Kolektiv Kolektiv Kolektiv
Lepo pozdravljeni v zadnji oddaji letošnje sezone Teritorij teatra, v kateri smo se ukvarjali z vprašanji nevidenega dela v gledališču. Temo smo zastavili z jasno linijo odmika od tradicionalnih načinov preučevanja in analiziranja uprizoritvene umetnosti, tako da smo vsak sklop poklicev ali vlog raziskovali skozi prizme njihovega kontekstualnega umeščanja v uprizoritveni ekosistem. Namesto produkta oziroma objekta gledališke predstave smo se osredotočali na kontekst, v katerem predstave nastajajo, in na to, kdo so vsi tisti delavci, ki so za nastanek predstave in njen obstoj nujno potrebni, a se praviloma ne znajdejo v kolofonih ter strokovni teatrološki literaturi.
Od vseh poklicev in vlog, ki smo se jim v letošnji sezoni posvetili, je treba omeniti še celo vrsto ljudi, ki so za uprizoritvene umetnosti prav tako neprecenljivega pomena - od ekonomov, arhivarjev do gledaliških teoretikov -; vsem tem gledališkim poklicem, najsi bodo med seboj še tako različni, pa je skupno, da ustvarjajo znotraj prakse, ki je imanentno kolektivna. Ker ima kolektivnost veliko različnih obrazov in oblik, se v zadnji epizodi letošnje sezone želimo posvetiti prav kolektivnim principom dela.
Ker je ta oddaja zadnja, ki nastaja v avtorstvu trenutne ekipe, in ker naše delo hkrati temeljno določa prav kolektivna narava dela, naj v izbrano temo vstopimo s subjektivne pozicije. To pomeni, da bomo fokus na začetku obrnili navznoter, v lastno kolektivno raziskovalno in teoretsko prakso, a le zato, da bi s tem pretehtali in predstavili siceršnje nevidene dinamike kolektivnega dela.
Čeprav gre za polurno radijsko oddajo, ki jo ustvarjajo trije avtorji, je za njeno produkcijo potrebna ogromna količina nevidenega in nehonoriranega dela. Format oddaje je namreč za začetek zahteval konceptualizacijo celotne sezone, teoretsko raziskavo pojmovanja nevidenega dela ter raziskovanje različnih poklicev in vlog, ki bi se v to pojmovanje lahko uvrstili. Za vsako epizodo, ki je predstavljala svoj tematski sklop, je bilo to raziskovanje poglobljeno skozi optiko specifične teme ter njenih potencialnih zastopnikov, naših sogovornikov. Ker tako na uprizoritvene umetnosti kot na teorijo gledamo kolektivno, smo za glavne gradnike oddaje izbrali prav sogovornike, ki lahko s specifičnimi znanji in osebnimi izkušnjami teoretske vrzeli zapolnijo s prakso. Tako so gostje skupaj z nami ustvarili svojevrsten ekosistem Teritorija teatra. V celotni sezoni smo intervjuvali trideset gostov, ki so z nami radodarno delili po uro ali celo uro in pol svojega časa. Iskanje sogovornikov, pridobivanje njihovih kontaktov ter privolitev za sodelovanje, pripravljanje iztočnic, srečevanje in snemanje enournih pogovorov ter kasneje transkribiranje, rezanje in montiranje njihovih izjav so le delček v gmoti, ki gradi naš teritorij.
To delo didaktično in shematsko opisujemo ravno zaradi razumevanja nevidenosti tako teoretskega kot terenskega dela, ki se skriva za honoriranimi tridesetimi evri na mesec. Kontekst Radia Študent kot valilnice kritične misli in odskočne deske karierne vzpostavitve posameznikov seveda ne predvideva prostora za zaslužek in nadstandardnih pogojev dela, ponuja pa platformo za odprto in velikokrat hudomušno izrekanje, ki ni omejeno z obravnavo zgolj institucionalne mainstream produkcije, s političnimi korektnostmi ter priložnostnimi vljudnostmi, kar je tudi nam omogočilo, da smo neobremenjeno in brezmejno eksperimentirali in razvijali svoja zanimanja, stil in formate. Ozadje svojega dela postavljamo v ospredje predvsem zaradi razumevanja nevidenosti raziskovalnega in terenskega dela, ki je, razen izjem akademskega in institucionalnega konteksta, še zmeraj inferiorno pozicionirano, a za celostno teoretsko in praktično delo neizmernega pomena.
