Napovednik: V tokratni oddaji se posvečamo vprašanju, ali so poleg postkorona krize na vidiku kakšne pozitivne spremembe oziroma daljnosežne rešitve. Lahko krizo brez vojne prebrodimo kreativno? Povod za ta vprašanja je tudi nedavno obeleženi 50. dan Zemlje, ob katerem so potekale mnoge manifestacije civilnih gibanj, tokrat predvsem v virtualni obliki.

 

Fridays for Future: 24h live stream

Mladi za podnebno pravičnost Slovenija https://www.facebook.com/mladizapodnebnopravicnost/

Kriza zelene energije? Planet for the Humans dokumentarec, Jeff Gibbs&Michael Moore

Nepomemben insert na vprašanja:

• Kakšen bi bil svet brez Slovenije - boljši, slabši, ali pretežno enak?

• Ali bi koronavirus uspeli zadržati tudi brez vzpostavljenih meja nacionalnih držav in kaj bi bila alternativa?

• Katera bi bila po vašem mnenju prva alternativa za prehod na zelene politike?

 

Bullshit Jobs (sicer ideja in istoimenska knjiga Davida Graeberja), ful je njegovih predavanj na youtubu (tole je Brian Eno)

Eilís Lawlor, o uau, kera bejba, pa ekonomija pa to, Just Economics

Graeber on Freedom

Pt. 2: Thompson and Theory of Culture, razvrščanje v sociološke skupine in korespondenčna dojemanja narave - in posledično, diskurz narave koronavirusa.

 

 

Od dela se umira.

 

TEKST

////////

 

2: 6998 ali jasnost zahoda

 

 

Pozdravljeni na valovih Radia Študent v drugi oddaji Tipologije prostora. V tokratni oddaji se posvečamo vprašanjema, ali so na vidiku poleg post-korona krize kakšne pozitivne spremembe oziroma daljnosežne rešitve; lahko krizo brez vojne prebrodimo kreativno? Povod za slednji vprašanji je tudi nedavno obeleženi 50. Dan Zemlje, ob katerem so potekale mnoge manifestacije civilnih gibanj, tokrat predvsem v virtualni obliki.

 

Prejšnji Petek za prihodnost se je prelevil v 24-urno mednarodno spletno platformo ali 24-urni Planetarni štrajk, kakor so ga poimenovali Mladi za podnebno pravičnost Slovenije. Govorci in predstavniki gibanj posameznih držav, reprezentiranih s skoraj vseh kontinentov, so predstavljali akcije in boje, s katerimi so soočeni.

//////////////////

Climate_Crisis_remix.mp3

//////////////////

 

Neverjetno je poslušati večinoma mladoletnike, ko ti poskušajo usvojiti jezik birokratskih in znanstvenih povzetkov ocen trenutnega ekološkega stanja ter se postaviti ob bok odraslim, tako ali drugače študiranim, lukavim kolegom politikom. Vendar pa njihova smela drža deluje pravzaprav zelo napredno in veliko bolje od katerekoli druge alternative, če ni to že edina izbira.

 

Problem je, da Zeleni načeloma niso seksi, pri njih se ne preliva krvi, v najboljšem primeru so v mučeniški vlogi, vendar izpadejo, kot da bi se borili z mlini na veter. Diskurz boja, aktivizma, akcije, protesta, ambicije lepše prihodnosti in zmage med 150 gledalci spletnega prenosa v primerjavi s senzacionalističnim dokumentarcem Planet of the Humans Jeffa Gibbsa in Michaela Moorea izgleda, kot če bi iz piščancev naredili hrenovke – industrija je ja vedno umazana. Dokumentarec nas sooča z resnico okolju škodljive proizvodne sončnih celic in kako razne implementacije nikakor ne nadomeščajo uporabe fosilnih goriv, temveč celo nasprotno.

