni strani Sade kot filozof tistega, čemur Pierre Klossowski reče celostni ateizem, ki zavrže sam kriterij moralnosti, uniči merila in s tem nakaže možnost redukcije vseh morebitnih ravnanj na materijo njihovega udejanjanja – na tisto, kar bi v kontekstu antihumanističnih teorij razglasili za brezrezerven odnos do moraličnih idealnosti. Ta Sade je po svojih idejah o naravi blizu Spinozi in, kot pokaže Klossowski, celo Nietzschejevi ideji o nedolžnosti postajanja, izražene v pojmu večnega vračanja enakega. Ta se v veliki meri sklada z idejo brezrezervne diskontinuitete, kot jo lahko destiliramo iz Foucaulta. A Sade več kot očitno ni Nietzsche. Njegovi libertinci, ti najgrši ljudje, se za razliko od zapornikov v aforizmu iz Popotnika in njegove sence ne bodo razšli. Sinu mrtvega Boga-paznika bi prikimali v znak verovanja, a le zato, da bi ga sekundo kasneje požgečkali po anusu in ubili ter se pri tem občutili kot odgovorne. Sadist res uživa zgolj, če je kriv, kar pomeni, da mora moči biti odgovoren in sposoben tvorbe opravičljivih dejanj.

Izbira celostnega ateizma, ki je pri Sadu poenačen s kozmološko instanco narave, je tako za njegove libertine velik problem, saj so vsa dejanja, izhajajoča iz nje, popolnoma oprana moralnih predikatov. Ker zgolj so – svet zaide v moralno brezrezervnost. Sklicevanje na prirodo in celostni ateizem je sicer omogočilo, da se je znebil Boga ter morale, kar si je vedno želel, a v isti točki je s tem zanikal tudi instance, ki šele omogočajo zločin ter s tem užitek in fasciniranost nad kršitvijo pravila.

Možnost transgresije kar naenkrat izgine in to Sada, kot bo jasneje prikazano kasneje, močno jezi, saj je transgresija gonilo njegove misli. Brez moralne rezerve je preprosto nemogoča. Zločin, v katerem živi ljudstvo, je možen zgolj, ker je ljudstvo, ki je kralju oddrobilo glavo, ali pa vsaj Sade na skrivaj, temu še zavezano. Kralj je mrtev, naj živi kralj! Hočete razumeti francosko revolucijo, kot jo je razumel Sade? Potem morate njene učinke razbirati kot primer neomejene transgresije, kot jo v številnih svojih delih na osnovi študij Rogerja Cailloisa razodene Georges Bataille.

»Ko množica na Havajih izve za kraljevo smrt, zagreši vsa dejanja, ki sicer veljajo za hudodelstva: množica požiga, pleni in ubija, ženske se javno prostituirajo … Na otočju Fidži je to še bolj očitno: poglavarjeva smrt je znamenje za plenitev, podložna plemena zavzamejo prestolnico in v njej počenjajo vsa mogoča razbojništva in nasilnosti.«

Besnenje se ustavi, ko se nagnito kraljevo telo posuši in za njim ostanejo le pobeljene kosti. Postavljen je nov kralj in z njim novo morišče kot podoba njegove neizbežne usode. A če je za fasciniranost nad nasiljem celosten ateizem usoden, pa se problem prikaže v magmatskih razsežnostih, če ga pogledamo v okviru filozofskega sistema, in gibanje Duha zanikanja peljemo preko vseh stopenj teleologije uničevanja. Do poslednje meje sistema in njenega cilja: spinozistične narave – popolne moralne brezrezervnosti, čiste apatičnosti.

Za osnovo jemljem Maurica Blanchota, ki v svojem vplivnem spisu Sadov zagovor prikaže, da zagovarjano gibanje k apatiji utemelji na shemi, ki si za osnovo vzame določeno tarčo, ki ji podeli status velike moralne rezerve ter jo negira z instanco, ki jo bo v naslednjem koraku postavila na mesto prve in jo uničil, kot je trenutek poprej zdrobil prvo. Začetna tarča v nasprotju s pričakovanji ne bo Bog, temveč človek, ki bo – spet v nasprotju s pričakovanji - zanikan ravno s Previdnostjo božjo. Argumentaciji, ki se ju klavci poslužujejo, ko v duhu humanizma človeka ali občestvo bližnjih postavljajo na prvo mesto, sta dve.

