Nedavno me je presenetilo, ko me je kot krajinsko arhitektko kontaktirala študentka arhitekture, ki zaključuje magistrsko nalogo na temo narave v Ljubljani na primeru Kraterja.

Presenetilo me je z več vidikov: najprej, po prvem pregledu dostopnih strokovnih poročil, da nimamo pojma, koliko narave imamo v Ljubljani in v kakšnem stanju je. Drugi pomislek, ki ga razmišljanje o prvem sproži, je predpostavka, da je narava v mestu mišljena kot narava in ne kot artefakt. Z izjemo samonikle narave, prepuščene lastni dovolj naključni sukcesiji, ki se v mestu poraja v prostorih opuščenih človeške dejavnosti – prostorih, ki jih Gilles Clément definira kot tretje krajine, narave v mestih pravzaprav ni. Narava v mestu je kljub temu, da je podvržena naravnim procesom višje stopnje, s tem mislim podnebne vplive, še vedno do te mere spremenjena in vzdrževana s človekove strani, da takšna prezenca presega samobitnost obstoja, značilnega za tako imenovano prvo naravo. 

Bi bilo morda bolje zreducirati naravo v mestu na naravno stalno ter začasno prisotne osebke, vnešene stalno in začasno prisotne osebke, migrantske osebke … ? V isti sapi se lahko ujamemo v zanko naravne prisotnosti kot tiste od nekdaj dane. Torej, kakšna narava je narava v mestu? V tokratni oddaji bom poskušala orisati naravo v mestu skozi koncepte – četrto naravo, naturoide in hibride ter sinurbanost.

ČETRTA NARAVA

Kakšna je četrta narava? Delitve so različne, vendar je prva narava v vseh primerih prva, torej »divja« in gola kot pred bogom. Po nekaterih teoretskih linijah je prva narava neživa, z razvojno fazo od big banga dalje, druga narava vključuje življenje od bakterij dalje in tretja je ideološka z artefakti kulture, vključujoč znanost in tehnologijo, trajajoč od razvoja abstraktne misli človeka in agrikulture dalje. 

Pogled Johna Dixona Hunta, teoretika krajinske arhitekture, naravo deli glede na vključenost, prva narava je enako pristinska, druga narava je človeku utilitarna, vključuje agrikulturo in naselja. Tretja narava se je razvila iz presežkov civilizacije in nosi izključno estetsko funkcijo. V to kategorijo spadajo vrtovi, parki ter podobne kombinacije narave in kulture, navadno v vlogi predstave kozmičnega ali socialnega reda. Tri narave soobstajajo v prostoru v različnih deležih, vendar pa se za preseganje prostorske (in pomenske) delitve vzpostavlja nova izpeljanka, četrta narava, kot futuristična (tehnicistična) sinteza prvih treh. Četrta narava vključuje vse človeško ustvarjene pogoje in hibride, invazivne ter migrantske vrste, naturoide in sinurbiste, skupaj z načrtno ustvarjenimi procesi, ki posnemajo naravne.  

Anita Bakshi in Frank Gallagher se v članku »Oblikovanje s četrto naravo« sprašujeta, kako sprejeti drugo perspektivo in se premakniti onkraj statičnega pogleda na naravo, ki vključuje njeno čistost, avtohtonost. Ustvarjanje takšnih krajin, ki so delegirane z zakonskimi določili raznih državnih in naddržavnih teles za varstvo in konservacijo narave, pogosto zahteva veliko mero oskrbovanja, saj zanemarja hitro spreminjajoče se pogoje antropocena in novoustvarjene tipologije (post)industrijskih krajin. 

