Zgodovinopisje versus mit

Začnimo v daljnih preteklih časih, v predzgodovinskem mitskem stanju, v stanju, ki je zgodovini predhodno in nadrejeno, obenem pa kot faktično zgodovinsko dejstvo ni nikoli obstajalo. Je samo obdobje, kjer vlada mit, obenem pa je ravno zato tudi mitsko stanje, mračno obdobje, o katerem ne vemo veliko. Tu so glavne zgodbe, ki krožijo med ljudmi - in jim tako tudi vladajo - utemeljitveni miti.  Ti, tako kot poznejše zgodovinopisje, razlagajo preteklost in obenem utemeljujejo in potrjujejo sedanjost, njene zakone in vladarske rodbine.  V predzgodovinskem diskurzu mita sta oblast in vednost povsem neločljivi. Funkciji vladarja-svečenika in pesnika-pripovedovalca sta združeni v isti osebi. Arhetipski miti razlagajo preteklost, obenem pa določajo tudi obnašanje, torej prepovedi in običaje v sedanjosti, ki utirjajo možnost prihodnosti. Resnica mitov je sekundarnega pomena oziroma so sami miti tisti, ki utemeljujejo resnico.

Poglej Ojdipa - ne stori incesta, poglej Antigono – spoštuj zakone, poglej, kako je propadla Karantanija – bodi zaveden Slovenec ...

//////////////////////////////////////////////////////////////

V predzgodovinskem mitskem diskurzu sta skratka oblast in vednost povsem neločljivi. V stari Grčiji pa smo po tem stanju neobstoječega začetka med šestim in četrtim stoletjem pred našim štetjem priča nastanku diskurza, ki začne razločevati zrnje od plev, kjer vsebina in končni nauk neke zgodbe nista več tako jasno povezana in enotna, prav tako pa nista več tako povezana funkciji vladarja-svečenika – oblast - in pesnika-pripovedovalca zgodb - vednost. Še več, pogostokrat se celo pojavi motiv, pri katerem morata biti ti dve funkciji nujno ločeni, vladar ne sme vplivati na resnico od njega neodvisnih zgodovinarjev.
Kot pravi Hekatej (550 – 476 pr. n. št),  prvi mislec, ki se mu pripisuje zametke znanstvenosti: »O stvareh pišem, kakor presojam, da so resnične. Grških zgodb, ki se mi zdijo naravnost smešne, je namreč brez števila.« Vseeno pa mu njegovo razločevanje med resničnim in lažnim ne onemogoča, da ne bi poleg krokodila in povodnega konja opisal tudi feniksa ali pojmoval sveta kot sestavljenega iz povsem pravilnih likov – celin.

...

Povzemanja resnic in laži

Za nastanek diskurza, ki sistematično razloča med resnico in lažjo, pa niso dovolj sporadični in obrobni pojavi tovrstnih izjav, temveč morajo postati ravno ti elementi bistveni deli medsebojnega nanašanja in upoštevanja avtorjev in njihove medsebojne komunikacije. Diskurz se na teh mejnih pravilih vedno znova rekonstruira in obratno, ta pravila omogočajo njegov obstoj, spremembe pravil pa pomenijo spremembe znotraj diskurza. Deli, ki se zdijo resnični, so prepisani in povzeti, deli ki se zdijo lažni, so kritizirani, nekatere metodološke zglede je treba posnemati, druge kritizirati in ostale avtorje znotraj diskurza na tovrstne nevarnosti opozarjati. Tako »oče zgodovinopisja« Herodot (490 do 425 pr. n. št.) zgoraj omenjeno geografijo svojega predhodnika Hekateja kritizira: »Na smeh mi gre, ko vidim, kako so se mnogi lotili zemljevida sveta in kako ga nihče ni izgotovil po pameti. Nekateri rišejo Okean, kako teče okoli Zemlje, ki je okrogla, kakor bi jo očrtali s šestilom, Azijo pa delajo enako veliko kakor Evropo.« Po drugi strani pa povzame zanj očitno zadovoljiva Hekatejeva opisa krokodila in feniksa: »Sveti ptič imenovan feniks, katerega sicer sam še nisem videl, razen na slikah. Celo v Egiptu je velika redkost, saj tja pride [...] samo vsakih petsto let, ko stari feniks umre.«

