Zakaj je literatura pomembna

»Z literarnostjo – s tem pa očitno tudi z odgovorom na to, zakaj je književnost pomembna – je torej očitno tako kot z vprašanjem o času pri svetem Avguštinu: če se ne sprašujemo o času, vemo, kaj je; ko se vprašamo o njem, o njegovem ‘bistvu’, pa ne vemo več, kaj je.« Tako nekako dr. Tomo Virk v enem od esejev, zbranih v letos izšli zbirki Zakaj je literatura pomembna, prizna, da je odgovor na naslovno vprašanje hudičevo izmuzljiv in ga tudi njemu, kljub pričujočim poskusom-esejem, ki se po letnici nastanka raztezajo prek zadnjih približno štirideset let, še ni uspelo dokončno izraziti. Lepo pozdravljene v nocojšni ediciji oddaje Teorema, v kateri si bomo podrobno ogledale in se spoprijele z vprašanjem, zakaj je literatura pomembna.

Da pa lahko naredimo prvi korak pri argumentaciji zakaj je literatura pomembna, moramo najprej predmet našega proučevanja sploh definirati. Ali drugače – vprašati se moramo, kaj literatura pravzaprav je. Jasno je, da gre za pisano besedo, a po čem se razlikuje na primer reklamni pamflet od romana? Na tako vprašanje je seveda vse težje odgovoriti in tudi Virk se enoznačnemu odgovoru izogiba. Kljub temu pa ponudi osnovno orodje za ločevanje med literarnimi in neliterarnimi besedili: koncept učinka literarnosti.

Literarnost je sicer zelo splošen pojem, nad katerega se je, kot priznava tudi Virk, v sodobni literarni teoriji že zgrnila teža skepse, saj vselej ostaja vprašanje, ali ga je sploh mogoče dokončno definirati. Virk tega prav tako ni poskušal, zato se je omejil na preučevanje njenih predpostavk ali učinkov. Pri svojem pojmovanju literarnosti se nasloni na citat Hillsa Millerja, ki literarnost primerja s črnimi luknjami, saj »se [jih] ne da opazovati, so nepotrjene hipoteze, pa vendarle so tam in pomagajo marsikaj pojasniti; učinkujejo torej«. Po okvirni in megleni definiciji literarnosti pa se se zateče k metaforičnim in poetičnim ilustracijam svojih predhodnikov, med drugim Blanchota, ki literarnost opiše kot tisto, »kar literarno delo skriva, se lahko dotaknemo, ne moremo pa tega razkriti«. Svoje pojmovanje literarnosti Virk najde nekje v sredini in odločno zavrne tezo Romana Jakobsona in ostalih ruskih formalistov, ki so poskušali formulirati nekakšno enačbo literarnosti. Prav tako pa zavrne Terryja Eagletona in njegovo postmodernistično relativistično epistemologijo, ki trdi, da je literarnost zgodovinski in kulturni konstrukt, ki se je spreminjal glede na dobo, in zato ni nikakršnega bistva literature. Oboje zavrne na podlagi, da posegata v druge, literaturi nelastne diskurze.

Za Virka literatura nikoli ne sme biti utilitaristična. Literatura nikoli ne sme služiti funkciji, ki ji ni lastna, saj s tem lahko postane neliterarna. Kot primer navede literarno teorijo naturalistov, ki jim sicer literarnost vsi priznavamo, a so se po Virkovem mnenju neliterarnosti vsaj teoretično močno približevali. Naturalisti so namreč svoje pisanje razumeli kot »nastavljanje zrcala družbi« in v svoji literaturi poskušali z naravoslovno natančnostjo upodabljati zakonitosti družbe. Njihova teoretična načela so literaturo želela podvreči nekakšni sociološki študiji, kot bi to poimenovali danes. Nekaj podobnega pa se je zgodilo v socrealizmu, nadaljuje Virk, ko je bila literatura najprej ideološka in propagandistična, šele nato literarna. Drugo skrajnost pa identificira v reakciji na estetiko realizma – v avantgardističnih in modernističnh eksperimentih, ki prav tako niso dosledno udejanjali literarnosti, saj so v bralcu ustvarjali občutek praznosti, umetelnosti in nesubstancialnosti. Literatura tako izgubi svojo literarnost, kadar se je poslužimo za uresničevanje praktičnih namenov. Uporabna postane zgolj, ko je poklicana, in zgolj za stvari, ki ji niso vsiljene. Virk tako prepoznava naloge literature, kot »stvar nje same«, ni ji namreč mogoče naložiti naloge, ki ji ne bi bila lastna.