//////////////////

Dokumentarec.wav

//////////////////

Z ozkogledim in nekontekstualiziranim programom dokumentarca, ki jemlje deset let stare podatke in ne vključuje napovedi za prihodnost, si nimamo kaj pomagati. Zdaj na nas sije resnica in brez slabe vesti se lahko vrnemo nazaj k nezainteresiranosti za uporabo obnovljivih virov in brezglavo trošimo fosilna goriva. 

 

////////////////

Treši zvok.wav

T: 0:04

////////////////

 

5: 

Med naslednjimi vprašanji bomo enega izžrebali in nanj tudi odgovorili:

• Kakšen bi bil svet brez Slovenije – boljši, slabši ali pretežno enak?

• Ali bi koronavirus uspeli zadržati tudi brez vzpostavljenih meja nacionalnih držav in kaj bi bila alternativa?

• Katera bi bila po vašem mnenju prva alternativa za prehod na zelene politike?

 

Konec dedovanja, lastništvo prostora ter uveljavljanje pravice do nad-naravnih virov. Utopija kot nova državna ureditev. Zapiranje mest z več kot 100.000 prebivalci bi nemara preprečilo akumulacijo kapitala in centralizacijo. 

 

Če se Slovenija kot država razpusti, ali bolje, kar celotna Evropa – prebivalci pa gremo kot privilegirani posamezniki z evropskim potnim listom živet v katerokoli drugo državo, kjer bi potrebovali naše morebitno znanje ali delo, Slovenijo pa prepustimo migrantom in osebam, ki zadovoljujejo osnovne bivanjske potrebe, seveda v upanju, da bi novi domovalci Slovenije pridno obdelovali vrtičke in njivice, sesali stanovanja in prali avtomobile, ki ne vozijo več nikamor.

V bistvu je Slovencev veliko – predstavljajmo si milijarde kot milijone in hitro bomo ugotovili, da je razmerje dveh milijonov Slovencev nasproti šest tisoč devetsto osemindevetdesetim ostalim ljudem na svetu pravzaprav dobro – zakaj bi se počutili ogrožene – le 3500-krat prebivalstva Slovenije je na svetu in to je tudi precej dobrodošlo, saj v Ameriki, Združenem kraljestvu in še kje v Evropi vsaj delajo dobre filme in glasbo. Predstavljajte si, da se Slovenija popolnoma osami – kaj bi človek, že tako predan spletnim ponudnikom življenjskih vsebin brez zahodne kulture in vzhodne delovne sile? Sploh še znamo kako drugače delovati, razen z nekaj obrtnimi znanji, ki jih skrbno hranijo v hipsterskih kovačnicah?

Z upoštevanjem varnostne razdalje dveh metrov okrog posameznika nam od zemeljskega površja, če se takole enakomerno razdrobimo in iz seštevka izvzamemo puščave in gorske verige, kar pravzaprav predstavlja polovico kopnega, ostane prostora za 638 bilijonov 244 milijard 470 milijonov ljudi. To seveda ob upoštevanju, da ni prostora prav za nič drugega na tem svetu in si mora vsak na teh dvanajstih kvadratnih metrih pridelati hrano, imeti kure, krave, sojo, travo, hišo … Nekaj smo zgrešili s to koronakrizo, kritično-razmišljujoče skupine in posamezniki so proteste preselili na splet, a večinoma protestirajo proti zaprtju in omejevanju socialnega življenja, medtem ko se nihče ni pripravljen odreči standardu zahodnega povprečneža. Nujno pa moramo ta standard, pridobljen na nemoralnem ekstrahiranju materialov po svetu, obdržati zase, saj vendar vemo, da ga je nemogoče vzdrževati brez neenakosti in izkoriščanja in da je ob širitvi na druge konce sveta popolnoma nevzdržen. Na tej točki torej pade univerzalni temeljni dohodek. 

