Pozdravljeni v prvi letošnji oddaji Teritorij teatra, v kateri se bomo spustili v nadaljevanje dramske geneze. V tokratni oddaji smo se skozi preigravanje formata dramske, ali bolje, radijske forme odločili spregovoriti o novi, najmlajši generaciji dramskih piscev. Skozi kratek pregled novo nastajajočih besedil in problematiziranja razlogov za odklonilen odnos do uprizarjanja, objavljanja in reflektiranja nove dramatike bomo poskušali zajeti duh časa, duh generacije, vsebinske trende in strukturne poskuse. Da bi se tokratne oddaje in že omenjene teme lotili nekoliko drugače, smo prisluhnili dialogu med mladim dramatikom in mladim režiserjem.

Zakajena kadilnica v nedoločljivi ljubljanski beznici. Za mizo sedita mlad DRAMATIK in mlad REŽISER. Oba počasi in previdno srkata svoje pivo nedoločljive znamke, nakar Režiser izpod mize povleče steklenico travarice. 

REŽISER: Ker je lažje delat avtorski projekt.

DRAMATIK: Zdaj vsi delajo avtorske projekte.

REŽISER: Zakaj bi pa sploh uprizarjal dramatiko? Aktualen lahko ostajaš le, če besedilo razvijaš sproti - uprizoritev lahko konceptualno zapelješ točno tja, kamor si jo kot režiser želiš.

DRAMATIK: A sploh poznaš kakšen sodoben slovenski dramski tekst?

REŽISER: Saj uprizarjajo Simono Semenič, Simono Hamer, Iva Svetino--

DRAMATIK (ga prekine): Od avtorja, ki je mlajši od 30 let?

REŽISER: Saj je zdaj cela generacija mladih, ki pišejo.

DRAMATIK: Zakaj pa ne bi recimo uprizoril kakšnega od njihovih besedil?

REŽISER: Saj veš, da ni tako, da lahko izbiram. Umetniški vodja te pokliče, ti ponudi tekst in ti pač sprejmeš, ker hočeš delat.

DRAMATIK: A si vsaj poskusil predlagat kakšen tekst, ki bi ga rad režiral? A bi sploh režiral kakšen sodoben slovenski tekst?

REŽISER: Lažje je interpretirat nek preverjen material. Saj veš, da imajo ljudje radi predelave že poznanega, domačega. Raje bodo prišli na poznano ime.

DRAMATIK: Za koga pa ti sploh delaš teater? In zakaj, zato da boš prodal čim več kart?

REŽISER: Jaz hočem delat teater za ljudi. Ne pa samo za pretenciozno gledališko publiko.

DRAMATIK: Kaj pa hočeš s svojim teatrom povedat?

REŽISER: Ne gre za to. Ljudje imajo radi klasiko. In tudi skozi klasiko se da marskikatero temo enakovredno zastopat in aktualizirat, kot recimo skozi nek nov tekst, ki je bolj zanimiv za branje, kot uprizarjanje. Pa še več publike dobiš.

DRAMATIK: Ljudje imajo radi tudi nove stvari.

REŽISER: Ampak ti sodobni teksti so zdaj tako na meji, da včasih sploh ne veš, kaj z njimi narest.

DRAMATIK: A si probal?

REŽISER: Jaz bi ful uprizoril kak sodoben slovenski dramski tekst, ampak nimam te priložnosti.

DRAMATIK: In če bi jo imel, bi?

REŽISER: Zakaj pa recimo ti še vedno vztrajaš pri dramatiki?

DRAMATIK: Ker je to medij, skozi katerega lahko pripovedujem.

REŽISER: Saj lahko pripoveduješ tudi skozi scenarij za TV-serije. Tam je več denarja in več gledalcev.

DRAMATIK: Ker nočem tega pisat. 

REŽISER: To razumem, ampak kaj boš z dramatiko? Sej nobenga to več ne zanima. 

DRAMATIK: Mogoče pri nas ne, v tujini je pa dramatika v razcvetu. Pa sploh se ne gre več toliko za dramske tekste, kot za gledališke tekste. Sodobni teksti ravno s kombiniranjem različnih medijev in naracij poskušajo nagovorit sodobnega človeka, ki je čedalje manj v stiku z literaturo in čedalje več s spletnimi vsebinami in mediji.

REŽISER: Mogoče bolj kot pri nas, ampak vseeno večinoma vsi, tudi po Evropi uprizarjajo adaptacije klasik, avtorske projekte ali pa dokumentarne predstave.