Oddaja Teritorij teatra je že vrsto let vezni člen med sferama kulturnega in medijskega udejstvovanja ter eno od mest, kjer uprizoritvene umetnosti najdejo prostor na radiu in kjer specifike radijskega medija omogočajo inovativne možnosti diskurza o uprizoritvenih praksah. Goste današnje oddaje smo tako povabili s področja teorije, gledališča in radia, pri čemer se vsi nahajajo na presečišču dveh ali celo vseh treh področij. Tako njihovo kot tudi naše delovanje priča o potencialnosti in bogastvu večplastnega in širokega spektra udejanjanja. Tako smo povabili nekdanjega urednika kulturne redakcije Radia Študent, filozofa ter urednika založbe Maska, dr. Aleša Mendiževca, sedanjega urednika kulturne redakcije Radia Študent, pisca in teoretika, Vida Beštra, pisca, teoretika in profesorja zgodovine gledališča na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, dr. Alda Milohnića, dramaturga, študenta režije in člana kolektiva Počemučka, Aljošo Lovrića Krapeža, ter pisca, sodelavca redakcije za kulturo in humanistične vede in bodočega redaktorja oddaje Teritorij teatra Metoda Zupana.
Goste smo uvodoma povprašali, kako razumejo kolektivnost in kaj so po njihovem mnenju prednosti, pa tudi slabosti kolektivnega dela. Vid Bešter najprej izpostavi, da obstaja več različnih oblik kolektivnosti.
Svoje poglede na sodelovalne principe dela sta z nami v nadaljevanju delila tudi Metod Zupan in Aljoša Lovrić Krapež.
Za to, da neko delo označimo za kolektivno, po mnenju Aleša Mendiževca ni dovolj, da sodelujeta dva ali več ljudi. Bolj kot to je pomembna naravnanost pri delu, zato se kolektivnost po njegovi oceni odvija prav na tej ravni.
Tudi Bešter poudarja, da je pri kolektivnem delu nujna zavest o podpori ljudi, s katerimi sodeluješ.
Kar zadeva kolektivno delo pri teoretskem pisanju, Mendiževec meni, da je slednje praviloma zahtevnejše, a zato nič manj dobrodošlo.
Da je lahko skupno delo zelo koristno tudi v teoretski praksi, potrjuje nekaj primerov, ki jih v nadaljevanju našteje Aldo Milohnić.
Raznovrstne primere kolektivnih povezovanj ter delovanj v različnih kontekstih opišeta Milohnić in Bešter.
Ko pogovor nanese na kolektive gledaliških ustvarjalcev, večina sogovornikov najprej omeni skupino Beton Ltd., ki so jo leta 2010 ustanovili Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan. Med drugim je nekaj misli o njihovem ustvarjanju z nami delil Metod Zupan.
Čeprav se je funkcija režiserja vzpostavila že prej, Aldo Milohnić poudarja, da je režiser šele v 20. stoletju stopil v ospredje in se uveljavil kot ključna figura v procesu nastajanja gledaliških predstav. Milohnić pri tem omenja slavno Badioujevo tezo o 20. stoletju kot stoletju gledališča, saj je slednje izumilo pojem režije. Kljub temu je vzporedno s tem v 20. stoletju potekal tudi temu na videz nasproten proces nastajanja gledaliških kolektivov, ki so, čeprav so imeli tudi sami močne režijske figure, delovali po bolj kolektivnih principih dela.
