Uvod v razpravo o večnosti in spreminjanju

Tokratna Teorema naj bi obravnavala možnosti mobilizacije filozofije v današnjem času, ki je do njenega spraševanja indiferenten. Badiou vidi možnost tega skozi Platonsko gesto utemeljevanja filozofije, pri čemer je treba definirati njeno nalogo, torej način, na kakršnega lahko transcendira svet. Jelica Šumič Riha v delu Večnost in spreminjanje problematizira nalogo definicije filozofije in utemeljuje Badioujevo, Adornovo in Foucaultovo tezo o filozofiji kot drži do svojega časa. Sprašuje se, kako se lahko ta drža vzpostavlja oziroma na kakšen način je ta drža lahko filozofsko aktualna.

Vendar pa se vsi ti problemi danes, v času, ki ga Jelica Šumič Riha imenuje čas brezsvetnosti, zdijo popolnoma nepomembni. Zanimivi so le znotraj določene paradigme, do katere pa se v sodobnosti kaže samo indiferentnost, v najboljšem primeru pa zaničevanje oziroma obtožba patetičnosti. Zato se bomo v današnji Teoremi ukvarjali z določenim vhodom v to paradigmo, ki je že sam po sebi zanimiv. Vsaj nekateri kritiki Badiouja oz. utemeljevanja filozofije kot gospodarske geste določanja pojmov in pogojev kulturnega delovanja ne vedo za obstoj takšnega vhoda. In naša stava je, da bi ob spoznanju tega svojo kritiko spremenili. Predpogoj spoznavanja, v katerega se bomo spustili danes, pa je razčiščenje nekaterih predsodkov, ki vladajo v pogledu na akademsko filozofijo.

Eksplikacija pojma metafizika

Prevladujoče razumevanje metafizike je takšno, da jo vidi kot vedo, ki se ukvarja z ultimativnimi abstrakcijami bivajočega do biti, ki množino bivajočega zvaja na Eno in celoten svet vidi kot veliko analogijo. No, to je samo ena izmed možnih metafizik, v filozofiji imenovana tradicionalna evropska metafizika oz. od Heideggra dalje ontoteologija. Sicer je res, da je bila ta vrsta metafizike v našem prostoru zelo dolgo prevladujoča, nikoli pa ni bila edina obstoječa. Definicija metafizike, kot je uporabljena v tem tekstu, pa je samo specifičen modus mišljenja, ki je določen s tem, da abstrahira in uporablja analogijo. Tako je npr. matematika metafizika par exellence.

Metafiziko razumemo kot tisti modus mišljenja, ki je skupen celotnemu človeštvu, vendar pa v vsaki kulturi deluje nekoliko drugače. Znotraj filozofije so bile različne metafizike vedno v medsebojnem dialogu. Evropi je npr. že od razsvetljenstva dalje konfucijanska metafizika zgled mišljenja, ki za utemeljitev svojih kategorij in določitev ni potrebovala biti, torej poslednje abstrakcije, skupne celoti bivajočega.

Metafiziko kot mišljenje skozi abstrakcijo in analogijo, torej določanje vrednosti in iskanje ekvivalentov, je utemeljil tudi Nietzsche. V drugi razpravi Genealogije morale pravi: »Postavljati cene, odmeriti vrednosti, si izmisliti ekvivalente, menjavati – to je v tolikšni meri preokupiralo najprvotnejše mišljenje človeka, da v nekem določenem smislu tvori mišljenje samo«.

Torej, metafizika je modus mišljenja, v katerem se je evropska družba trenirala dolga tisočletja, dokler ni postal edina poznana oblika mišljenja. Kritika tega in takšnega modusa potemtakem ni možna. Je pa možno obravnavanje in spreminjanje partikularnosti znotraj tega sistema.

 
Večnost in spreminjanje versus razlika in ponavljanje

V tako določeni metafiziki danes poznamo dve prevladujoči ontologiji. Prvo lahko imenujemo ontologija dogodko, ki poteka od Nietzscheja prek Heideggra in Arendtove do Habermasa in Badiouja. Ta ontologija zagovarja obstoj dogodkov in zarez, ki s svojim učinkovanjem nalagajo določene imperative delovanju. Druga ontološka linija pa poteka od Hegla in Marxa prek psihoanalize do Deleuza [deluza]. To linijo lahko imenujemo ontologija reprodukcije, ki se oplaja iz same sebe in zagovarja nekakšno imunost za velike dogodke oziroma njihov neobstoj. Verjetno ni treba poudarjati, da sama ontološka določenost ne pomeni tudi že določenosti z enim ali mnoštvom. To vprašanje je a posteriorno sami ontologiji, kar se jasno kaže skozi ontološko diferenco.

In danes se sprašujemo, kako je prišlo do tega, da je v našem prostoru druga ontologija prevladujoča do te mere, da se prvo smatra kot popolnoma neprimerno našemu času. Pri tem se seveda upošteva, da nobena izmed obeh ontologij ni bolj resnična. Izbira, ki se jo zagovarja, je odvisna od razmer. Zato se skupaj z Badioujem in Riho sprašujemo, kakšne razmere danes določajo svet in katera filozofija nosi najbolj primeren odziv na te razmere.