DRAMATIK: V Nemčiji v skoraj vsakem teatru uprizorijo vsaj en sodobni dramski tekst na sezono. Imajo rezidenčne programe za dramatike, ki razvijajo besedila znotraj gledališča v sodelovanju z režiserji, umetniškimi vodjami, dramaturgi, igralci. Imajo teatre, ki uprizarjajo samo in izključno sodobno dramatiko --

REŽISER (ga prekine): Ja, ampak to je Nemčija.

DRAMATIK: Pusti Nemčijo. Na Hrvaškem je trenutno eden najbolj uprizarjanih dramatikov Dino Pešut, star šele 28 let. Dobil je pet nagrad Marina Držića in bil že štirikrat uprizorjen v institucijah.

REŽISER: Na Hrvaškem je vseeno večji trg. In drugačna tradicija. Oni so gledališko precej bolj za časom kot mi.

DRAMATIK: Se ti zdi? Slovenska nacionalna gledališča imajo v statutu zapisano, da morajo skrbeti za razvoj in uprizarjanje sodobne slovenske dramatike, pa poglej, koliko teatrov se tega zares drži. Glede na to, da vsakoletno uprizarjamo Cankarja, ne uprizarjamo pa nikogar, ki ni že vsaj deset let uveljavljen, je več kot očitno, da smo mi tisti, ki smo za časom.

REŽISER: A nimajo zdaj v Drami nekega rezidenčnega programa za mlade pisce?

DRAMATIK: Misliš Nova branja? To naj bi bil laboratorij za razvijanje dramskih besedil. Ampak kaj več od branja ta besedila ne dosežejo.

REŽISER: Dobro, ampak pri nas recimo sploh ni kulture branja in objavljanja dramatike, razen z uprizoritvijo težko sploh prideš v stik z dejanskimi novimi besedili.

DRAMATIK: To, da se dramatike ne objavlja, ni res. Bralna kultura se pa v zadnjih letih čedalje bolj širi in nadgrajuje. Na AGRFT je izšla že tretja številka revije Adept, ki izdaja nova dramska besedila najmlajše generacije in jih tudi bralno uprizarja. Pri LUD Literaturi so zdaj uvedli rubriko Dramoleti, kjer izhajajo krajše dramske forme, tudi Sodobnostvsake toliko objavi kakšno besedilo. Na portalu si-gledal na internetu imaš pa izbor na stotine sodobnih slovenskih besedil.

REŽISER: No vidiš, jaz recimo za te stvari sploh ne vem. Kdo pa sploh spada pod generacijo najmlajših piscev sedaj?

Dramatik in Režiser se na tej točki spogledata in objestno lotita preostanka travarice. V izogib nadaljnjemu problematiziranju stanja sodobne slovenske dramatike ter poskusu izpostavljanja obrobnosti v tem trenutku prepustita avtorici oddaje, da ponudi mesto in prostor predstavitvi nove generacije dramskih piscev.

Za največjo prepoznavnost znotraj generacije novih dramskih piscev je zagotovo poskrbela leta 2012 zasnovana Grumova nagrada za mladega dramatika. Od koncipiranja nagrade dalje je le-ta vsakoletno, z izjemo prvega leta, podeljena originalnim dramskim besedilom, katerim kot del nagrade pritiče bralna uprizoritev v Slovenskem gledališkem inštitutu v organizaciji Prešernovega gledališča Kranj. Med prejemniki nagrad sta si prvo leto zmagovalno mesto delila kar dva dramska pisca, ki sta oba in hkrati zaenkrat edina od ostalih prejemnikov nagrade doživela krstno uprizoritev celotnega besedila v profesionalnem gledališču.

Leta 2013 je nagrado prejela Vesna Hauschild za besedilo Inventura, ki je bilo dve leti kasneje uprizorjeno v mali dvorani SNG Drama Ljubljana. Besedilo, ki skozi glas mlade generacije obravnava prekarno delo, izkoriščanje in brezposelnost mladih ter bitko za obstoj v čedalje bolj krutem korporativnem svetu, se družbene kritike vseeno loteva na humoren način. Skozi glas “big sister”, ki parodira vsem znanega “big brotherja”, besedilo problematizira brezizhodnost z vpeljevanjem televizijskega medija znotraj forme dramskega. Leta 2014 je njeno besedilo Horion, ki zopet obravnava perečnosti svoje generacije skozi vzpostavljanje odnosa med karierizmom in družino, doživelo uprizoritev v Gledališču Glej ter Tristan Bates Theatre v Londonu.

