Psst. Poslušaj me zelo pozorno, to ti bom povedala samo enkrat.

Kaj?

Pa ne tako naglas! Rekla sem, poslušaj me zelo pozorno, to ti bom povedala – in samo tebi – samo enkrat.

Po filozofinji in psihoanalitičarki Anne Dufourmantelle je zaupnost – kot ste jo slišale – povabilo v najbolj intimno cono bitja. Toda ta izbranost je nujno tudi ločitev. V nekem smislu skrivnost vedno naredi tri: skrbnika, pričo in izključenega.

Dobrodošle v avgustovskem Teritoriju teatra, kjer vas bomo nocoj popeljale na skrivnostno popotovanje po vsem skrivnostnem v gledališču, tematiki navdihnjeni s performansom Erotomania Benjamina Zajca, ki ga boste v nadaljevanju oddaje tudi slišale. V kontekstu sodobnih uprizoritvenih umetnosti in praks njihovega gledanja je ogromno predpostavk in principov nenaslovljenih, ergo skrivnostnih. Skrivnostne so tudi mnogokatere uprizoritve, zaradi tega ali onega razloga namenjene zaprtim skupinam. Obravnava skrivnostnosti kot metafore pa nam razkriva tudi številne razsežnosti dostopnosti in nedostopnosti, elitizma in protijavnega značaja gledališča kot takega. 

Začnimo pri nemara najbolj banalni ravni skrivnostnega, ustvarjalnih principih, veščinah in metodah, ki so skriti publiki. Začnimo pri tem, čemur rečemo gledališka čarovnija: Kako so si igralke sposobne zapomniti kilometre teksta? Kako so sposobne izginiti na eni strani odra in se skoraj nemudoma pojaviti na drugi? Kako so sposobne v pičlih sekundah popolnoma spremeniti videz? Niti ne tako strogo varovane skrivnosti dramskega iluzionizma so seveda prišepetovalke, zaodrski labirinti ter kostumografinje in maskerke. Ker pa je sprejeto, da bi poznavanje podrobnosti njihovega delovanja spodkopalo prostovoljno suspenzijo dvoma, se povprečna obiskovalka odloči, da si skrivnosti noče razkriti. Tako kot smo radovedne, ampak ne spet tako radovedne glede skrivnosti iluzionistov in čarodejev. Pregovornega gledališkega belega zajca prostovoljno puščamo v vrečki, pripeti na rob čarodejeve mize, da nas fascinira njegov poteg iz klobuka.

To pa je tudi edina skrivnost, ki jo bomo nocoj razkrile. Skrivnostno, ki nas bo zanimalo nocoj, prvo pritiče tistim gledališkim praksam, ki jih akademičarka in pisateljica Estelle Hoy zajema pod latinsko frazo gledališče sub-rosa. Skrivnostnost ali zaupnost je lastnost uprizoritev, ki nastajajo v okoliših, ki jih pogosto označujemo za podzemne. 

V eseju I Always Had the Nerve to Do Things in Secret, Hoy razmišlja o tistih podzemnih praksah, katerih največja vrednost je ravno v tem, da niso deljene s splošno javnostjo, ampak z zaprtim, celo izbranim krogom. Zarotniška atmosfera, ki se ustvari v takšnih, običajno utesnjenih pajzljih, skritih pred plenilskimi očmi širše javnosti, pogosto prebija klasično delitev na oder in avditorij. Občinstvo postane del dogajanja in nastopajočim dopušča eksperiment, zajebe, ter jim nudi svobodo za bolj sproščeno komunikacijo tudi osebnejših tematik in politično nekorektni humor.

$hinoka 

Razmišljanje kabaretistke $inoke iz uprizoritev, kakršne so Varieté, Kabaré of the dead in Wonton varieté, ki so zaradi samoprodukcije dosegle veliko manj oči kot produkcije MGL-ja in Drame, ki se bohotijo na vseh možnih kanalih, razkriva razkorak med velikim gledališčem z veliko teorijo in malimi umetnostmi, ki so se teoretizacijam dolgo ogibale. Veliko preden je Erika Fischer-Lichte teoretizirala o estetiki performativnega, za katero je značilno, da ima uprizoritev to moč, da akterje in gledalce iz posameznikov spremeni v člane skupnosti, in veliko preden se je gledališče v teoriji preobrazilo v prostore, ki v območju vsakdanje stvarnosti vzpostavijo nekakšne avtonomne cone, ki težijo k reartikulaciji v prostore družbenosti – kot zapiše Barbara Orel – pa se je gledališče vršilo na ulicah in v kabaretih, kjer skupnostni moment ni bil nikoli odmišljen. 