Preseči je treba nostalgičen pristinski pogled na naravo, pravi Bakshi, ki naravo pripisuje polju znanosti, s čimer jo oddaljuje od kulture. Že dlje so sicer posebej v feminističnih diskurzih prisotni termini, kot je »natureculture« Donne Haraway, vendar koncepti niso dosegli pravnih in oblikovalskih okvirjev v realnem prostoru. Pogled na Zemljo kot Gajo, entiteto v harmoniji, ki jo moramo vzdrževati, je prav tako konstruiran. V 60-ih je sistemski biolog George Van Dyne v svojih raziskavah želel potrditi prepletenost živih bitij in okolja, ki bi z računalniško obdelavo vhodnih podatkov, vzetih iz narave, vodila do osnovnega in predvidljivega vzorca ekoloških sistemov. Takšnega rezultata raziskave niso podale. Kot pravi Adam Curtis v dokumentarni seriji All Watched Over by Machines of Loving Grace, so Dynove raziskave pokazale na resnično kaotičnost in nestabilnost naravnih sistemov. Vendar kljub temu ideologija urejenih sistemov ostaja v veljavi do danes. Koncept četrte narave naj bi z zavedanjem prepletenosti vseh živih bitij, vključujoč kulturo, presegal neustrezno dihotomno delitev. Družbena nenaklonjenost invazivnim vrstam in hibridom se kaže v pomorih in omejevanju reprodukcije motečih vrst rastlin in živali, kljub temu, da jih je vnesel, vzgojil ali vzredil človek. Kot opiše Anthony Smith, so poetične »nacionalne ali avtohtone vrste«, kot sta pri nas denimo lipa in Slovenec, in zgodovinski zlati časi, kot bi lahko bila prva leta po osamosvojitvi (ali prej v Samovi plemenski zvezi), v vlogi mitološke drame o čistosti in pravilnosti določenega kulturno-vzpostavljenega stanja, ki se projicira tudi na naravo. Superiornost nativnega ne vzdrži pod dinamičnimi naravnimi pogoji. Še več, nekatere raziskave potrjujejo, da določene invazivne vrste ne izpodrivajo avtohtonih in da nove hibridne združbe prinašajo večjo biodiverziteto ter so zato dobrodošle v luči šestega množičnega izumrtja vrst. Kadar so avtohtone vrste stabilne in zmožne obstoja brez človeških intervencij, ima njihova uporaba smisel. V nasprotnem primeru, pravi Bakshi, moramo biti odprti uporabi hibridnih ter tujerodnih vrst (da ne omenjamo genetsko spremenjenih organizmov), saj je človekovo obvladovanje in upravljanje ekosistemov vprašljivo. 

Ko verjamemo, da se vse organizira glede na vnaprej določeno strukturo, pozabljamo, da je tudi struktura podvržena spremembam, ki so lahko nenačrtne in neodvisne od človekove volje. Določilo, da so nekatere vrste neavtohtone, je že dolgo zahodnjaško zastarelo in formalistično, saj so bile te vrste prej eksotične, vnesene od drugod in vredne občudovanja ravno zaradi možnosti ekstrakcije iz njihovega avtohtonega okolja. Zdaj so plevel in škodljive ter opozarjajo na naše verjetje, da se mora svet okoli nas ravnati glede na strukturne pozicije, ki smo si jih postavili kot ultimat določanja okolja, glede na zamišljeno idealno naravo. Kakšne ekologije s tem ustvarjamo? 

Nemogoče je ustvariti ekosistem, ki bi brez mitigacije deloval sam od sebe, kot želimo. Niti v zaprtem sistemu to ni možno, kar kaže primer poizkusa poustvarjanja zemeljskega biotopa v projektu Biosphere 2 po navdihu Buckministrove ideje o Spaceship Earth, v katerem so testirali možnosti ustvarjanja ekološkega sistema. V ogromen zimski vrt ali toplo gredo so nastanili število ključnih naravnih habitatov po vzoru eko-mini-mundusa, skupaj s šestimi biosferovci, ki so dve leti zaprti v njej izvajali raziskave. Nezmožnost poustvarjanja naravnih ekosistemov se je pokazala najbolj eksplicitno, ko je v Biosferi 2 zaprtim znanstvenikom začelo primanjkovati kisika.