Istega leta je bil prejemnik nagrade prav tako Tibor Hrs Pandur, ki v naboru nagrajencev za mladega dramatika še zmeraj ostaja edini nagrajeni moški pisec. Dramsko besedilo Sen 59 je bilo pet let pred nagrado uprizorjeno že v Gledališču Glej, vendar, poleg radijske izvedbe znotraj študijskega projekta na AGRFT leta 2018, kasneje ni doživelo novih uprizoritev. Besedilo se tako vsebinsko kot strukturno močno razlikuje od besedila sonagrajenke, saj v izhodišču zasnovano kot poetična drama obravnava temo skozi liričen, skoraj filozofski diskurz. Skozi razkrivanje odnosa med moškim in žensko, razplastitve koncepta ljubezni in sanj, avtor v bolj abstraktnih poljih dramskega raziskuje in preigrava razsežnosti jezika. 

Leta 2014 je nagrado za mladega dramatika prejela Tjaša Mislej za besedilo Panj, ki je, poleg bralne uprizoritve znotraj Tedna slovenske drame, istega leta doživela še bralno uprizoritev v SNG Drama Ljubljana. Besedilo se, v že skoraj značilni avtoričini maniri, ukvarja s socialnimi temami, bolj specifično z brezposelnostjo mladih. Družbena kritika, vezana na mlado generacijo in ujetost v rutino prekarnega ali fizičnega dela, se ponovi tudi v besedilu Skladišče, lansko leto bralno uprizorjeno na festivalu Dramske pisave Vzkrik v Mini teatru. Avtorica se je skozi mladinsko besedilo Zarja in Svit lotila tudi nagovarjanja mlajših generacij, kjer je skozi pravljično pripoved spregovorila o težavah najstnikov ter medgeneracijskih trkov znotraj družinskih odnosov.

Leta 2015 je nagrado prejela do zdaj najmlajša avtorica Katja Markič za svoje krajše dramsko besedilo Ptice selivke. Besedilo se skozi poskus eksperimentalne forme in nekoliko didaktičnega problematiziranja jezika loteva praznine in dekodiranja spominov znotraj izgubljenosti in osamljenosti posameznika. Besedilo je v organizaciji Prešernovega gledališča Kranj istega leta doživelo tudi bralno uprizoritev.

Leto kasneje je nagrado prejela Pia Vatovec za besedilo Zimske radosti, ki je bilo dve leti pred prejemom nagrade pod naslovom Zima objavljeno v akademijski publikaciji Adept ter bralno uprizorjeno s strani študentov AGRFT. Besedilo, ki se v klasično realistični dramski strukturi in dovršenosti skoraj naturalističnega dialoga spušča v raziskovanje posledic medgeneracijskih trkov, ki nastanejo znotraj nerazčiščenih družinskih odnosov, na zelo življenjski ravni nagovarja slehernika.

Omenjeni avtorici je leta 2017 sledila Nika Švab, ki se je v prav tako bolj klasično realistični formi lotila podobnih tem, vendar skozi žanrskost komedije in občuten vpliv televizijskega diskurza. Besedilo Ujeti trenutek, bralno uprizorjeno istega leta v Slovenskem gledališkem inštitutu, skozi situacijsko komiko organizacije in izvedbe poroke mladega para nagovarja površinskost družinskih odnosov in s tem banalne konflikte tipične slovenske družine, ki jih lahko razbiramo tudi v širšem družbenem kontekstu.

Zadnja nagrajenka je lanskoletna dobitnica nagrade, Maša Pelko. Besedilo, ki je pred prejemom nagrade že bilo objavljeno v akademijski publikaciji Adept in bralno uprizorjeno v Slovenskem Mladinskem gledališču, je bilo kasneje bralno uprizorjeno tudi v Slovenskem gledališkem inštitutu in zopet objavljeno v reviji Sodobnost. Besedilo skozi precej arhetipsko formo adaptacije antičnega besedila predeluje mita Antigone in Kralja Ojdipa skozi pogled otroških oči. Besedilo nas, skozi že poznane in obravnavane teme, vodi skozi perspektivo otrok ter s tem na osvežen način problematizira odnos posameznika nasproti skupnosti kot tudi predrugačen pogled na odnos med moškim in žensko znotraj že poznane zgodbe omenjenih klasik.