Mnoštvo versus Eno

Po dolgi tradiciji metafizike kot Enega se je v Evropi pojavil Nietzsche, ki je moderni pomagal pri dojetju pomena gibanja, spreminjanja in s tem neprimernosti statičnega določevanja z Enim. Od moderne dalje se zdi, da je kakršnokoli določevanje naloge filozofije nemogoče.

V celotni zgodovini evropske metafizike je ta samo na svojem začetku gojila mnoštvo. S Platonom pa se že začne dolga tradicija zvajanja bivajočega na eno bit in platonska tradicija se krepi tisočletja, z nekaj res redkimi izjemami. Prevlada enega nad mnogim ima različne vzroke in učinke, prepletene med seboj. Lahko pa rečemo, da se prevlada Enega zdi nekako smiselna, če upoštevamo lenobo človeka. Ko metafizika postavi nekaj v svetu kot nujno, se ji glede tega ni treba več odločati. To v vsakdanjem življenju zelo olajša bivanje, vendar za ceno tega, da se nekatere možnosti a priori izključi kot nemožne.

No, danes pa je v metafiziki spet prevladujoče mišljenje mnoštva. Vendar pa je napačno misliti, da je to neka inovacija, rezervirana za našo generacijo. Kot smo že ugotovili, so zametki mnoštva v filozofiji vsebovani že od začetkov. In sodobno mišljenje sploh ni tako zelo sodobno, traja namreč že tri generacije. Poglejmo, kaj sta na temo metafizike kot meritve mnoštva zapisala Deleuze in Guattari [gvatari] leta 76: »Ne govorimo o ničemer drugem: številnosti, linije, strate, in segmentacije, linije bega in intenzivnosti, mehanistične razvrstitve in njihovi različni tipi, telesa brez organov in njihove konstrukcije, njihove selekcije, nivo konsistence, merske enote v vsakem primeru. Stratometri, deleometri, enote TbO gostote, enote Tba konvergence ne pomenijo samo kvantifikacije pisave, ampak jo definirajo kot nekaj, kar je bilo vedno merilo nečesa drugega. Pisati nima nobene zveze s pomeniti, ampak z meriti, kartografirati, celo pokrajine prihodnosti«.

Badiou pa se vpraša neko čudno vprašanje: Kakšno je stanje politike, znanosti, umetnosti in ljubezni v tako določenem svetu? Ob upoštevanju grozljivih singularnosti, kot je obstoj suženjstva, izkoriščanja in stradanja v svetu, se njegova označitev sveta kot »nekakšne anarhije bolj ali manj reguliranih, kodiranih tokov za menjavo denarja« sploh ne zdi tako zgrešena in patetična, prej realna. Saj nikjer ne pravi, da je to celotna definicija sveta, je pa singularnost, ki se brez dvoma nahaja v svetu. In filozofija mnoštva ostaja impotentna v soočanju s to grozo.

Kritika mnoštva, kot se kaže danes, torej v drugem desetletju 21. stoletja, pa je možna še iz ene strani. Mnoštvo se misli skozi razliko, medtem ko se Eno misli skozi identiteto. Dean Komel v tekstu Interpretativni izzivi poudarja, da je bilo mišljenje razlike v moderni dosti drugačno od današnjega: »Ponuja se nam možnost bolj poglobljenega razumevanja modernosti kot neke vrste 'srečevanja v razhajanju',  ki modernosti podeljuje tisto notranjo raznolikost, ki jo sicer neupravičeno pripisujemo šele postmoderni. Postmoderna je to raznolikost le nadomestila s pluralizmom in je prav v tem zgolj nadomestek moderne, ki kot krisis prinaša s seboj izkustvo razlike kot take. Zato se lahko ujame v past lastne resnice, oz. v skušnjavo, da bi prinesla različno resnico in do skrajnosti potencirala razliko. Postmoderni pluralizem resnic ne ubeži tej pasti, čeprav se trudi, da se ne bi ujel vanje, s tem ko noče biti zgodovinsko zavezujoč«.

Badiou se upre takšnemu stanju in skuša z gesto gospodarske določitve filozofije izoblikovati takšno filozofijo, ki se je sposobna zoperstaviti stanju v svetu.

Dojem časa

V 60. letih prejšnjega stoletja se je oblikovala kritika filozofije kot preokupacije s kategorijo časa. Pri tem je mišljenje zanemarilo kategorijo prostora, ki je za strukturalizem ključnega pomena. Badiou pa izvede gesto obuditve kategorije časa, ki se nam v sedanjih razmerah kaže kot upor. Pri opredelitvi filozofije sledi Foucaultu in njegovi zahtevi po ostajanju filozofije znotraj paradigme razsvetljenstva. Ta paradigma zahteva, da filozofija zavzame določeno držo do aktualnega dogajanja. Za filozofijo je nesprejemljivo, da čas kot spreminjanje samo sprejme - do samega spreminjanja mora zavzeti določen odnos. In po Foucaultu filozofija izpolnjuje svojo nalogo le, kolikor je zavest o svojem času, kolikor je zmožna zajeti aktualnost in iz nje graditi misel.