Obstajajo pa primeri, ko si literatura vendale nadene jasno nalogo ter jo prepozna kot sebi lastno. Slovenska literarna zgodovina je takšen primer, ko je naloga, ki je bila »literaturi lastna«, presegla okvire pričakovanega. Virk se v svojem eseju Slovenska nacija in slovenska literatura sklicuje na koncept Dušana Pirjevca – prešernovsko strukturo. Naloga literature za slovenski narod, preden je ta postal suverena nacija, je bila po mnenju Pirjevca biti nosilka nacionalne identitete. Virk v podporo Pirjevcu navaja še Heideggerjevo trditev, da je jezik hiša biti, v kateri prebiva človek. Analogno, čeprav mišljeno dosti ožje bi lahko zaključili, da je nesuveren slovenski narod našel svoj dom v jeziku, literaturi pa je v nekaterih primerih naloga nosilke nacionalne identitete lahko tudi lastna.

Ključno vlogo pa je literatura odigrala tudi v procesu osamosvojitve. Mnogo slovenskih politikov, ki so bili na tak ali drugačen način vključeni v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, je bilo v prvi vrsti pisateljev. Takšno politično udejstvovanje pa je bilo sinteza dveh »literaturi lastnih« nalog. Prva je seveda prej omenjena nosilka nacionalne identitete, kot drugo pa Virk navede vlogo, ki jo je literatura imela že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji. Takrat naj bi v polje literature pribežala drugod nedopuščena kritika političnega sistema. To vlogo literatura po Virku lahko prevzame, ker pripada polju umetnosti, ki je a priori polje svobode. Virk zaključi, da je z osamosvojitvijo Slovenije, ko je narod končno postal nacija, literatura postmoderne evropske družbe politično vlogo izgubila in postala »osamosvojena literatura«.

Političnost je literatura po Virku morala izgubiti. V času politične krize, ki je bila posledica enopartijske politične samonamembnosti, kot se izrazi Virk, je literatura nudila zatočišče politični kritiki. A to je mogoče le v času krize. Da pa literatura ostane svobodna, ne sme biti podvržena tako eksplicitno utilitarističnim namenom. S tem pa še vedno nismo uspeli identificirati in definirati, kaj je tista ključna specifika literature v njenem »svobodnem obdobju«. Kakšno vlogo naj bi literatura, ki ne sme biti zgolj kritika družbe, ki ne sme biti zgolj estetski užitek in ne sme biti odkrito politična, sploh imela? Zakaj sploh pisati in brati literaturo, če obstajajo politična teorija, sociologija, psihologija, filozofija? Mar je usoda literature in literarne vede res to, da izpred oči izgubi svoj predmet proučevanja in se porazgubi med ostale humanistične in družboslovne vede?

Pomisleke, da bistvena funkcija literature morda ni v njeni vsebini, temveč v njeni didaktični naravi, Virk kaj hitro zavrne. Prepoznava njeno moč posredovanja spoznavnih, etičnih, kulturnih ali religioznih vrednot in sporočil, saj je ena osnovnih teorij začetka literature ravno teorija o izvorni uporabi literature kot sistema za pomnjenje in prenašanje naukov iz roda v rod. A tudi to je ena od funkcij, ki jo je literatura v sodobnem svetu izgubila. Virk didaktično funkcijo literature zavrača zaradi ranljivosti literature za zdrse v ideološkost. Sklicuje se tudi na Platona, saj naj bi ta uvidel, »da je literatura lahko enako uporabna za vzgojo pozitivne kot za vzgojo negativne namere«. Na tem mestu nas Virk opomni na močne programe literarne vzgoje mladine v času Sovjetske zveze in nacizma v Nemčiji ter ilustrira še kako realno možnost za zlorabo didaktičnosti literature. Zaključimo lahko, da literaturi na noben način ni a priori dano, da bo vzgajala kritičen in duševno bogat, humanističen um.

