Kako sem iskal neoavantgardo in jo zgrešil
Če se z neoavantgardo 60-ih let prejšnjega stoletja umetnost znebi avre samozadostnosti, če leta 1965 Iztok Geister v članku Živa pesem zapiše, da umetnik »ve, kaj hoče« le, če svoje delo analizira, če tri leta kasneje Roland Barthes oznani smrt avtorja in posledično umetnost postane intertekstualna praksa oziroma izvajanje v kontekstualnem polju – kaj se zgodi s takim delom, ko se kontekst spremeni? Oziroma konkretneje, kaj se zgodi, ko skušamo rekonstruirati ali ponovno uprizoriti kontekstualna umetniška dela po tem, ko so se zgodovinski, politični in družbeni kontekst že dodobra spremenili?
Med letoma 2006 in 2009 sem sodeloval pri treh različnih projektih rekonstrukcije gledališki oziroma performativnih del slovenske neo-avantgarde: kot asistent režije in dramaturg pri dveh rekonstrukcijah režiserja Janeza Janše – predstave Pupilija papa Pupilo pa Pupički – iz leta 2006 (izvirnik 1969), predstave Spomenik G2 iz leta 2009 (izvirnik 1972); sam pa sem med letoma 2008 in 2010 delal raziskavo neoavantgardnih urbanih performansov skupine OHO ter drugih umetnikov tistega časa iz Jugoslavije in srednje Evrope ter skušal ta dela tudi dosledno ponoviti. Medtem ko je Janša Pupilijo rekonstruiral po televizijskem posnetku in je bilo dokaj enostavno razločiti razliko med zgodovinskima kontekstoma izvirnika in rekonstrukcije, je bilo pri drugih dveh projektih to težje. Čeprav je Spomenik G sama po spominu rekonstruirala ekipa izvirnika – Dušan Jovanovič, Jožica Avbelj in Tomaž Jarc – so se v distanco spomina že vselile razlike, ki so performativni pristop rekonstrukcije temeljno predrugačile nasproti performiranju izvirnika. Sam pa sem pri projektu Hodi Performans po nekaj letih izvajanja bil moral priznati, da so bile moje osnovne predpostavke popolnoma napačne. V prispevku bom na primerih teh treh rekonstrukcij poskušal pokazati s ponovitvijo neulovljive vidike dogodkov, ki pa so ravno s poskusi ponovitve (s prakso) postali razvidni.
Dodaj komentar
Komentiraj