Po Jelici Šumič Riha pa aktualnost ne pomeni mišljenja tega, kar se v nekem obdobju zgodi ali dogaja, temveč mišljenje tega, kar se v tem obdobju misli. Tako se obudi nekakšna reprezentacijska vloga filozofije, ki deluje kot Minervina sova, vedno prepozno. Vendar ji ta prepozno omogoča nepripadno pripadnost, ki v svojem času vidi nekaj več. To nam omogoča identificirati točke preloma, ko se nekaj, kar je bilo videno kot nemožno, spremeni v možnost. Naloga filozofije po Badiouju je detektiranje takšnih točk in le tako lahko ostaja aktualna.
Vendar pa samo detektiranje teh točk ni možno kar v vsakem filozofskem sistemu. Grobo rečeno: potrebna je ontologija dogodka, ki sploh lahko šele vidi zareze.

Badiou iz tega izpelje zanimivo gesto, ki je v širšem dojemu njegove filozofije popolnoma nesprejeta. Ponovno se loti definicije filozofije, njene naloge, njene umeščenosti v zgodovino. Z drugimi besedami: loti se pisanja manifesta za filozofijo.

Konec prejšnjega stoletja je kazalo, da takšna filozofija ni več možna, da smo jo presegli in da danes ne potrebujemo nekakšne abstrakcije, ki določa zgodovino kot tek dogodkov in skozi določeno eno abstrakcijo omejuje dogajanje. Riha označi to Badioujevo gesto kot anahronizem. Vendar pa pravi, da je anahronizem sam konstitutiven moment vsake filozofije. Nekaj lahko uvede novost le, kolikor je času neprimerno.

Zvajanje na Eno

Vsako zvajanje na Eno je od Nietzscheja dalje videno kot oviranje pri občutju realnega. Zato se nam na prvi pogled zdi, da takšna filozofija danes ni več možna. Zavedamo se škodljivih posledic takšne laži. In kakršnokoli postavljanje te laži ponižuje človeka, ker ne prizna, da je zmožen čutiti premeno bivanja in se temu prilagoditi.

Badioujeva teorija pa je drugačna. V konstelaciji popolnoma kontingentnih razmer skuša detektirati to, kar se izoblikuje kot nujno. In to nujno postavi kot temeljno določilo bivajočega. Pri razumevanju njegove geste je ključnega pomena razlikovanje med filozofijo Enega z veliko začetnico in filozofije enega z malo. Ta druga filozofija ni ontoteologija iz preprostega razloga: ker v svoji določitvi enega upošteva gibanje. Razume to, da je tako vzpostavljena resnica le določena, postavljena. Nikakor ni zavezujoča v absolutnem smislu, le v konkretnem kontekstu.

Malo prej smo omenili škodljivosti postavitve takšne laži. Potreba po takšni laži nujno izkazuje nezaupanje do družbe, predpostavlja posameznikovo nesposobnost živeti v premeni. Jelica Šumič Riha pa pokaže, da takšno nezaupanje ni nujno poniževalno.

Razlikuje med dvema možnima interpretacijama trditve »ljudje mislijo«. Po prvi interpretaciji ta stavek pomeni, da ljudje že vedo. Je nekakšna nevidna vednost, ki skozi artikulacijo postane vidna. Druga interpretacija stavka »ljudje mislijo« pa zahteva ravno nevednost, saj lahko samo tako posameznik deluje, ko se znajde v zagati.

Po tej drugi definiciji bi lahko rekli, da se ljudem zaupa mišljenje le, kolikor se jim odvzame zaupanje v to, da vedo. Po tej logiki bi lahko rekli, da je filozofija mnoštva žaljiva do družbe, saj predpostavlja, da postavljene resnice ni zmožna videti kot take, temveč da se v svoji neumni naivnosti nujno ujame v past resnice kot resnice.

Na tej točki bomo počasi končali uvod v vprašanja metafizike časa. Odpravili smo nekatere predsodke, ki vladajo v sodobnem dojemu filozofije, in le tako smo pripravljeni na resno kritiko Badioujevega definiranja filozofije, njegovega videnja aktualnosti časa in na tem temelječega iskanja večnega kot tistega, kar, mimogrede, vidi kot idejo komunizma. V eni izmed prihodnjih Teorem se bomo skupaj s tekstom Večnost in spreminjanje Jelice Šumič Riha vprašali: Ali je filozofijo danes še mogoče mobilizirati pri prizadevanjih za spremembo sveta, v katerem živimo? Z drugimi besedami: ali je 11. teza o Feuerbachu še aktualna v našem času? Ali je dandanes še mogoče napovedati konec filozofije kot interpretacije sveta v imenu praktične, udejanjene filozofije, dojete kot konkretne transformacije prav tega sveta, ki naj bi bil zgolj predmet filozofske interpretacije?

Tokratno Teoremo smo mnoštveno pripravili: tonski mojster Linč, pred mikrofoni Polona in Biga, ter za tipkovnico Nataša.