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se pojavijo tudi kritike Herodota in kritike teh kritik, in ravno to medsebojno nanašanje in razpravljanje tvori povezanost in kontinuiteto zgodovinskega diskurza. Gre za povezanost, katere bistvo ni nič substancialnega, nič nespremenljivega in skozi zgodovino zgodovinopisja vztrajajočega, temveč je tisto povezujoče ravno kritično obravnavanje in spreminjanje metodoloških pravil in razločevanj med resnico in lažjo skozi čas. Iz številnih kritik Herodota, ki so se pojavile v poznejših časih, tako ne smemo sklepati, da je bil slab zgodovinar, temveč predvsem to, da je bil pogosto bran zgodovinar, da se je okoli avtorske funkcije njegovega imena - poleg drugih, seveda - začel tvoriti specifičen diskurz. Hvalila sta ga med drugimi Dionizij Halikarnaški in Atenaj, kritizirali pa Plutarh, ki mu je v delu O Herodotovi zlobi prisojal pristranskot, in Ciceron, ki je v spisu O Zakonih ugotovil, da je njegovo delo polno brezštevilnih zgodb ...  Skratka diskurz zgodovinopisja ne povezuje nič substancialnega, nobeno skupno vsebinsko načelo ali predpostavka, s katero bi se vsi strinjali, temveč gre bolj za skupno področje boja in nestrinjanja glede tega, kako ločiti resnico od laži.

Vprašanje, h kateremu se bomo v  nadaljevanju današnje oddaje neprestano vračali, je, ali je prelom med mitom in zgodovinopisjem res tako radikalen, oster in nepreklicen ali pa je nemara tudi zgodovinopisni diskurz, gledano z neke širše perspektive interference oblasti in vednosti, na isti ravni kot mitski diskurz. Na tej točki pa prisluhnimo Otu Luthru, enemu glavnih strokovnjakov za teorijo zgodovinopisja pri nas, ki nam bo povedal več o tem, kaj je tisto, kar drži skupaj diskurz zgodovinopisja:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v celotnem posnetku oddaje

////////////////////////////////////////////////////////////// 

PROBLEM:

Sledeč Foucaultu ne moremo enostavno reči, da je red zgodovinopisnega diskurza in zgodovinskih sprememb znotraj njega posledica napredka v človeškem védenju o svetu.
Ta red ni vzporedna odslikava postopnega odkrivanja neke zunanje resnice, ni produkt zgolj vednosti same, saj je ta znotraj Foucaultovega sistema vedno v notranjem razmerju z oblastjo.
Toda ravno to notranje razmerje je tudi tisto, ki preprečuje, da bi glede reda diskurza potegnili obraten sklep, češ da je povsem relativen in v celoti produkt zgolj trenutno vladajočih razmerij moči, saj velja tudi obratno: vsaka oblast temelji na neki predhodni vednosti. Vrtimo se v krogu.

Rečeno natančneje, nesmiselno je sámo ločevanje in iskanje razmejitvene točke med vednostjo in oblastjo, saj sta obe vedno v premosorazmerju: bolj absolutna kot je vednost, težje kot je vanjo iz neke specifične točke znotraj diskurza - ki ga sama omogoča - podvomiti, bolj postaja enaka čisti oblasti. In obratno, bolj absolutna kot je oblast, bolj trdna in navidez nedvoumna je vednost, ki jo producira. Ne moremo torej enostavno reči, da je vednost enaka oblasti, se pa obe medsebojno, v svojih absolutnih limitah, približujeta druga drugi. Skrajni primer tega součinkovanja je seveda totalitarni režim, kot ga opisuje Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma. V nacistični Nemčiji vladajoči diskurz in oblast medsebojno oplemenitita drug drugega do te mere, da onemogočita kakršnokoli zunanjost, tako zunanjost v obliki alternativnih političnih opcij kot zunanjost v obliki alternativnih diskurzivnih formacij.    