Skozi prizmo zaupnosti–skrivnostnosti, z njo povezane varnosti in iz nje izhajajoče povezanosti–skupnosti, lahko beremo tudi delavnico in performans Simone Semenič me, čarovnice, izvedena 12. oktobra 2021, ki sta bila namenjena »izključno ženskam«. Da bi ustvarile varno okolje za ustvarjalni proces, so ustvarjalke občinstvo zamejile na podlagi identitetne komponente.

Dufourmantelle v knjigi In Defense of Secrets skrivnosti ne vzpostavi kot kode, ki jo je treba dešifrirati, ali požarnega zidu, ki ga je treba podreti, ampak kot produktivno, dinamično in močno entiteto, ki omogoča odnose in zagotavlja našo človečnost. Današnji čas pa skrivnostim in mistiki deklarativno ni naklonjen. V dobi, ki valorizira politično in osebno transparentnost, se odvračamo od intime. Skrivnost pa je tista, ki deluje interno in je sposobna vzpostavljati občutek povezanosti v odtujenem svetu, ker je vse več odnosov zlaganih in transakcijskih.

Kot pa nadaljuje Benjamin Zajc, skrivnostne in zaprte še zdaleč niso zgolj podzemne prakse, pač pa sodobne uprizoritvene umetnosti nasploh. Zaprte pa niso zaradi eksplicitne želje ustvarjalk po varnosti, ampak zaradi včasih bolje naslovljenega, drugič pa povsem samoumevnega kOnTeKsTa.

Benjamin Zajc 

Estelle Hoy nadaljuje z vprašanjem: »Za tiste izmed nas v (vojnem) polju sodobne umetnosti diskretne predmete nadomešča dihalna črpalka transparentnosti in dostopnosti za vse. Sama sem velika zagovornica obeh omenjenih vrednot, vendar razmišljam, ali so takšna umetniška dela retroaktivno oslabljena, razredčena, celo ošibljena svojega potenciala, ko enkrat izgubijo svojo skrivnostnost.«

Benjamin Zajc 

Izkušnjo brezkontekstualnosti, ki je rezultirala v občutku nedostopnosti, s tem deplasiranosti in nezaželjenosti, je iz druge roke občutil gledališki producent Jake Orr, ki je svojo zgodbo pred leti izlil na Twitterju:

Večina sodobnega gledališča je zaprt klub in moj partner, ki se giblje v podobnih krogih kot jaz, a ne zahaja pogosto v gledališče, ni del tega kluba. Po obisku ene takšnih uprizoritev se je počutil povsem zmedenega. Želel si je, da bi mu bilo povedano, kaj je to, kar bi moral doživeti: to je zgodba in to je koncept. Tisto, kar me je resnično prizadelo, je bila sprva ideja, da on ni v klubu, ki mu pripada moja družba, po premisleku pa to, da klub sploh obstaja. Počutil sem se krivega, da je umetnost, ki jo v ideji ustvarjamo za slehernika, spodletela nekoga, ki mi je tako blizu kot on.

Če dramatični interpretaciji Orrove izkušnje sopostavimo citat umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc, nam postane jasno, da Orrov občutek nelagodja izvira iz manka samoreflektivnosti in »predpostavljanj[a], da ima lahko umetnost v razmerju do sodobne družbe zagotovo pozitivno vlogo: da je učinkovito sredstvo za zmanjševanje družbenih razlik in neenakosti, za doseganje pravičnosti v svetu, za posredovanje v korist šibkejših in marginaliziranih ter zlasti, da z zmanjševanjem neobveščenosti, nerazumevanja in ignorance učinkovito pripomore k družbeni osveščenosti, kar je pravzaprav nekakšen derivat stare levičarske ideje o subverzivni funkciji umetnosti, ki bo naredila kontradikcije in probleme v družbi vidne in tako pognala stvari na bolje oziroma pripomogla k njihovi razrešitvi.« 

Benjamin Zajc 

Pretenzija, ki jo omenja Zajc, ponovno zavisi na nereflektiranosti konteksta, ki je potreben za razumevanje tega ali onega tipa umetnosti – v našem primeru gledališča. 