Za Inga Kowarika, ki je skoval koncept četrte narave, ta vznikne spontano kot nov zeleni sistem na zapuščenih parcelah ali industrijskih terenih, kljub drastičnemu predrugačenju habitatov. Pristop k oblikovanju skozi prizmo četrte narave naj bi upošteval dinamične trajektorije, človekovo delovanje in pričakoval pojavitve nepričakovanega. Invazivne vrste lahko močno vplivajo na nezmožnost tvorbe klimaksne združbe, ki bi na tem mestu uspela, v kolikor se ne bi s posegom v prostor pojavila na eni strani niša in na drugi strani osebki, ki so to nišo sposobni zapolniti. Za ustvarjene niše, smo pogosto odgovorni sami. Sprejeti moramo dejstvo novih skupkov, ekoloških asemblažov, ki vključujejo tako avtohtone kot tujerodne vrste z možno vzajemno podporo. Pogosto pozabljamo, da so nekoč od človeka ustvarjeni habitati, denimo kali na Krasu, mokrišča kot posledica ekstrakcije ali na primer Ljubljansko barje, danes zaščiteni kot ekološko zanimivi in pomembni. Nemogoče je zavarovana območja obravnavati kot endemitske otoke, izvzete iz dinamičnih procesov. Da bi ugonobili invazivni japonski dresnik, zakon predvideva, da je potrebno mesto, kjer raste, za tri leta prekriti s črno folijo. Vendar kaj naj storimo, ko folijo odstranimo in se odporni dresnik hitro razširi nazaj z bližnje bankine, ki je nismo za tri leta prekrili s črno folijo? 

Koncept četrte narave vzpostavlja predlog, da so v načrtovanje ekologij vključeni različni faktorji in strokovnjaki, ki bi upoštevali realnost stanja in razvili kriterije, ki presegajo konservacijo, vključujejo tako kulturo, agrikulturo, industrijo in grajeno okolje, kar bi omogočalo soobstoj v vrstno bogatem mrežju, vključno s človekom. 

SINURBACIJA

Urbanizacija kot pojav zadnjih dvesto let z vidika narave pomeni eksplozijo čudnih novih tipov okolja z izjemnim antropogenim pritiskom. Širjenje urbanega uničuje naravne habitate, a hkrati ustvarja prazne ekološke niše in ta »ekološki vakum« privablja vedno več živalskih populacij. 

Syn- je predpona korenu -urbano in pomeni »skupaj« ali »skupaj z«. V ekološkem smislu se sinurbacija nanaša na živali, ki so se sposobne prilagoditi na specifične pogoje in živeti skupaj z ljudmi v urbanih okoljih. Nekatere vrste so pobegnile z domačih vrtov in kletk, kot na primer golobi, druge smo ljudje načrtno vnesli sami, da bi vrsto zaščitili pred izumrtjem. Tako so na primer največje koncentracije sokolov selcev v Berlinu in New Yorku. Z zavedanjem o tem, pravijo strokovnjaki, bi mesta lahko postala ekološki otoki biodiverzitete ter za nekatere vrste zatočišča pred izumrtjem. 

Tendenca širjenja urbanih okolij povzroča globalen pojav sinurbacije, ko so nekatere vrste v urbanem okolju celo bolj uspešne kot v svojem nativnem naravnem okolju. Ptice in sesalci kolonizirajo mesta, v Evropi so med uspešnejšimi vrstami kos, vrana, poljska miš, rdeča veverica, zajec in lisica. Sinurbične populacije kažejo velike vedenjske in ekološke razlike v primerjavi s svojimi v nativnih habitatih živečimi vrstnimi pripadniki. Raziskovalci opažajo na primer višjo koncentracijo populacije zaradi zmanjšane možnosti individualnega teritorija, zmanjšano migriranje, podaljšano sezono razmnoževanja, ki je pristotna tudi pozimi, spremenjene cirkadiane ritme oz. vzorce dnevno-nočnih aktivnosti, podaljšano življenjsko dobo, vendar v kombinaciji s slabšim zdravstvenim stanjem, opažajo spremenjene prehranjevalne navade, povečano intraspecifično agresijo (torej med osebki iste vrste), opažajo tudi krotkost in druge prilagoditve človeškim vzorcem obnašanja. Naštete spremembe se kažejo znotraj razpona naravne plastičnosti in možnosti prilagoditev vrst. Prva ovira, ki jo morajo sinurbisti premagati, je sobivanje s človekom. Za vse vrste je značilna manjša distanca možnega pobega, nekatere človeka prosjačijo za hrano, nanj sedajo ali ga celo napadajo – med sinurbisti se razvijejo obnašanja, ki jih v naravnih habitatih raziskovalci ne opažajo.