Prvo poda že omenjeni Saint Fond, ko Boga razglasi za zločinca, ki je še pred Adamom in Evo prvi brcnil v človeka, in zatorej opravičuje vse zločine, ki bi jih v prihodnosti lahko zagrešili ljudje. Čim bolj bo kdo izmed njih grešil, tem bolj se bo približal božji popolnosti. A ker je Bog docela zloben, naj človek ne pričakuje, da ga bo za njegove zločine, ki Izvornemu kretenu sicer ugajajo, tudi nagradil. Naslednja vrsta argumentacij zatrjuje, da se človeka trpinči, ker se je pred Bogom ne preveč bistro razglasil za ničnega in se okoval v verige. Ker mučitelji tega niso storili, ne sodijo v občestvo bližnjih, temveč so v razmerju do podrejenih bedakov, nadrejeni v tej relaciji - so Bogovi. Takšno argumentiranje je lastno redovnici Delbenovi, prvi učiteljici mlade Juliette, in že omenjenemu Dolmanceju. Velika učitelja nam rečeta:

»Ideja o tej himeri je, priznam, edina napaka, ki je človeku ne moremo oprostiti; odpuščam mu vse njegove zablode, pomilujem ga v vseh slabostih, ne morem pa mu spregledati, da je izumil tako pošast, ne morem mu odpustiti, da se je sam okoval v verske verige, ki ga tako silno težijo, in da je sam vtaknil vrat v sramotni jarem, ki ga je bil ustvaril v svoji neumnosti.«

"Prvi kristjani so bili tisti, ki so, vsakodnevno preganjani zavoljo svojega slaboumnega sistema, kričali komur koli, ki je hotel prisluhniti: "Ne zažgite nas, ne denite nas iz kože! Narava pravi, da ne smemo drugim povzročati, česar sami ne želimo, da nam je storjeno." Tepci! Kako bi nam lahko narava, ki nam vedno svetuje, naj uživamo, ki nam nikdar ne vpliva drugih navdahnjenj, drugih vzgibov, trenutek zatem iz nedoslednosti brez primere zatrjevala, da nam vseeno ni treba stremeti k uživanju, če bi to lahko povzročilo bolečino drugim?"

Neodvisno od izbrane strategije pa je rezultat zanikanja bližnjega povsem enak. Libertin je v razmerju do bedne sodrge, s katero se muhasto poigrava, postal bitje stalne kaprice oziroma Bog, temu primerno pa postane tudi njegovo vedenje. Finančnik Saint Fond, po naše Sveta Rit o svojem razmerju do človeštva, ki bi ga moralo po vsej pravici častiti, recimo poreče:

»Moj ponos je velikanski, želim si, da bi mi stregli na kolenih in da bi z vso hudobno sodrgo, ki ji pravijo ljudstvo, govoril le s pomočjo tolmača; in preziram vse, kar ni na moji višini. {…} Pokleknite prednjo, častite jo, čestitajte si za čast, ki vam jo naklanjam, ko vam dovolim, da izkažete le moji riti spoštovanje, ki bi ji ga rad izkazal ves svet … Koliko ljudi bi bilo srečnih, če bi bili na vašem mestu! Če bi se bogovi spustili na zemljo, bi si tudi oni želeli biti deležni te milosti.«