Če se nekoliko odmaknemo od Grumovih nagrajencev za mladega dramatika, se lahko vprašamo, kakšen pomen ima pravzaprav ta nagrada, ki razen priznanja in bralne uprizoritve ne predvideva kasnejše realizacije v obliki dejanske uprizoritve znotraj profesionalnega gledališča. Med do sedaj omenjenimi nagrajenci, poleg dveh izjem, se besedila dlje od potencialne objave ali bralne uprizoritve niso uspela prebiti, prav tako pa se njihovi avtorji večinoma z dramatiko zgolj kot ljubiteljsko ne ukvarjajo več. Ali je sploh mogoče in zaželeno karierno slediti dramatiki in dramskemu pisanju, ali so nagrade, kot je “mladi Grum”, zgolj nekaj, kar je samo sebi namen?

Trenutno najbolj uspešna in uprizarjana predstavnica najmlajše generacije piscev je avtorica Iza Strehar, ki je leta 2018 prejela bienalno nagrado Žlahtno pero za najboljšo komedijo z naslovom Vsak glas šteje. Čeprav se je avtorica potegovala za Grumovo nagrado za mladega dramatika, le-te nikoli ni prejela, je pa za svoje diplomsko dramsko besedilo, Hlod na avtocesti, kasneje bralno uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana, prejela posebno omembo na natečaju za glavno nagrado Slavka Gruma. Avtorica bo v letu 2019 doživela kar dve uprizoritvi v profesionalnih institucionalnih gledališčih, in sicer v SLG Celje ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je v okviru rezidenčnega programa avtorica po naročilu napisala dramsko besedilo z naslovom Izkoristi me in zavrzi. Avtorica se v svojih besedilih loteva slikanja stanja duha generacije milenijcev, kjer skozi zasledovanja iskanja in vzpostavljanja identitete, razkroja umetniškega udejstvovanja ter raziskovanja tegob mentalne neuravnovešenosti daje glas podobi današnjih odraščajočih “intelektualcev”.

Poleg dveh edinih nacionalnih natečajev za dramsko besedilo, kjer se po večini vrtijo ena in ista že uveljavljena imena, pa se v zadnjem času vzpostavljajo novi programi, ki bodisi skozi izobraževalni aspekt bodisi skozi bralno kulturo, približujejo besedila mladih dramskih piscev širši publiki ter s tem spodbujajo razvoj in rast bodočih dramatikov. Kot odličen primer so se že v preverjenih praksah tako institucionalnih gledališč kot neodvisnih iniciativ, na primer PreGlej, dokazale bralne uprizoritve kot format, ki uprizarja potencialnost odrskosti določenega besedila. Format, ki poskuša stopiti korak dlje od suhoparnega integralnega prebiranja besedila, razpira možnosti različnih interpretacij skozi bralno uprizoritev daljšega odlomka ter na nek način z minimalno intervencijo v prostor, mizansceno in samo igro, v funkciji “trailer-ja”, vabi gledalce k branju celotnega besedila.

Tovrstne iniciative so se lotili študenti AGRFT, ki so v letu 2014 zagnali novo akademijsko publikacijo Adept, ki poskuša v vsakoletni zimski ediciji revije objavljati nova besedila mladih dramskih piscev ter v sodelovanju s študenti režije in igre bralno uprizoriti objavljena besedila. Med objavljene avtorje omenjene revije spada že kar nekaj imen, ki se, nekatera bolj, druga manj, vztrajno udejstvujejo znotraj polja sodobne dramatike. 

Eden takih je Jernej Potočan, ki je poleg bralne uprizoritve besedila Žive meje v okviru Tedna slovenske dramedoživel že dve objavi svojih dramskih besedil. Besedili Odpad, objavljeno v reviji Adep žt in bralnouprizorjeno v Slovenskem mladinskem gledališčuleta 2017, ter Vsaka pesem se enkrat izpoje, objavljeno v LUD Literaturi in bralno uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana leta 2018, že jasno izrisujeta značilno avtorsko pisavo. Besedili, ki vsaka skozi drugačen žanr, vseeno v zelo podobni post-apokaliptični maniri ter komično zastavljeni absurdni situaciji, preko izčiščenosti in dovršenosti dramskega dialoga slikata podobo sveta in družbe kot posledico njunih razkrojev. 

