»You’re perfect. You’re beautiful. You look like Linda Evangelista.«
Pozdravljene v julijskem Teritoriju teatra, v katerem bomo govorile o goloti v performativnih umetnostih. Če slovensko gledališko sceno vestno spremljate, lahko na neodvisni sceni gola telesa pogosto že kar pričakujete, institucionalna gledališča pa so do njih bolj zadržana; medtem ko žanri, kot je burleska, celo temeljijo na slačenju in goloti.
Nocoj bomo odkrivale motiv odrske golote na podlagi pogovorov z dvema slovenskima igralkama, Anjo Novak – Anjuto in Lino Akif. Ugotavljale bomo, kako lahko gola telesa v uprizoritvenih umetnostih razkrivajo problematiko spolne neenakosti, telesne normativnosti in politike reprezentacij.
V drugem delu oddaje bomo pogledale še malo globlje pod površje in se na primeru pozitivne prakse uporabe golote v plesnem performansu madžarske koreografinje Márte Ladjánszki vprašale, kako presegati povezavo golote z voajerizmom in kakšne možnosti lahko takšna sublimacija ponuja.
Sprva pa se za hip obrnimo v preteklost, natančneje proti lanskoletni ediciji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji Emanata, ki platformira gledališke žanre malih umetnosti, kakršna je tudi burleska. Tako se je v enem od festivalskih dnevov v Klubu Mladinsko v sodelovanju z Maskinim ciklom Klitoris je anarhistka odvil pogovor z ameriško burleskno plesalko Peekaboo Pointe. Intervjuvanki je moderatorka pogovora Lina Akif postavila zanimivo vprašanje, ki je navdihnilo nocojšnji Teritorij teatra. Zanimalo jo je namreč »ali, ko gleda burlesko, objektivizira nastopajoče, ali krepi stereotipe, ki so jih vzpostavili moški.« Peekaboojin odgovor strne Akif.
Če je znotraj burlesknega žanra objektivizacija telesa zaželena – saj se nastavljanje golih podrejenih ženskih teles pogledu dominantnega moškega občinstva poigrava z vprašanjem moči – pa je na prvem mestu nadzor nad lastnim telesom. Plesalka namreč sama usmerja pogled. S tem se zastavlja vprašanje, kako pa gola telesa gledamo na odrih dramskih gledališč, kjer performerka običajno ni kantavtorica? Ali, ko smo v vlogi gledalke takšnih predstav, vedno nezavedno postanemo voajerji?
Akademik George Rodosthenous v monografiji Theatre as Voyeurism: The Pleasures of Watching definira voajerizem v teatru kot opazovanje predstave na način, ki vzbuja občutek gledanja v zasebni ali intimni prostor, kjer se opazovane osebe morda ne zavedajo v celoti opazovalčeve prisotnosti ali se nanjo ne odzivajo. Goloto v tem smislu lahko imenujemo celo nagost, ki jo od golote loči nezavedanje zunanjega pogleda nanjo. Rodosthenous zato ravno goloto v gledališču imenuje »orodje provokacije in ogorčenja s katero preseneča, pogosto konservativno, gledališko publiko; s tem jih spremeni v voajerje.« O tej vlogi, pa o sebi, meščanska publika ni vajena razmišljati.
Golota je v dramskem gledališču eno od režijskih sredstev, ki lahko najbolj očitno simbolizira to intimo, ki jo voajeristično opazuje oko gledališke publike.
Anja Novak izpostavi, da je pri odrski goloti ključna njena metaforika oziroma simbolika, da je torej znana njena funkcija. Ena njenih najpogostejših funkcij je prikaz ranljivosti in razgaljene nemoči nekega lika. Golo telo je na tak način uporabljeno v uprizoritvi Ljubimki v režiji Nine Ramšak Marković v Mladinskem gledališču, natančneje v prizoru fizičnega in spolnega nasilja nad likom Paule, ki jo zlorablja njen mož. Tako se neravnovesje moči ne kaže zgolj z aktom posilstva ali davljenja, temveč že s fizično razgaljenostjo Paule, ki je v tistem trenutku postavljena v vlogo žrtve.
Metaforika razgaljenosti in skorajšnje smrti z uporabo golote ni specifika, rezervirana zgolj za ženske like. V predstavi Zgodovina nasilja, v režiji Ivice Buljana, uprizorjeni na odru Mini Teatra, golota Petje Labovića v vlogi Édouarda deluje kot zelo jasna metafora za njegovo popolno nemoč in ranljivost, ponovno v prizoru nasilnega posilstva.
Golota lahko tako zelo jasno simbolizira vdor v intimo posameznice ali posameznika, še preden je ta prikazana z igro. Slečeno telo predvsem v podrejenem položaju hitro povežemo z duševno stisko, ranljivostjo. Zaradi priučenosti tovrstnega gledanja na goloto na odru ni čudno, da imamo ob ogledu burleske sprva lahko mešane občutke. Tam se golota namreč kaže samozavestno in lahko prikazuje tudi osvobojeno seksualnost in premoč. Tam imajo plesalke nad svojim telesom popolno avtonomijo, objektivizacija ženskega telesa je uporabljena na način, da opolnomoči, medtem ko je v institucionalnem gledališču lahko pogosto ravno obratno.