A malikovanje najlepše in – to je nadvse pomembno - z drekom vedno zamazane riti se zaključi s povečanjem občestva podjarmljenih in določenih za izničenje. Ko izreče: »Če bi se bogovi spustili …«, da jasno vedeti, da je zlobec, ki se je že na samem začetku sistema razglasil za Boga in ki bo med tiste, katerih ničnost bo v prihodnosti dokazal, vključil tudi nebesna bitja, ki jih je sekundo pred tem uporabil kot sredstvo prvega poboja. Duh zanikanja tu razločno prestopi v naslednjo stopnjo na poti do brezrezervnosti, katere privilegirana tarča bo postala Nadsvetna spaka sama, saj predstavlja sidrišče vseh moraliziranj, ki so tekom zgodovine zamejevale libertinčev morilski pohod in s tem največji možni vir tvorb užitka in fascinacije v prekršitvi. Uničenje Boga zaradi tega ni enostavna razglasitev na neobstoj, redukcija njegove eksistence na učinek materialne prakse verovanja, še en razrešen paralogizem, kot to naredi antihumanistični tekst. Sadov napad je v nasprotju z logično brezbrižnstjo vse, samo hladnokrven ne. Dolmance na primer poreče:

»Kaj si po vašem mnenju predstavlja bog, ki ga oznanjujete? Ima samo sina, sina edinca, ki mu je pripadel po ne vem kakšnem občevanju; kajti, ker človek fuka, bi želel, da bi takisto fukal tudi njegov bog; ta častivreden del samega sebe snema z neba. Morda si predstavljamo, da se bo ta vzvišena stvaritev pojavila na nebeških žarkih, v sprevodu angelov, na očeh vsega vesolja … Niti najmanj: na prsih judovske kurbe, sredi svinjaka se je oznanil bog, ki je prišel odrešit svet! Izvolite zdaj dostojanstveno poreklo, ki mu ga pripisujemo.«

A bolj kot samo zanikanje Boga je za temo fascinacije nad krutostjo pomembna instanca, s katero je nadsvetni fukač zanikan. Gre namreč za materialistični pol spinozistične, to je deterministične narave, ki predstavlja poslednjo stopnjo sistema, kjer se vsa narejenost opere moralne opravičenosti in zvede na svoj »je« - lahko rečemo tudi na materialno prakso. Ne samo, da se kozmos že samo s tem sumljivo približa podobi, ki se kaže, če gledamo s pozicije antihumanistične okrutnosti. Tudi zakoni, ki jih Sade podeli svoji naravi se do potankosti skladajo s tistim, kar je bilo v prejšnji Teoremi rečeno o vladavini diskontinuitete nad kontinuiteto, brezrezervnem uničevanju, ki ga prinaša zgodovina nad ohranjeno moralično idealnostjo. Narava je, kot je razvidno iz izreka alkimista iz Nove Justine, opredeljena kot gibanje postajanja, ki za seboj ne ohranja sledi prejšnjih oblik ustvarjenih diskontinuitet.

»Kakor hitro se zdi, da je neko telo izgubilo gibanje v svojem prehodu iz stanja življenja v stanje, ki ga z nepravo besedo imenujemo smrt, teži že od iste minute k razkroju: razkroj pa je zelo pomembno stanje gibanja. Torej ne obstaja noben trenutek, ko bi bilo telo živali v počitku, torej nikoli ne umre: in ker za nas ne obstaja več, smo prepričani, da dejansko sploh ne obstaja več: in v tem je zmota. Telesa se spreminjajo … doživljajo metamorfozo, vendar niso nikoli v stanju negibnosti. To stanje je za snov absolutno nemogoče, pa če je organizirana ali ne. Če dobro pretehtamo te resnice, bomo videli, kam vodijo in kako onesposobijo moralo ljudi.«