Jasno pa je, da so, sledeč Foucaultu, tista področja vednosti, ki svojo resnico iščejo med preteklostjo in sedanjostjo, njihovi produkti pa vplivajo tudi na dojemanje in upravljanje s prihodnostjo, tudi tista, ki so najbolj na udaru moči, moči, ki je seveda vezana na skupek vednosti-oblasti. Samo po sebi umevno se zdi, da neka zgodovinska oblika režima vedno usodno in jedrno vpliva na načine, prakse in metode zgodovinopisja ter na osnovne diskurzivne resnice zgodovine. Zdi se, da bolj kot skuša neka vrsta oblasti popolnoma nadzirati sedanjost in obenem oblikovati neko zelo enoznačno skupno prihodnost, bolj se zanima tudi za nadzor nad preteklostjo, za nadzor nad »zgodbami«, ki krožijo med ljudstvom. Prizadeva si, da bi zgodovina postala čista znanost, da bi preteklost postala povsem enoznačna, da bi funkcionirala kot vsemogočen mit. 
Toda kot opozarja Foucault, odnos med zgodovinopiscem in oblastjo ni odnos med dvema različnima entitetama, med subjektom in objektom, zgodovinopisci namreč z vsakim stavkom tudi izvršujejo neko oblast – nad samim sabo, nad lastnim diskurzom in tudi nad zgodovinsko »resnico«. Še enkrat prisluhnimo Otu Luthru:

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v celotnem posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Mit in zgodovina skozi misel Clauda Levi-Straussa –

"Le ob veliki meri egocentrizma in naivnosti je mogoče verjeti, da je človek v celoti zajet v enem samem zgodovinskem in geografskem načinu bivanja, ko pa vendar človekova resnica leži v sistemu njihovih medsebojnih razlik in njihovih skupnih svojstev."

»[M]enimo, da skrajni cilj humanističnih ved ni konstituirati človeka, ampak ga razkrojiti.«

Lévi-Strauss v delu Divja misel opazi, da se pogosto, ko se skuša zarisati mejo med zahodom in »primitivnimi« ljudstvi, tovrstne argumentacije utemeljuje ravno na pomenu zgodovine, ki naj bi bila nekaj povsem drugega kot miti »primitivcev«. Kot primer vzame Sartra in opozori, da se tovrstni misleci ujamejo v paradoksalno lastno zanko, saj postajajo z omejevanjem na pomen in znanstvenost »zgodb« iz lastnih kultur ter s sklicevanjem na njihovo univerzalnost enaki »divjakom«, katerim pogosto očitajo omejenost na ozkost domačega miselnega sveta in neodprtost za druga spoznanja. Kot pravi Levi-Strauss:

»Sartrovi pogledi na svet in človeka tako kažejo tisto ozkost, po kateri tradicionalno radi prepoznavamo zaprte družbe. Njegovo vztrajno zarisovanje razlike med primitivnim in civiliziranim s številnimi in nepotrebnimi kontrasti komaj kaj bolj niansirano odseva temeljno opozicijo, ki jo postulira med jazom in drugim. A v Sartrovem delu ta opozicija vendarle ni izražena nič kaj bistveno drugače, kot bi jo izrazil kakšen malanezijski divjak, [...].« »Vsaka civilizacija rada precenjuje objektivno usmeritev svoje misli in ta je torej vedno navzoča. Kadar smo zmotno prepričani, da divjaka vodijo izključno njegove organske ali ekonomske potrebe, nismo pozorni na to, da nam on očita isto in da se njemu njegova želja po védenju zdi bolj uravnovešena od naše.«