 

Vprašanje za vas, drago poslušalstvo:

 

Ste v času koronavirusa izgubili službo ali ste na čakanju? V kolikor je vaš odgovor pritrdilen, lahko sklepate, da se nahaja v spektru bullshit jobs ali služb od dreka. Morali ste opaziti, da veliko ljudi dela od doma – natančneje, po podatkih Inšpektorata za delo je bilo delodajalcev, ki svojim zaposlenim omogočajo delo od doma, do konca marca že 2500, kar je več kot v celotnem lanskem letu. Zakaj bi ti ljudje po koncu karantene še hodili v službo? Pomislite, koliko pisarn, ki so že tako ali tako dve tretjini dneva neizkoriščen prostor, je zdaj popolnoma praznih. Koliko energije je privarčevane za hlajenje, ogrevanje in osvetljevanje vseh finančnih centrov, cerkva, kinodvoran, trgovskih centrov, hotelov in ostale neesencialne zabaviščno-ekonomske infrastrukture. Vizura mesta se z delom od doma popolnoma spremeni – trgovski centri so nesmiselni, centri mesta ravno tako – oboji delujejo kot mesta duhov, sicer rezervirani za neke opravke tuje vrste. Bivanjske soseske in parki ter rekreacijske površine, na drugi strani, so popolnoma druga zgodba – nagneteni so do mere, da, če bi si človek želel konsistentno držati priporočene varnostne razdalje, bi moral krepko zaobiti peščene površine POT-i (ob žici) ali gozdnih kolovozov Rožnika, Golovca, Šmarne gore in ostalih zelenih mestih pritiklin. Ekstenzivno uporabljanje javnih odprtih površin namesto kafičev je naravnost čudovito, če le ne bi nad uporabniki visela tudi prepoved ali omejitev tega enako čudovitega druženja. Policija s kombijem vsake toliko zapelje med blokovske ulice in varuhi zakona opozarjajo nič hudega sluteče ljudi, naj se vendar ne zadržujejo na javnih površinah, a redkokdo se tega drži dlje, kot dokler policija ne odpelje. Družine z otroci kampirajo pred blokovskimi vhodi, da bi srečali čim več sosedov in postavljajo barikade s svojimi skuter-skiroji, kolesi in telesi, da tudi neznanec ne more mimo. Vsa urbana oprema, predvsem pa klopi in mize, so totalno vroča roba – kdo prej pride in za koliko časa? Letni čas je tudi ravno pravi – pomen in izkoristek javnega prostora verjetno še nikoli ni bil tako v ospredju. Kot bi Jane Jacobs v svoji pravici do ulice zmagala in spodletela hkrati, saj smo vseeno prisiljeni v atomizacijo med uporabo površin. 

 

Da se vrnemo na izhodišče: David Graeber pravi, da kar 37 odstotkov ljudi, ki opravljajo neko delo, pravi, da ne bi bilo nikakršne razlike, če tega dela ne bi opravljali. Njegova definicija bullshit joba je delo, za katerega tisti, ki ga opravlja, pravi, da je nesmiselno oziroma bullshit. Njihovo delo je odvečno, ne prispeva družbi ali pa je lahko celo nasprotno, družbi škodljivo, na primer porablja finance za nepotrebne naloge. V nizozemskem dokumentarcu o knjigi Davida Graeberja je pričevalec nek anonimni zaposleni na področju menedžmenta produktov v mednarodnem podjetju. Pravi, da nadrejeni dobijo neko idejo na podlagi pomanjkljivih informacij, s katero zaposlujejo celotno podjetje, ki mora sodelovati v tej nerealistični nalogi, ki seveda rezultira v neuspehu, za katerega si morajo ponovno izmisliti cel kup zgodb in razlogov, da bi ga zabrisali, v resnici pa že sam načrt ni bil dober. Omenjeni pravi, da se nahaja v kafkovski situaciji, kombinirani z orwellovskim Newspeak žargonom.

