A zdej štejemo všečke?
V letošnji sezoni oddaj Teritorij teatra se skupaj z različnimi gosti posvečamo delu, ki je za gledališko uprizarjanje sicer nujno, a vseeno ostaja pogosto teoretsko nereflektirano. V marčevski epizodi se bomo posvetili vlogi in pomenu oglaševanja ter odnosov z javnostjo. V oddaji so svoje misli z nami delili Simona Belle, vodja službe za odnose z javnostjo in trženja v Mestnem gledališču ljubljanskem, Sabrina Železnik, producentka in koordinatorka zavoda Emanat, Damjan Ilić, grafični oblikovalec ter član oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, in igralec Matej Zemljič, samozaposlen v kulturi.
Da je PR eden od ključnih segmentov ustvarjanja in delovanja gledaliških zavodov, se je potrdilo na nedavnem programskem razpisu Ministrstva za kulturo. Izkazalo se je namreč, da so odnosi z javnostjo, marketing, pa tudi prisotnost in aktivnost gledaliških hiš ter neodvisnih zavodov na družbenih omrežjih enakovreden kriterij za ocenjevanje uspešnosti, referenčnosti in odzivnosti posameznih ustvarjalcev ter zavodov. Več o tem uvodoma Sabrina Železnik.
Če torej oglaševanje in aktivnosti na spletu, še posebej na družbenih omrežjih, postajajo eden od kriterijev za vrednotenje relevantnosti gledaliških zavodov, potem bi morali ti zavodi imeti, kot poudarja Simona Belle, za to zagotovljena sredstva. Dejstvo je namreč, da ima oglaševanje na spletu in nagovarjanje javnosti prek novih komunikacijskih orodij, ki jih splet ponuja, drugačne zakonitosti. Na to razliko opozarja tudi Železnik.
Spletno okolje postaja vse pomembnejši prostor za oglaševanje. Sabrina Železnik in Simona Belle ugotavljata, da se sredstva za promocijo iz tiskanih medijev vse pogosteje preusmerjajo v digitalni marketing.
Prostor, namenjen kulturnim vsebinam, se v klasičnih medijih, kot so časopisi, krči. Gledališča so bila zato prisiljena, kot temu pravi Belle, postati sam svoj medij, da so lahko s svojimi vsebinami še naprej nagovarjali publiko, pri oglaševanju pa kombinirati klasični marketing in socialna omrežja, kar je ob manjših proračunskih sredstvih na neodvisni sceni bistveno zahtevnejše. O tem Sabrina Železnik.
Kot pove Simona Belle, so že pri klasičnem oglaševanju njihove marketinške taktike povezane s promocijo oziroma »buildanjem« igralskega ansambla, socialna omrežja pa so omogočila, da to promocijo izvajajo tudi igralci sami. O svoji izkušnji z uporabo socialnih omrežij kot promocijo umetniškega dela; Matej Zemljič.
Nasprotno pa Belle omenja, da vsi igralci te vrste intervjujem in člankom niso vedno naklonjeni.
Ob delu »na svobodi« je, kot pravi Zemljič, pojavljanje v medijih pomembno za promocijo svojega dela, a vseeno poudarja, da obstaja pomembna razlika med majhnostjo slovenske scene in tujino. Tam je Instagram edini način, da si kot igralec opažen.
Takšna kombinacija promocijskih aktivnosti pogosto ustvarja prvi vstop v predstavo in prvo informacijo, ki jo o njej dobi gledalec. Tako PR postane eden od ključnih aspektov za doživljanje predstave, saj ustvarja horizont pričakovanj, ki jih do predstave gojimo še pred njenim ogledom. Oglaševanje, sploh kadar poteka na plakatih, razpostavljenih po mestnih ulicah in cestah, predstavlja pomemben podaljšek gledališke predstave ter izkušnje, njen odmev in njeno intervencijo onkraj »gledaliških zidov in avditorijev«.