Vprašanje je torej treba obrniti. Vprašanje torej ni, v čem se zgodovina in zgodovinopisje od mitov drugih kultur razlikujeta, temveč kje so njihove skupne točke in podobnosti:

Prvič

Miti niso v tako enostavnem razmerju z resnico, da bi jih lahko enostavno razglasili za laži. Vsaka fikcija pač ne more postati mit, saj mora biti njena vsebina v temeljnem razmerju z družbo, v kateri se mit reproducira. Pri zgodovini gre za povsem isto razmerje med neizpodbitnostjo preteklega dogodka in njegovo normativno funkcijo v sedanjosti. Tako mit kot zgodovina funkcionirata obenem kot sodba - kaj se sme, kaj je vredno ponavljati, katerim zgledom slediti - in obenem tudi kot resnica - kako je v neki preteklosti dejansko bilo, kje je izvor, prvotni vzrok in gibalec, ki pogojuje sedanjost. Kot ugotavlja tudi Marc Bloch, sta sodba in izvor medsebojno neločljivo povezana: »Vendar pazimo: pretirana zaverovanost v en sam vzrok je v zgodovini prevečkrat le potuhnjena oblika iskanja krivca: izhaja iz vrednostne sodbe. 'Kdo je kriv, kdo zaslužen?' pravi sodnik. Znanstvenik se vpraša le 'zakaj' in ve, da odgovor ni preprost.« Tako zgodovina kot mit sta torej obsedena z izviri.

Drugič

»Indijanec med rastlinami in živalmi imenuje samo koristne ali škodljive vrste; druge brez razlikovanja razvršča kot ptiče, plevel itd.« Znano je tudi, da imajo eskimi sedem različnih besed za sneg - in verjetno nobene za puščavo - in da nasploh različna ljudstva oblikujejo svoj sistem diferenciranja glede na okolje, v katerem živijo, in glede na potrebe, ki jih imajo znotraj tega okolja. Tudi skozi celotno zgodovino zgodovinopisja opazimo večje poudarke na določenih temah – na vojnah in politiki, na kraljih in vojskovodjih, medtem ko je cel spekter elementov in dogodkov iz zgodovine izpuščen in tvori njeno zunanjo mejo vidnega. Tudi  zahodnjaška zgodovina torej funkcionira glede na potrebe, ki jih je imela posamezna družba, čas in okolje, v kateri je nastala – tudi ona odgovarja potrebam nekega divjega uma.

Tretjič 

Morda bi lahko argumentirali, da je linearnost zgodovinske pripovedi tista, ki predstavlja razliko in prelom s cikličnostjo mitov – zgodovina naj bi bila namreč ena sama linearna pripoved brez ponavljanja in vračanja istega. Toda po drugi strani so mnogi spoznali tudi, da je ravno forma pripovedi tista, ki povzroča določeno ponavljanje. Pripoved ima namreč zase značilen lok z nekim vzponom, vrhom in padcem, poleg tega pa jo vedno spremlja impliciten ali ekspliciten moralni nauk. Znana je denimo obsodba starokitajskega zgodovinopisja, ki naj bi dinastije svojih vladarjev prikazovala izredno stereotipno in ciklično: prvi vladar je ustanovitelj, drugi veliki vojskovodja, tretji  zakonodajalec, četrti  zapravljivec, peti norec ..., vse dokler dinastija ne propade in se pojavi nova, ko se cikel lahko znova ponovi. Toda podobni motivi ponavljanja se pojavljajo tudi v zahodnem zgodovinopisju, recimo v rimski zgodovini, kjer se prav tako vse vrti okoli vzponov in padcev – tako posameznih režimov, kot sta principat in republika, kot vladarskih dinastij pa tudi rimske države kot celote. Forma pripovedi torej ni samo nosilka zgodovinske resnice, temveč tudi tista, ki omejuje realnost in jo nasilno prilagaja lastnim merilom. In kot je znano iz Lévi-Straussove analize mitov, ima največjo moč v sedanjosti tista pripoved, ki se najpogosteje ponavlja in zato postane glavni mit – z enotno utemeljitvijo preteklosti in enotnim ter vseobsegajočim moralnim naukom. V tem smislu je treba tudi razumeti njegovo opazko glede tvorbe zgodovinskih mitov: »V kakšnih pogojih je mogoč mit o francoski revoluciji? In pripravljeni smo sprejeti, da mora sodobni človek, zato da bi lahko v celoti igral vlogo agensa, verjeti v ta mit in da Sartrova analiza čudovito izlušči vse formalne pogoje, ki so nujno potrebni za zanesljivost takšnega izida.« Glavne zgodovinske zgodbe torej funkcionirajo kot miti, kot skupne zgodbe, ki utemeljujejo identiteto neke družbe.