Podobno pravi zaposlena v javnem sektorju na projektu razvoja skupnosti, kjer je bila njena naloga zastopati civilno javnost. Ker so bili njeni predlogi le pospravljeni v predal in nikoli diskutirani, je šefa vprašala, čemu je torej v tej službi. Naj bi bila vesela, da ima mizo, za katero lahko sedi pred zaslonom in tipka te iste predloge, za katere ve, da ne gredo v noben odločevalski proces? Zavedala se je, da je njena pozicija ne le krinka za prikazovanje demokratičnega in participatornega projekta, temveč da celotna služba, financirana iz davkoplačevalskega denarja, obstaja le zato, da posamezniki držijo službe. Po reorganizaciji oziroma združitvi več enot je postala njena popolnoma odvečna. Slednje sicer izpostavlja vedno več ljudi – da službe javne ali civilne participacije služijo le poročilu in manipulaciji javnega mnenja, da so tam zares tudi bile, kot dejanskemu vplivu civilne družbe pri gradbenih projektih. Še dobro, da pri nas že ni tako.

https://lithgow-schmidt.dk/sherry-arnstein/ladder-of-citizen-participation_en.pdf

 

Ogromno služb, ki se stratificirajo vmes med neposrednim izvajalcem dela in naročnikom, je popolnoma odvečnih – šef od šefa šefu šef … Res je, take službe nudijo ogromno mest tudi za sekundarne zaposlitve – za čistilce, hišnike, varnostnike, vratarje, za delavce v menzi, najbližjem lokalu, … in zato tudi ta stavba stoji, posebej namenjena tej edinstveni in specifični obliki dela, podvrženi osmim uram dneva. Lepo število teh službenih opravkov se da zreducirati na komunikacijo – telefonske klice, elektronska sporočila in razne sestanke, drugi del obsega elektronsko poslovanje – izpolnjevanje obrazcev, prepošiljanje, arhiviranje, kar pa je možno opravljati od doma. Če ste doma in vas v službi ne pogrešajo, dobro premislite, ali morda opravljate nesmiselno delo.

Eilís Lawlor iz podjetja Just Economics je v raziskavi (https://neweconomics.org/2009/12/a-bit-rich) na področju določanja vrednosti posameznega dela za družbo ugotovila, da povprečno za vsak funt, ki ga zasluži bankir, uniči sedem funtov socialne vrednosti. 

V raziskavi so pogledali tudi negativne posledice oglaševanje, in sicer v segmetnih pretirane porabe in ustvarjanja negativnih posledic za okolje ter nepovratni izkoristek surovin; poleg tega so oglaševanje gledali še skozi prizmo duševnega in fizičnega zdravja. Za vsak funt njihove plače porabijo enajst funtov socialne in ekološke vrednosti. Vzgojiteljske službe, na primer, proizvajajo vrednost s tem, da skrbijo za bodočo delovno silo, njihovi starši vmes lahko delajo – tako z vsakim zasluženim funtom doprinesejo devet funtov družbene vrednosti, kar pa hkrati pomeni tudi, da so podobni družbeni delavci podplačani. Ironično so dela z največjo družbeno vrednostjo podcenjena. Pomislimo na volontersko delo – večinoma gre za družbeno-koristna dela, torej dela, ki bi morala biti v sami srži družbenega interesa in vlaganja.

Edina slabša stvar od bullshit službe je biti brez službe, pa vendar ima Graeber drugačno mnenje.

////////////////

Graeber_freedom.wav

T: 1:09

I think..

////////////////

Michael Thompson se v Cultural Theory sprašuje o tem, zakaj imamo ljudje različne inklinacije do narave in si odnos med človekom in naravo predstavljamo drugače. Ljudi razvrsti v pet tipov, v koordinatni sistem, pri katerem je v eni dimenziji mreža/grid in v drugi skupina/group – skupina opisuje odnose v družbi, ki so organizirani v homogeno oziroma povezano enoto, medtem ko so pripadniki skupini bolj ali manj zavezani. Na drugi osi je mreža, ki se nanaša na pravila, ki regulirajo obnašanja posameznikov; to so vzorci, ki so predpisani od zunaj. Mreža opisuje načine socialnega nadzora, ki je tudi oblika moči in izvajanja manipulacij. 