Mikroklimatski pogoji, ki jih povzročajo toplejše zime, možnost bivanja v ogrevanih objektih in dostopnost hrane ter vode, nekaterim vrstam omogočajo sedentarno življenje. V mestih je tudi manj predatorjev, kar zmanjšuje možnost naravne selekcije – v mestih opazujejo več degeneriranih, pohabljenih osebkov, ki v naravi ne bi preživeli. Prav tako opažajo večjo infestacijo s paraziti in druge prisotne bolezni pri urbano živečih populacijah in večje žrtve pri nesrečah v prometu in zaletavanju v objekte, vendar hkrati tudi večjo možnost zacelitve poškodb ter daljše življenje kot pri gozdnih populacijah. Pri kosih, živečih v mestu, so opazili tudi boljšo sposobnost učenja kot pri v gozdu živečih osebkih. 

Opažane so tudi genetske spremembe, na primer tiste, ki omogočajo večjo odpornost na toksine in parazite. Čeprav razumemo evolucijo kot počasen proces, so razlike, ki se pojavijo pri vrstah, ki se razmnožujejo hitreje, lahko ogromne. Neka vrsta ribe je z mutacijo v šestih desetletjih razvila telesno zaščito pred toksičnimi PCB-ji, ki so jih tovarne začele odplakovati v reke v prejšnjem stoletju. Nekatere rastline so v desetletju razvile težja semena, da imajo večjo možnost, da padejo na bližnjo prst, kot da bi jih odpihnilo na beton, kuščarji so razvili daljše in bolj lepljive okončine, da se lažje oprimejo gladkih površin. Druge znanstvene skupine opažajo tudi »učinek luksuza«, ki pomeni korelacijo med več zelenimi površinami, večjo rastlinsko raznolikostjo in dostopnostjo hrane in posledično večjo biodiverziteto ter boljšim ekonomskim statusom ljudi, ki prebivajo v okolici. Naslednjič, ko boste videli goloba, rečnega galeba in nutrijo v kombinaciji z vrsto, ki je še ne poznate, se zavedajte, da živite v bogatem mestu.

HIBRIDI in NATUROIDI

Massimo Negrotti uporabi termin naturoid, s katerim označuje vse umetne oziroma od človeka ustvarjene objekte in procese, ki posnemajo naravne ekvivalente. Naturoidi so denimo človeške akcije posnemajoči roboti ali umetni deli telesa, za razliko od avtomatiziranih, kot sta bankomat ali dvigalo. Za razliko od slednjih, ki so pragmatično enofunkcijski, so naturoidi ustvarjeni, da posnemajo naravno prisotne značilnosti, kot je možnost prilagoditve na določene situacije. Naturoidi so tudi poskusi umetne inteligence, sintetične biokemične spojine in umetno ustvarjen okus po jagodi.

Kot pravi Negrotti, nekateri oblikovalci mislijo, da izboljšave naturoidov prinašajo večje prekrivanje z naravnimi primeri ter da je pričakovan končni rezultat popolna rekonstrukcija naravnega objekta ali procesa – od zunanjega videza do notranje strukture in delovanja. Vendar je naturoid vedno rezultat redukcije kompleksnosti zaradi dostopne tehnologije v danem času in nujne selekcije značilnosti, za katere želimo, da jih naturoid posnema. Vendar pa imajo naturoidi vseeno svojo vrsto kompleksnosti, ki se delno prekriva z naravno, kar rezultira v transfiguraciji naravnih primerkov in njihovih zmogljivosti ter nezadržno vodi v nekaj novega. Paradoksalno, kot pravi Negrotti, bolj kot je naturoid kompleksen in bližje »originalu«, bolj se od njega oddaljuje. S tem naturoidi ustvarjajo nove odnose človeka do tehnologije in narave, neko novo realnost. 