Četrtič:

Poglejmo na kratko še na drugo stran, na stran zgodovine kot znanosti. Tudi znanstvenim zgodovinarjem se je namreč pogostokrat očitalo, da zapadajo svojevrstni znanstveni mitskosti. Ta mitskost naj bi se skrivala ravno v preveliki zaverovanosti v logiko vzroka in posledice. Kot pravi Oto Luthar, nekateri »na podlagi pozitivističnega razumevanja pripovedi trdijo, da lahko zgodovinarji preteklo dogajanje razložijo le, če jim uspe ugotoviti zakone vzročnosti, ki določajo procese, znotraj katerih poteka določeno dogajanje. Na podlagi tega dokazujejo, da se zgodovina lahko poteguje za znanstveni status samo, če zgodovinarji zares razberejo tiste zakone, ki dejansko determinirajo historične procese«.

Opazimo lahko, da se ideja znanosti v svoji skrajnosti prav tako znajde v slepi ulici ponavljanja. Dokončno znanstveno odkritje mehanizmov vzroka in posledice bi namreč impliciralo idejo ponavljanja na drugem nivoju, idejo, da bi se morale v isti konstelaciji vzrokov dogoditi iste posledice. Tu ne gre več za ponavljanje na ravni vsebine - Francoska revolucija – Rimska republika, Napoleon – Cezar -, temveč na ravni relacije. Na takšnih temeljih pogostokrat zrastejo slogani, kot je »kapitalizem vodi v fašizem«, za katerega Jūrgen Kocka pravi, da »zgodovinsko izkušnjo zelo skrči in jo prikaže enostransko«, prav tako pa podobno kot miti deluje normativno v sedanjosti - spet bo prišel fašizem, če boste pregloboko zapadli v kapitalizem. Skratka, dovršena znanstvena logika vzroka in posledice v zgodovinopisju pomeni dvojno težavo. Najprej gre za to, da se zgodovina spet ujame v diskurz mita - v diskurz, ki normativno govori, kaj se v določenih pogojih sme in kaj se ne sme, in trdno določa, kaj se bo ponovilo. Spet se pojavi cikličnost in ideja ponavljanja istega, prav tako pa potrebuje znanost tako kot mit trdno entiteto na mestu izvora.

Zadnjič
Teorijo zgodovinopisja je v drugi polovici dvajsetega stoletja najbolj zaznamovala ravno prej omenjena dihotomija med zgodovino kot znanostjo in zgodovino kot pripovedjo. Skušali smo pokazati, da se zgodovina v obeh skrajnostih razkroji v mit.

Zgodovina se nam tako kaže kot neka nestabilna vmesnost med tema dvema skrajnostma, kot mit, ki neprestano dvomi o lastnih predpostavkah in lastnih produciranih resnicah. Zgodovina ni zgodovina zaradi gotovosti in enoznačnosti resnice, ki jo posreduje, ampak ravno zaradi dvoma, ki to resnico neprestano razjeda.