Popolnoma drugačne, vendar prav tako specifične avtorske poetike, se loteva pesnica Katja Gorečan, ki je poleg objave v reviji Adept in bralne uprizoritve besedila Požigalka ali samo preko mene mrtve na AGRFT leta 2018, doživela samostojno izdajo svoje “koreopesmi” Neke noči neke deklice nekje umirajo pri Knjižnem društvu Hiša poezijev zbirki Sončnica leta 2017. Avtorica zopet v žanrsko dveh popolnoma različnih besedilih obravnava podobne teme, saj se neprestano giblje v polju raziskovanja odnosa med moškim in žensko, osvetljevanju feminizma in emancipatornih gest ter vpeljevanja tem norosti, čarovništva, zlorabe, nasilja in šovinizma, skozi liričnost, simbole in motiviko ljudskih pripovedi.

Tovrstna avtorica je tudi avtorica pričujoče oddaje, ki je v sklopu revije Adept doživela že tri bralne uprizoritve ter objave za besedila Tam, kjer nekoč stala je katedrala, Popotovanje dramskega besedila ter Nocturno. Njeno besedilo Kako sem postal lisičje krzno je bilo leta 2018 bralno uprizorjeno na festivalu dramske pisave Vzkrik v Mini teatru, bralno uprizoritev v SNG DramaLjubljana ter objavo v LUD Literaturi pa je doživelo njeno besedilo Tišina bučne doline.

Med drugim sta v lanskoletni reviji Adept bili objavljeni in bralno uprizorjeni na AGRFT še avtorica Kaja Novosel z monodramo Moja polja, polna sreče, ki skozi scenarističen format in poglobljene, razvite notranje monologe obravnava odtujenost današnje družbe ter izrisuje samoto odraščanja znotraj nje. Poleg nje pa avtorica Eva Kokalj z besedilom Popotem, ki v značilni post-dramski formi skozi depersonalizacijo likov v poetični maniri slika vprašanja ljubezni, iskanja identitete, duševnih motenj ter vzpostavljanja samega sebe znotraj sodobnega sveta.

Leto pred njima sta v omenjeni publikaciji objavo in bralno uprizoritev v Slovenskem mladinskem gledališču doživela še pesnika Neva Zver z besedilom Obala ter Aleš Jelenko z besedilom Poišči me. Obala skozi slikanje apokaliptične situacije in vpeljevanje bibličnih motivov preko uporabe filozofsko-poetičenga jezika obravnava vprašanje smisla življenja, medtem ko besedilo Poišči me, prav tako skozi poetski pristop, obravnava popolnoma drugačne teme, kot so recimo vprašanje seksualnosti, medgeneracijskosti, pedofilije in posilstva.

Poleg publikacije Adept pa se v zadnjih letih tudi LUD Literatura z rubriko Dramoleti lahko pohvali z objavo krajših sodobnih besedil mladih dramskih piscev. Med njimi sta, poleg že nekaterih omenjenih avtorjev, tudi udeleženca dramskega laboratorija Nova branja, ki kot delavnica dramskega pisanja z zaključno bralno uprizoritvijo nastalih besedil, pod mentorstvom Simone Hamer, poteka v SNG Drama Ljubljana ž. Med njimi sta avtorja Lev Mastnak Trobentar, ki se v svoji znanstveno fantastični kriminalki Močeradi podaja na humorno slikanje pripovedi o sodobnih teorijah zarote, ter Kaja Nakani s poetičnim besedilom Zeleno pristajališče, ki skozi pripoved medgeneracijskega trka prikazuje temo osamljenosti ter odraščanja.

Podobna iniciativa že tretje leto nastaja v organizaciji Društva KUD Krik, kjer se pod mentorstvom Simone Semenič spodbuja razvoj celovečernih dramskih besedil ter njihovih piscev, katerih uspešnost dokazuje že z dvoletnim programom že omenjenegafestivala dramske pisave Vzkrik. Med nekatere že omenjene bralno uprizorjene avtorje festivala spadata tudi Jaka Smerkolj z besedilom Stopnice ter Iztok Jereb z besedilom Lotosov cvet. Slednji se zelo netipično dramsko poda skozi žanr psihološke srhljivke, ki že skoraj na filmski ravni preigrava klišeje žanra, medtem ko se prvi, skozi personifikacijo objekta stopnic, poda na lirično pripoved o tegobah odraščanja, osamosvajanja ter odkrivanja lastne seksualnosti. 

Ker pa se kljub širokemu naboru raznovrstnih iniciativ za spodbujanje izobraževanja na področju dramske pisave, objavljanja in bralnega uprizarjanja še zmeraj ne gibljemo v polju dejanskih odrskih uprizoritev, se nam zdi nujno spregovoriti o treh različnih poskusih “samouprizarjanja”, kjer so se trije različni dramski avtorji samoiniciativno lotili realizacije svojih dramskih besedil, bodisi v vlogi producenta bodisi v vlogi režiserja in dramaturga. 