Nekatere projekte že pred premiero spremlja »hype«, ustvarjen v kombinaciji vizualnih in oglaševalskih strategij, ki lahko obljubljajo grandioznost, spektakel ter presežnost, še preden se uprizoritev sploh prvič predstavi publiki. Ilustrativne primere najdemo v koprodukcijah treh ljubljanskih gledaliških hiš, kot sta bila projekta Pohujšanje v dolini šentflorjanski in nazadnje predstava 2020. Promocijsko kolesje je s plakati, napovedmi in navajanjem priljubljenega filozofa Yuvala Noaha Hararija ter z velikostjo koprodukcije, v kateri je sodelovala kopica priznanih slovenskih igralcev, predstavi vnaprej nakopalo visoka pričakovanja. Diskrepanca med uprizarjanjem medijskih podob in dejansko izvedbo pa je marsikoga privedla do globokega razočaranja, saj se prvo ter drugo doživljanje nista ujela.
Ustvarjanje »hajpa« seveda sledi sodobni tržni logiki: višja, kot so pričakovanja, večje je povpraševanje. Nevladna uprizoritvena umetnost ima v primerjavi z institucionaliziranimi gledališki zavodi že v osnovi manjšo in stalnejšo ciljno publiko ter tudi manjša proračunska sredstva, namenjena promociji in oglaševanju. Zato so njene promocijske strategije namesto senzacionalizma pogosteje konceptualni ter umetniški podaljšek predstave. Tako tudi promocija postane umetniški izdelek zase. S tem se strinja tudi Železnik.
Da sta oglaševanje in posledično tudi samo grafično oblikovanje iskanje pravega razmerja med podajanjem informacij ter ohranjanjem odprtega pogleda, razmišlja tudi grafični oblikovalec Damjan Ilić.
Dejstvo, da dizajn predstavlja velik del uprizoritvenega programa, še zdaleč ni nekaj novega – pomislimo denimo samo na Matjaža Vipotnika, čigar delo je bilo in je še danes vsaj tako znano (in tudi pomembno), kot so bile predstave, za katere je prispeval svoje oblikovalske zamisli.
A posamezna predstava je, predvsem v javnih zavodih, ki operirajo znotraj strukture vsakoletnih repertoarjev, del nekega bolj ali manj koherentnega programskega in tematskega sklopa, vpenja pa se tudi v kontinuirano vizualno ter promocijsko podobo same hiše.
Razmislek o vlogi promocijskih strategij za pridobivanje, negovanje in razvoj publike v uprizoritvenih umetnostih nas privede do bistvenega vprašanja; ali naj promocija služi kot senzacionalistična strategija prodaje sedežev onkraj navezave na umetniški izdelek ali pa kot prva in vstopna informacija v gledanje predstave? Nesmiselnost ocenjevanja promocijskih strategij na razpisih skozi statistike sledilcev in všečkov na socialnih omrežjih ne ponuja realnega vpogleda v obiskanost ter odraz uspešnosti gledališke hiše ali zavoda, temveč prav tako kot senzacionalistične oglaševalske kampanje ustvarja hajp kot obstranski produkt, ki je v večini primerov lahko vsebinsko in estetsko ločen od uprizoritve same. Jasno je, da se morajo institucionalna gledališča, ki polnijo večje dvorane in živijo od abonmajske publike, posluževati bolj komercialnih ter mainstreamovskih pristopov, medtem ko si neodvisna scena lahko privošči bolj konceptualne eksperimente.
Krčenje medijskega prostora v tiskanih medijih ter vzpon socialnih omrežij kot dominantnega komunikacijskega orodja predvsem razpirata vprašanje o nivoju strokovnosti, ki se pojavlja v napovedovanju, poročanju, reflektiranju in beleženju sodobne uprizoritvene produkcije. Če »hajp« in s tem povezana medijska odzivnost zasenčita poglobljeno strokovnost, se gledališče, grobo rečeno, spreminja v le še eno od storitev, ki konkurira na ponudbenem trgu. Identiteta gledališča ali zavoda ter estetika in vsebina ustvarjalcev projektov pa bodo žrtvovane zavoljo prodaje.
V upanju, da tudi naše poslušalstvo in bralstvo ne bosta prepuščena na nemilost kriterijev promocijskih strategij Ministrstva za kulturo, se poslavljamo s statistiko oddaje Teritorij teatra v obdobju januar 2020 in marec 2022. 4864 unikatnih ogledov oddaje Teritorij teatra na strani Radia Študent in 621 všečkov deljenih objav na Facebooku so za kolektivno ustvarjanje oddaje prejeli Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Dodaj komentar
Komentiraj