Pomen posedovanja konteksta v najširšem možnem pomenu lahko prepoznamo tudi na ravni čudenja nad sodobnimi uprizoritvenimi praksami. Če je karkoli, kar srečujemo na odrih stalnim znankam in prijateljicam tovrstnih praks, oz. zajčevsko kontekstualnim gledalkam že samoumevno, pa se samoumevnost v trenutku, ko si predstavo pride ogledat radoveden outsider, oz. brezkontekstualni gledalec, razblini v eksotiko. Do enakega učinka pride tudi ob podajanju nujno oklestenih informacij o predstavi, v kritiškem pisanju, ki nikoli ne more zaobjeti vsega konteksta, ki je vodil do naslednjih bizarnosti, ki se prisotnim na dogodkih kot takšne niso nujno zdele.

Odlomek iz oddaje »UJETI V PAJKOVI MREŽI – TRETJIČ« 

Odlomek iz oddaje »Bolj čudno kot fikcija« 

Odlomek iz oddaje »Dala nam lajf: lajv« 

Da je eksotizacija sodobnih izvedbenih praks nekaj, s čimer se soočamo, lahko potrdimo z likom Billa Haderja Stefonom iz Saturday Night Live. Zamenjajmo promocijo underground newyorških zabav za ljubljansko neodvisno kulturno produkcijo, pa smo tam.

Torej, za vse, ki vam na obisk v Ljubljano pride mama, ki vam že nekaj časa teži, da jo peljite v gledališče, smo povabili našega kulturnega dopisnika Stefona. Torej Stefon, kaj si v preteklih mesecih kaj videl v sodobnem gledališču?

Najbolj vroče vstopnice tega maja, so bile za Erotomanio, štiriurni performans, kjer dramaturg Beni Zajc zadeto lebdi po dvorani Stare mestne elektrarne, medtem ko iz zvočnikov buči Paris Hilton. Občinstvo povabljenk pije viski, Zajc pa si začne tetovirati naša imena v svoje stegno. Žganje las in udrihanje s šopki rezanega cvetja ni daleč stran.

Lik Stefona, metropolitantskega dopisnika Weekend-updata, specializiranega za priporočila za dogodke in destinacije v New Yorku, je nekdo, s katerim se je marsikateri kulturnik iz nekulturnega konteksta že kdaj poistovetil. Komika njegovega lika se zanaša na to, da Stefon vselej predlaga nenavadne, preprosto bizarne nočne klube in zabave z bizarnimi liki in temami ter se na manko konteksta, ki bi družil sporočevalca z naslovnikom, požvižga.

Benjamin Zajc 

Zaciklamo se v začarani krog. Prakse, kot je sodobni ples, gleda manj ljudi in naenkrat jih manj ljudi razume. Ustvarjalke in strokovnjakinje začenjajo veljati za tehnokrate. In kmalu evropska poslanka začne poveličevati narodnozabavne ansamble, ker sodobnega plesa itak nihče ne gleda, v harmoniki pa množice dejansko uživajo, kar prepad med njima še poglablja.

Nekaj institucionalne kritike in samokritike je seveda na mestu, ampak vrnimo se k skrivnostnemu gledališču. Zakaj bi v orisanem kontekstu nekdo sploh želel ustvariti deklarativno skrivnosten dogodek? Kot še zapiše Estelle Hoy, je eden od problemov zagotovo ta, da imamo en etični kodeks za svet umetnosti in drugega za stvarni svet. Ko se tega zavedamo, se z dihotomijo lahko začnemo tudi igrati.

Benjamin Zajc 

Skrivnosti imajo omamno moč, kot karkoli, kar izzove našo željo po transgresiji, za trenutek odpovedati se naši etiki, biti zraven. Verjemite avtorju nocojšnje oddaje, da mu je ob povabilu na Erotomanio, ki jo je prejel v e-poštni nabiralnik, zaigralo srce, kar se ob standardni praksi mailing list, še posebej tistih zlaganih, kjer te algoritem personalizirano nagovori, preprosto ne zgodi. Noviteta tega občutka je bila takšna, da je po napisani kritiki performansa moral napisati še tole oddajo.

Benjamin Zajc 

Skrivnosti je razblinjal Metod. Lektorirala je Petra, tehniciral Oli. Brali pa sva Muri in Schwa.