Prišli pa smo do točke ugotovitve, da to, kar dela literaturo specifično, ni ne didaktična ali literarna forma ne propagandistična ali politična vsebina. Literaturi tako ostaja tisto megleno in neizrekljivo, kar nas je spremljalo našo celotno miselno pot – njena literarnost. Ravno literarnost pa je smisel in specifika literature, ki jo dela za »eminentno mesto razpiranja drugega, drugosti«. To seveda ni nov koncept in kot nadaljuje Virk, je »že Mihail Bahtin /…/ kot eden prvih mislecev koncepta drugega v humanistiki pokazal, da je literatura prostor nenehnega srečevanja z drugim in zato mesto, kjer se izkazuje resnica v svoji dialoškosti, se pravi, ne kot razvidna, preprosta in enovita, temveč odprta – za dialog z drugim«. Ravno takšna, odprta, kontradiktorna in dialoška, pa je resnica porazsvetljenskega sveta. Stari svet, ki je dosegel svoj vrhunec v pozitivizmu razsvetljenstva, je bil namreč celovit, v njem je imelo vsako vprašanje en odgovor in je vse odgovore imel Bog. Svet sodobnosti pa je postal nasprotje takšnega sveta. Živimo namreč v svetu pozne romantike, ko je Bog mrtev in ima lahko vsako vprašanje več nasprotujočih si odgovorov. Tu po Lukáscevi teoriji romana forma romana stopi v svojo četrto in zadnjo fazo in ga definira kot »epopejo sveta, ki ga je Bog zapustil«. Tako se literatura ponuja kot medij za izražanje tistega, kar je neizrekljivo, za izražanje tistega, kar lahko izrečemo le skozi paradokse in kontradikcije.

S teorijami, ki govorijo o literaturi kot sekularni poromantični religiji, se Virk ne ukvarja v nobenem od esejev, zbranih v knjigi. Nasloví pa možne očitke, da je definicija literarnosti, ki jo zagovarja, univerzalistična ali celo esencialistična. Kot primer danes spornega univerzalizma navede Goetheja, saj je ta, ko mu je bil, citiramo, »všeč nek ‘čuden’ kitajski roman, /…/ poskušal v pogovoru z Eckermannom njegovo vrednost utemeljiti tako, da je v njem iskal svoje lastne, meščanske vrednote in v tem videl univerzalno razsežnost«. Drugačen univerzalizem, ki je prisoten v literarnem, pa Virk vidi v definiciji italijanskega komparativista Armanda Gniscija, po mnenju katerega je »literatura edini jezikovni diskurz, ki je univerzalen glede tega, da je skupen vsem kulturam, njena razlikovalna lastnost pa je, da je ravno eminenten prostor srečevanja z drugim in prevajanje kulturnih razlik«. Ali kot zapiše Peggy Kamuf, »ni ‘vednost’ o drugem, temveč ‘izkustvo drugega’«. Literarnost tako omogoča prehajanje med posebnim in univerzalnim in vsako posebno ima v sebi že vsebovano univerzalno, ki dopušča izkustvo drugega in stik z njim. Ravno srečanje s takšno univerzalnostjo je za Virka srečanje z drugim.