Eden od njih je Sandi Jesenik, bralno uprizorjen v SNG Drama Ljubljanater objavljen v LUD Literatura z besedilom Solo un martini,ki se je lotil realizacije svojega celovečernega magistrskega dramskega besedila Interpretacija sanj Alexandra McQueera. Avtor je leta 2016 v lastni produkciji organiziral odrsko uprizoritev omenjenega besedila v prostorih Stare mestne elektrarneter s to gesto na nek način opozoril na dejstvo, da če režiserji nočejo uprizarjati besedil, če umetniške vodje nočejo naročati besedil, jih bodo dramatiki začeli na oder postavljati sami. Avtor je z dokaj uspešno uprizoritvijo leta 2016, ki pa ni doživela ponovitev, opozoril nase ter s svojo pisavo osvetlil LGBTQ teme, vprašanja spolnosti, homoseksualnosti, ljubezni, disfunkcionalnosti ter problematiziral stik mladih z drogami in socialnim dnom. 

Eden tovrstnih avtorjev, ki je aktivno zavzel držo samouprizarjajočega se dramskega pisca, je Mitja Lovše, ki se je poleg bralnih uprizoritev besedil CimraterIn kdo bo šel na ples? nafestivalu dramske pisave Vzriksamoiniciativno podal na uprizarjanje dveh svojih besedil. BesediloKaos kontroleje kot miniaturko leta 2017 postavil v Gledališču Glej,medtem ko je leta 2018 v prostorih Pocket Teatrauprizoril besedilo Človek, ki je prodal svet, ki je posebno omembo za svojo kvaliteto prejelo na natečaju za nagrado Slavka Gruma. Avtor se skozi zdaj že značilno držo realizma in družbene kritike loteva absurdnih situacij znotraj skupine intelektualcev ter razkriva globine teorij zarot ter družbenih problemov skozi izčiščenost dramskega dialoga.

Zadnji izmed samouprizarjajočih se dramskih piscev je tudi Benjamin Zajc, ki je v prostorih Mladinskega centra Kotlovnicav Kamniku režiral že dve svoji dramski besedili v lastni produkciji. Besedili Medene solze in Rabelj žrtev vsaka v svojem formatu zapolnjujeta mesti prvih dveh delov dramskega triptiha avtorja, ki preko liričnosti in vpeljevanja referenčne motivike ter simbolov orisujejo tegobe mladega človeka, njegove seksualnosti ter predelovanje (otroških) travm.

Če potegnemo črto in vzpostavimo rdečo nit prereza mlajše generacije slovenskih dramskih piscev, bi lahko zaključili z detektiranjem ponavljajočih se vzorcev. Med mladimi pisci so močno prisotne teme, ki se ukvarjajo s svojo generacijo, s kritiko današnje družbe ter problemi, ki jih mladi srečujejo znotraj prekarno naravnanega sveta, zasičenega z abnormalnimi pritiski družbe, socialnih omrežij, medijev in prihodnosti. Veliko avtorjev se tem loteva bodisi skozi poezijo in nekoliko literarno slikanje notranjih stanj, bodisi s klasičnimi, realističnimi besedili, ali pa celo s prvinami post-dramskega. Med avtorji večinoma prevladujejo avtorice ženskega spola, ki v svetu dramatike v zadnjem času dominirajo v kvantiteti nastajajočih besedil, medtem ko si za dominanco na odrskih deskah s profesionalnimi uprizoritvami še zmeraj niso izborile mesta. Kljub utečenemu stanju dramatike, pomanjkanju izobrazbe, refleksije, objav in uprizarjanja, pa se zdi, kot da novi val dramatike in novi val dramskih piscev prinaša osvežitev ter skozi aktivne, samoiiniciativne nekonvencionalne poskuse uprizarjanja in objavljanja dramatike obljublja izboljšanje njenega stanja ter s tem tudi razvoja.

Mladi pisci z eksperimentalnimi formami, generacijskimi vsebinami in alternativnimi pristopi ozaveščanja o stanju dramatike tako opozarjajo nase, na svoj glas, tako v svetu kot gledališču, ter obljubljajo različne odvode za prihodnost sodobne dramatike pri nas.

Dramatik in Režiser sta med oddajo izpraznila steklenico travarice ter se izgubila med radijskimi valovi. Upajmo, da ju bomo v sodelujočem odnosu kmalu srečali na odrskih deskah nekega gledališča.