In kot je bilo za Clairwillovo rečeno, da ji je veliko do morale in da ji ni všeč, ko se dekliči dotikajo falusov, lahko za Sada ugotovimo, da mu niti približno ni všeč, ko je morala ljudi enkrat resnično onesposobljena. Ko ubije Vesoljnega rablja, izginejo vse zadnje moralnosti, njegov cilj je dosežen, dejanja so reducirana na dejanja, njihovo opravičenje nemožno. Svet je razčaran in reduciran na dejanskost po meri svetovnega nazora celostnega ateizma. Kategoriji, kot sta odgovornost in svobodna volja, sta potrebni, če želimo postaviti možnost dobrohotnega dejanja. Tu pa sta do smrti posiljeni s prikazom determenistične zakonodaje narave. Ta predstavlja tisto stopnjo popolne apatičnosti, h kateri je Sade stremel, antihumanistična besedila po so že od vekomaj lebdela na njej, v kolikor njihovo okrutno trošenje sredstev moralne ekonomije ni poznalo nobene meje. A tu zanj nastopi velik problem. Ko je apatičnost enkrat dosežena, ko ni več morale, ko ni svobodne volje in možnosti delati zlo, umanjka tudi možnost prekršitve pravila, ki je libertina fascinirala in krizo nravstvenih akumulacij delala zanimivo. Kot ga je na primer fasciniral svet brez kralja, ker je v njem ves čas ohranjal njegovo gnijoče truplo. Apatičnost, ki si jo je želel, se je izkazala kot ukinitev gibanja zanikanja. Libertin zato razglasi naravo za lažnivo vlačugo, v romantični gesti se inavgurira za instanco, nadrejeno njenim pravilom, in s tem ponovno uvede nravstvene kategorije, ki mu omogočijo nova zanikanja - transgresije.

Tako se mesto njegovega izjavljanja do konca razlikuje od pozicije antihumanistične teorije, saj ta v apatiji ne bi le ostala, ko bi jo po dolgih naporih končno dosegla, ampak bi v njej tudi začela. Njeni izreki so za razliko od Sadovih hladnokrvni, brezčutni in tej brezčutnosti popolnoma ne-fascinantni. Ne pozna moralne meje, ki bi jo morala šele preseči, saj je vsako njeno obliko odpravila z lastnim začetkom. Po vseh primerih iz Sadovih del, predvsem iz aporije med željo po apatiji in apatijo kot tako, je jasno razvidno, da ta tip brezčutnosti fascinira zgolj, v kolikor neko verovanje v mejo, zasidrano v moralni rezervi, reproducira skozi uboj. Balibarjeva teza, da je fasciniranost intelektualcev z nasiljem povezana s transgresijo, s puščanjem krvi tega garanta je na ta način potrjena. Mrtveci pa lahko čez dva tedna poslednjič odprejo usta in v sklepnem dejanju razdelajo mehanizem transgresije v njegovi bataillovski čistosti.

Preučeni bodo materialni pogoji operacije transgresije ter konstitucije subjekta zmožnega občudovanja lastne smrti. Prikazan bo nastanek kako iz homogenega polja oblast-protioblast nastanejo različni tipi subjektivnosti in kakšna je njihova vez s heterogenim elementom okrutnosti ter njihovo razmerje do anticipacije prihodnjega časa, ki vnaša razcep med človekom, brezbrižnikom in svinjo. Nazadnje bodo razkrojena protislovja, ki izhajajo iz enačenja krutosti in učinkov antihumanističnega besedila in ki na prvi pogled spodjedajo celotno argumentativno zgradbo. Ob natančnejšem pogledu bo postalo jasno, da je ta grozeči razkroj nevaren približno toliko kot Sadova želja po apatičnosti ogroža moralo in v enaki meri, ko je doseženo njegovo zraščanje z brezrezervnim. Kratkomalo nikakor.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

kdo je avtor zgornje slike?

Ne bi vedel. Ampak načeloma gre za eno od grafik vloženih v tretjo izdajo Justine poimenovano Nova Justine ali nezgode kreposti, ki ji sledi zgodba o Julliete, njeni sestri (polni naslov: La Nouvelle Justine ou Les Malheurs de la vertu suivie de l' Historie de Juliette sa soeur). Zadevica je bila izdana leta 1796 na Nizozemskem, re-izdana (vsaj mislim da) pri Jean-Jacques Pauvertu v Franciji v šestdesetih letih. Prevodov te izdaje ni - po vsej verjetnosti, ker je sestavljena iz desetih zvezkov, ki skupaj nanesejo 4000 strani. Da pa se jo v francoščini dobiti na angleški wikipediji, če greš pod "external links". Naslednjih 6 zvezkov najdeš pod artiklom o Julliete. 

https://en.wikipedia.org/wiki/Justine_(Sade_novel)
https://en.wikipedia.org/wiki/Juliette_(novel)

Bravo FIFI ;) !!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.