Literatura v svoji igri prehajanja med unikatnim in univerzalnim kreira samostojne, kvazirealne, fikcijske svetove, ki še vedno ostajajo v stiku z nekaterimi neizrekljivimi, a nič manj realnimi resničnostmi sveta. Takšna igra pa literaturi omogoča posredovanje ne le med geografsko ali kulturno oddaljenimi svetovi in življenji, temveč tudi časovno nepremostljivimi tujostmi. Virk nas opomne na Adornov esej, naslovljen Angažma, v katerem se nahaja znameniti izrek, da po Auschwitzu ni več mogoče pisati poezije. Kasneje je Adorno svojo trditev preklical, kajti ravno poezija in širše literatura omogočata ohranjanje živega spomina na grozote Auschwitza. Literatura s svojo specifično lastnostjo literarnosti nam prek srečevanja z drugim omogoča vpogled v kulturno, geografsko ali časovno nedostopne svetove in pogosto služi kot osnova za ostale družboslovne ali humanistične študije.

Ključna lastnost literarnosti in njenega »eminentnega prostora srečevanja drugega«, ki sega onkraj geografije, kulture in časa, pa je tudi, da tak prostor nikoli ni docela prisvojljiv. Literatura za karseda največji učinek literarnosti ne sme na noben način biti ničemur podjarmljena. Virk zapiše, da »z literaturo – pa naj smo še tako v skušnjavi – ne smemo privzgajati nikakršnega moralnega ali kakega drugega nauka, ki bi bil zajemljiv v pravila, definicije in končne resnice, ampak moramo pustiti, da literatura vzgaja sama«. Svojo ugotovitev podpre z ugotovitvijo Adorna, da je »[tista literatura], ki je čim bolj avtonomna, torej čim bolj literatura sama, saj je literatura sama kot estetska tvorba /…/ utopija čiste sreče in kot taka – v nasprotju s svetom okrog nas, ki seveda ni tak – daleč najbolj angažirana«.

Literarna teorija Toma Virka, kot smo ji bili priča, na koncu trdno stoji v polju konservativnega. Tukaj ni mišljena konservativnost v političnem smislu, ampak literarnoteoretskem. Prav tako ni mišljeno, da je zastarel njegov pojmovnik - ravno nasprotno. Vsak teoretični pojem, ki ga sodobna literarna teorija že postavlja pod vprašaj, Virk prepozna za vprašljivega, a ga kljub temu še zmeraj uporabi, le z manjšim zadržkom. Konservativne so v prvi vrsti teze o literarni teoriji, ki jih postavlja, saj venomer ostajajo previdne in v območju splošno sprejetega. Seveda moramo upoštevati, da je povprečna starost eseja v zbirki približno 25 let, a vendar je avtor imel možnost, ki jo je na nekaterih delih tudi uporabil, da izrazoslovje pokomentira s sodobnega stališča. Takšnemu komentarju smo bili priča le pri sintagmi »kanon svetovne literature«, ki pa je že leta 97 stala v narekovajih.

Podobno bi več drznosti lahko zahtevali pri utemeljevanju pojma literarnosti. Pojem, kot priznava tudi Virk, ni dokončno definiran in obstaja upravičena skepsa, ali ga je sploh možno definirati, saj v veliki meri temelji na nečem, kar ni možno zaobjeti ali izreči. Kljub temu pa so ravno vnovični poskusi izrekanja tisti, ki kreirajo nove, do tistega trenutka neznane plati neizrekljivega. A vendar se Virk udobno sklicuje na že slišane metafore in prispodobe ter jih sestavi v dodobra preverjen kolaž. Prav tako bi vnovično soočenje s postmoderno relativistično epistemologijo in ne zgolj njena zavrnitev, da to ni stvar literature, morda pripeljalo do drugačnih zaključkov in pojmovanj literature. Očiten je globalni trend relativizacije in literarna veda kot znanost literature, ki je utemeljena na realnosti, bi v tem morala ostajati ažurna in ob boku. In čeprav literarna teorija Toma Virka stoji trdno, bi ji koristil vnovičen temeljit poskus njene argumentacije, četudi bi pripeljal do enakih zaključkov. V vsakem primeru bi, če ne drugega, proizvedla nove iztočnice.

Oddajo je pripravil Martin. Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Borut. Brala sva Biga in Lovrenc.

Slika: M. C. Escher - Cóncavo y convexo