Ob tem Milohnić posebej izpostavlja še skupino Gledališče Pupilije Ferkeverk, ki je delovala konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, ter dodaja opažanje, da se v novejšem času v nasprotju s hierarhičnim govori o tako imenovanem heterarhičnem režiserju. Po njegovem mnenju se dominantna pozicija režiserja 20. stoletja mehča in prav mogoče bi bilo, pravi, da bi nekoč govorili o postrežiserskem gledališču. Takšne principe dela že opaža pri nemškem feminističnem kolektivu She She Pop, pa tudi pri skupinah Rimini Protokoll in že omenjenem Betonu Ltd. Njegovim primerom zagotovo lahko dodamo še skupino mladih gledaliških ustvarjalcev Počemučka, ki je na letošnjem Tednu slovenske drame prejela posebno nagrado po presoji žirije za kreacijo, ki inventivno povezuje različne gledališke jezike. O delu skupine nam je več povedal njen član in soustvarjalec Aljoša Lovrić Krapež.
S tem polagoma prehajamo v zadnji del oddaje, ki jo je naša avtorska ekipa ustvarjala po prav takšnih kolektivnih principih dela, o katerih je bilo govora tudi v današnjih radijskih minutah. Oddaja Teritorij teatra je v zadnjih štirih sezonah, torej vse od leta 2018, nastajala pod redaktorstvom ene od pričujočih avtoric,njeni cilji pa so bili oddajo približati publiki, ki bi bila širša od zgolj zainteresirane strokovne javnosti, k poslušanju privabiti tako mlajšo generacijo kot negledališko puliko ter predvsem v oddajo neprestano vpenjati sodobne ustvarjalce in mislece uprizoritvene umetnosti. Njenemu cilju je botrovala ideja o oddaji o gledališču, ki o njem ne bi hermetično teoretizirala ter analiz in refleksij ozkogledno in distancirano zapirala zgolj v polje teatrologije, temveč bi gledališče razpirala in razkrivala s prakso ter s tem teoretsko artikulacijo peljala vzporedno s praksami ustvarjalcev, gledaliških delavcev ali gledalcev.
Oddaja je v štirih letih svojega zadnjega redaktorstva odprla prostor za mlajše generacije, za marginalizirane in obrobne teme in spregledane prakse ter prečila polja sociologije, psihologije in filozofije. Oddaja je svoj teritorij razumela avtonomno, hibridno in predvsem pretočno, zaradi česar ga je s povabilom za sodelovanje dveh zunanjih sodelavcev, Maše Radi Buh ter Jakoba Ribiča, razširila tudi onkraj žive meje »institucije« Radia Študent.
Kolektivno smo v Teritoriju teatra v zadnjem letu in pol ustvarili 19 radijskih oddaj, ki so odpirale velikokrat spregledane teme, kot so seksizem, rasizem, duševno zdravje, gledališče v času krize ter - navsezadnje - celoten spekter nevidenega dela spregledanih poklicev v gledališču. Eno od oddaj smo tako po povabilu tudi predelali in objavili kot strokovni članek v reviji Maska. V njem smo se ukvarjali s problematiko duševnega zdravja in jo povezali s prevladujočimi načini gledališkega dela, o tem pa spregovorili tudi na Maskinem seminarju v obliki kolektivnega predavanja, ki je potekal ob izidu knjige Marka Fisherja Kapitalistični realizem.
Svoj pogled na vlogo in pomen oddaje Teritorij teatra ter njene prihodnosti pa je z zaključno mislijo razprl bodoči redaktor Metod Zupan.
Oddaja se je posledično v zadnjem letu in pol razrasla tako v redaktorstvu kot gostoljubnosti vabil zunanjim govorcem,rodila in vzgojila pa je tudi Kolektiv Kolektiv Kolektiv, ki svoje gnezdo prakse razrašča dalje, s tem pa načrtno in strateško odpira teritorij za naslednjo generacijo, za njen teritorij teatra. Tako zadnja oddaja sezone nevidenega dela postaja tudi zadnja oddaja štiriletnega urednikovanja redaktorice oddaje, ki v upanju in zaupanju v kolektivnost in kolektivno delo redaktorstvo zaključuje z vabilom za razmislek o razlogih za primanjkljaj kolektivnosti in vzdržnosti kolektivov v današnjem času.
Oddajo so za vas še zadnjič pripravili Kolektiv Kolektiv Kolektiv: Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Dodaj komentar
Komentiraj