Tako so odnosi, ki imajo visoko pripadnost skupini in malo pravil, egalitarni; recimo, da so takšni odnosi v samozadostni zahodni hipaški komuni. 

Odnosi z visoko pripadnostjo skupini in visoko vrednostjo mreže – torej pravil, so hierarhični, recimo, da so takšni odnosi tipični za pripadnost politični stranki ali verski skupnosti, za posameznike v sekti ali kasti. (Primer hierarhičnih odnosov je Janez Janša.)

Posamezniki, ki niso zavezani skupini in nimajo predpisanih socialnih vlog, inhibirajo individualističen socialni kontekst. To sicer ne pomeni, da individualisti ne izvajajo svoje moči nad drugimi, ravno nasprotno – vzpostavljajo se s pomočjo sledilcev. Primer individualista je Trump. 

Ljudje na negativnem koncu družbene obveze in pozitivnem koncu mreže so tisti, ki so podvrženi predpisanim družbenim pravilom, a nimajo nobene pripadnosti skupini. Slednji vodijo fatalističen način življenja, saj so vodeni od zunaj brez voditelja, na primer migracijski delavci ali begunci. 

Na preseku dveh socialnih dimenzij je avtonomni prostor za posebno vrsto ljudi, ki so se odrekli prisilnim ali manipulativnim oblikam socialne udeležbe, za hermite, askete ali puščavnike. To so ljudje, ki minimizirajo socialne transakcije, se ne borijo za publiko in najraje delajo sami zase. To bi lahko bili svobodnjaki, nomadi, nekateri umetniki, glasbeniki; Thompson za primer podaja taksiste, ki vozijo svoj avto.

Vsak od opisanega profila vodi drugačen način življenja in si svoj odnos do okolja predstavlja drugače ter v skladu s tem tudi ravna – pripadnik zahodnjaške hipaške komune in strankar imata, na primer, močno izraženo skupinsko komponento, medtem ko imata begunec in Trump negativno skupinsko komponento, ki divergira proti egocentričnemu ravnanju. Stankar in begunec sta oba močno pogojena s pravili, torej sta visoko v gosto tkani socialno pogojeni mreži, medtem ko sta Trump in komunitarec nizko v tej mreži, operirata z malo pravili.

Zakaj so ti opisi socioloških profilov za nas sploh pomembni? Radi bi predstavili problem različnih diskurzov o naravi skozi prizmo socioloških pogojevanj – če različne koncepte upravljanja z naravo ali če predvidene odzive narave na človeške aktivnosti razvrstimo v poprej opisano mrežo, dobimo korelacijske rezultate socialnim načinom življenja. Za analogijo Thompson uporabi gibanje žogice po različnih matematično/grafično predstavljenih krajinah, ki predstavljajo štiri primarne mite o naravi.

 

Individualni posameznik, torej Trump, se zanaša na tekmovanje, na osebno strategijo zmage in zagovarja prosti trg. Je pragmatični materialist in mreže vlaganja plete okrog ljudi, ki jih prepriča, da je vreden tveganja. Verjame, da je svet naravna kompeticija in da so nam surovine na voljo za izkoriščanje. Thompson primerja novele Ayn Rand kot odličen primer individualističnega biasa.

 

Narava je za individualiste benigna, predstavljena je, kot da se je zmožna obnavljati hitro in zato naravne katastrofe niso katastrofalne. Zagovorniki tega videnja narave pristajajo na tehnokratske, menedžerske pristope k pomoči pri okrevanju narave. Žogica, ki predstavlja naravo, je v grafu predstavljena na konkavni krivulji, in gravitacija poskrbi za to, da se žogica vedno vrne na svoje mesto, na varno dno krivulje. Individualisti zagovarjajo prosto tekmovanje in prekuževanje s koronavirusom, saj verjamejo v lastno zmago nad boleznijo. Za ostale jim je vseeno.