Naturoidi so mišljeni kot tehnološki biomimetični produkti. Naše krajine torej vsebujejo kopico naturoidov, od umetnih gnojil, umetno ustvarjenih otokov, do betona, ki se v krajini pojavi v vlogi kamna. Krajine in posustvarjeni ekosistemi, umeten sneg, vodne zajetitve, živalski vrtovi so pravzaprav naturoidi, naseljeni s hibridi, so asemblaži različnih prostorov in vrst, ki smo jih ustvarili za lastne potrebe. Morda takšen pogled na naravo, kot že davno predrugačeno do mere, ko ni več »podobna sama sebi«, odpira nova vrata in rekompilacije obstoječega in novo-ustvarjenega. Negrotti med naturoide vključi tudi vrtove, ki so artificielni ravno v posnemanju ideje o naravi, naše predstave o lepoti in izključujejo vse defekte, ki bi sliko kazili.

Drevesa denimo, ki rastejo v mestih, delujejo »naravna in od nekdaj takšna«, vendar pa je velika večina vzgojenih v dolgih postopkih selektivnega razmnoževanja, da bi imela določeno velikost, obliko krošnje, bila bolj odporna na mraz in veter ali da ne bi producirala plodov, ki bi padali na spodaj parkirano pločevino. Značilno je cepljenje na podlago, kjer je podlaga bolj odporna rastlina, na katero je cepljena okrasna, bolj občutljiva rastlina. V ekološki stroki se sicer postnaturalizem ukvarja z raziskovanjem sprememb v organizmih, ki jih je povzročil človek, vendar ali je ustvarjen hibrid, ki je živ in raste, naraven ali post-naraven? Operiranje s predpono post- se zdi pomaknjeno v preteklost in neplodovito za nadaljnji razvoj, naravno pa ne opravi želene distinkcije. Za vzpostavljanje nujne spremembe pogleda bi morda lahko vse osebke genetsko in drugače spremenjene narave, vključno s poljedelskimi pridelki ter rejenimi in domačimi živalmi, označili za žive naturoide ali bionaturoide.

»Bionaturoid« je hkrati bolj operativen termin za priznavanje pravic drugim bitjem in priznavanje posameznim – prej objektom – njihovo »osebkovnost«. S tem se začenjamo približevati možnosti dojemanja človekovega posameznika kot ne-izjemnega in s tem dovzetnega za biološko in tehnološko manipulacijo. Z zavedanjem, da že davno operiramo v območju četrte narave, morda lažje sprejmemo nenavadne in naključne situacije, ki smo jim v mestih priča. 

Kljub siceršnji zdolgočasenosti je lepo, da nas je v mestih lahko še česa strah – izgube doma, migrantov, sinurbanih divjih prašičev, bolezni, ki jih prinašajo podgane in srečanja z drugimi nenačrtovanimi bionaturoidi. Prinašajo tisti občutek unheimliche, tisto za gozd značilno grozo. Mesta so postala prave »džungle« in prva narava dediščina. Unesco definira naravno svetovno dediščino kot tiste »najbolj neprecenljive darove narave«, ki so podvrženi izgubi zaradi podnebnih sprememb. Z zapiranjem narave v naravne parke smo storili prav to – paradoksalno smo naravno in živo definirali kot muzejsko in historično, s čimer vendar priznavamo konec idealizirane, pristinske narave. 

Za razliko od sosednje košene monokulturne zelenice je biodiverziteta v Kraterju neprimerno večja in okolica torej bogatejša, vendar naravo v Ljubljani še vedno dojemamo kot estetsko in utilitarno kategorijo, kar preprečuje, da bi prostore kot je Krater opisali kot naturoinde ali prostore četrte narave, z vsemi invazivnimi, hibridnimi, naključnimi obiskovalci in ljudmi vred. 

Lektorirala je Neža, tehniciral je Arne.