Žensko telo je znotraj širše družbe in posledično znotraj gledališča podvrženo strožjim patriarhalnim normam kot moško. Zato se v nadaljevanju posvečamo prav problematiki, da na odru prepogosto gledamo zgolj družbeno sprejemljiva normativna ženska telesa, ki niso predebela ali presuha, so brez dlak, brazgotin, strij, so večinoma bela, ne preveč prsata, a ne premalo. S tem reprezentacija nenormativnosti umanjka, pravi tudi Akif.
Upodobitev golote, ki je prisotna na gledaliških odrih, pa ni nujno vedno pozitivna. Problematizirati je namreč treba tako imenovano eksotizacijo golih teles, ki jih na odru ne vidimo pogosto – med njimi tudi temnopoltih. Te voajerizem zaznamuje še pogosteje.
Prenekateri gledališki odri pri prikazovanju raznolikosti golih teles ostajajo zelo skopi ali skrajno stereotipizirani. Vzroki za to so bodisi režijske odločitve bodisi nekatera starejša dramska besedila, ki se jih v institucionaliziranih gledališčih pogosteje uprizarja in lahko predvidevajo stereotipen prikaz golega telesa. Ravno zato je pomembno, da razgaljenost na odru ne predstavlja zgolj lepote, temveč je sposobna iti onkraj, meni Anja Novak.
Da so določeni tipi teles še vedno tabu na gledaliških odrih je Novak občutila kot igralka v eni izmed predstav.
Če mora ženska golota v uprizoritvenih umetnostih podlegati družbeno lepotnim standardom, obenem ne more razbijati stigem in reprezentirati kar se da raznolikih tipov teles. Mar ne bi morala v svoji srži biti prav umetnost tista, ki premošča idejo o nevtralnem telesu, ki v resnici itak sploh ne obstaja?
V primerih, ko določenih oblik golih teles na odru sploh ne vidimo, gre za problem, ki izhaja iz širše družbene konstrukcije lepega in dovoljenega. Kljub temu pa lahko oviro do boljše reprezentacije včasih predstavljajo tudi institucije kot je AGRFT. V želji po spremembi je pogovore o tej problematiki spodbujala tudi Akif.
Pogovori o reprezentaciji so torej ključni pri širitvi nenormativne golote na odrih, saj je ideja nekega nevtralnega, lepega telesa popoln družbeni konstrukt, ki bi ga morala umetnost nasploh že preseči. Ideja preveč specifičnega ali nevtralnega telesa je nesmisel s katerimi, namesto da bi presegali, utemeljujemo norme in ideale o izgledu naših golih teles. Ravno zato smo raziskale en primer pozitivne prakse, ki poskuša te stereotipe na inovativen način ovreči.
Podobno kot Rodosthenous gledališče obravnava tudi angleški profesor gledaliških študij Patrice Pavis, ki ga poimenuje kot »prostor institucionaliziranega voajerizma«. Tudi, ko golota ni uporabljena na odru, je gledalka tista, ki ima v teatru moč privilegiranega pogleda. Ravno tega je subverzirala madžarska koreografinja in plesalka Márta Ladjánszki.
Kot še pove Ladjánszki, je golota v plesu kmalu postala trend. V svoji praksi se je sama zato začela poglabljati še v odnos med performerko na odru in občinstvom, ki je od dogajanja vedno nekoliko odmaknjeno, zaradi česar se tudi vzpostavi prej omenjeni voajeristični, privilegirani pogled.
Čeprav je sama več kot očitno zagovornica golote na odru in jo v svoja dela umešča že več kot dvajset let, pa izpostavi izjemen pomen avtoritete nad lastnim telesom tako nastopajočih kot tudi soglasja občinstva.
Ravno s to eksperimentalnostjo, ki jo opisuje Ladjánszki, subverzira idejo voajerističnega pogleda in golota postane tisto kar poveže performerko s publiko. Privilegij pogleda popolnoma umanjka.
Performans Withering ecstasy: body is not taboo z goloto opolnomoči in osvobaja, kot pravi sogovornica, oblikuje skupnost, ki poskuša destigmatizirati idejo o tako imenovanem popolnem telesu.
Kot pri vsakem družbeno konstruiranem tabuju je tudi pri goloti najpomembnejša pozitivna reprezentacija, ki naj nas v teritoriju teatra osvobaja privzetih predsodkov.
Viri in uporabne povezave:
Akif, Lina. 2023. Burleska, striptiz, spolno delo in feminizem: Prek užitka do emancipacije s Peekaboo Pointe. Brezavšček, Pia (ur.), Maska 217-218 (str. 70-74).
Rodosthenous, George. 2015. Theatre as voyeurism : the pleasures of watching. Palgrave Macmillan, New York.
Zgodovina nasilja, Mini teater (2018)
Márta Ladjánszki: https://www.instagram.com/martaladjanszki/, https://www.facebook.com/martaladjanszkiatwork
Dodaj komentar
Komentiraj