Begunec ali začasno zaposleni se znajde na prejemajočem koncu in je predmet družbene manipulacije, odvisen od trenutnih kontekstov in »višje sile«. Okolje mu je kdaj naklonjeno in kdaj ne, velik del življenja je podrejen naključju, usodi in sreči. Ker je prepuščen samemu sebi, je glavni aspekt preživetjenizem.

Narava je za atomiziranega subordiniranega posameznika muhasta, nepredvidljiva. Izidi naravnih dogodkov so podvrženi slučaju. Družba se ničesar ne more naučiti iz izkušenj, saj narava ne pozna zakonov, je žogica, ki potuje po ravni liniji med vsemi možnostmi. Ali se bodo fatalisti okužili s koronavirusom, je odvisno od usode.

Pripadnik stranke ali krščanske sekte uživa ugodnosti skupine in lastne pozicije, vendar hkrati sledi strogim pravilom, ki pa niso manipulirana nad njim, temveč s pravili kolektivno manipulira druge. Pravila ne pridejo od zgoraj, temveč so samo-zastavljena, da se skupina loči od drugih skupin. Vse je regulirano, naloga posameznika je skrbeti za red in jasne razmejitve hierarhične lestvice. Kar zadeva diete, molitvene posvetitve, poklic, … sledi neosebnim skupinskim pravilom. Narava je za hierarhiste ujeta v sinusno ali kosinusno krivuljo in je ranljiva in odporna hkrati. Žogica je tako ujeta v neskončno fluktuacijo med svojimi limitami, ki jih človek lahko opazi ali preseže. Ta odnos do narave se opira na znanstvena dognanja in strokovne podlage, ki naj bi pomagale pri odločitvah, da te meje (kapacitete) narave ne bi bile zlorabljene. Za hierarhiste je koronavirus naraven pojav, z njim se ne bomo okužili, če bomo upoštevali nasvete strokovnjakov in sledili vladnim ukrepom.

Komunitarec načrtno zavrača kastne sisteme in neenakosti. Pripadniki komun ne vzpostavljajo svojega mesta v družbi s pogajanjem za pozicijo z drugimi skupinami, temveč s popolnim zavračanjem zunanje družbe in njenih neenakosti. Egalitarna skupina se odreže od vsega umazanega, predatorskega zunanjega sveta z zidom krepostnosti, za katerim so pripadniki skupine varni. Problem je reševanje notranjih konfliktov med posamezniki, za katere velja, da so vsi dobri. Egalitarcev ne zanima biznis in niso tisti, ki izpolnjujejo pričakovanja. Vzpostavljajo se z gorečno kritiko. Delitev in razpad skupine sta normalna in pogosta, majhnost je tudi lepa. Stanje v naravi je za egalitarce efemerno in krhko. Naravo predstavlja žogica na vrhu konveksne krivulje, katere balans je blazno težko obdržati. Takšen pogled na naravo je osredotočen na izpostavljanje ranljivosti naravnih sistemov, tako je kakršnokoli človeško vmešavanje potencialno škodljivo integriteti naravnih sistemov. Tak pogled predvideva previdnostne ukrepe pri delovanju človeka v naravi. Človek je kriv za izbruh in širitev koronavirusa, enakopravni hočejo pravico do samoodločanja o varnostnih ukrepih.

Hermit se vzpostavi na nezasedenem ali za druge skupine nezanimivem terenu. Umakne se vsem manipulacijam ter izbira poklice, pri katerih lahko operira v neodvisnem polju, usmerjen v avtonomijo in samozadostnost. Puščavnik se že tako nahaja v samoosamitvi in nevarnosti za okužbo s koronavirusom, če zanj sploh ve, niso visoke. Če že, deluje za samoohranitev in zaščito drugih.

Komad za iztočnico oddaje posvečam vsem tistim, ki ste in boste ostali brez dela, ker, kot pravijo, le za vas obstaja rešitev.