Javno dobro in tipologija glitcha
Kataster in javno dobro sta temi, ki sem se jima v prejšnjem letu v posvečala v ciklu oddaj v Tipologijah prostora na Radiu Študent. Določene parcele so vpisane v zemljiško knjigo z lastnikom javno dobro, kar ni po Zakonu o zemljiški knjigi. Čeprav je stari Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 še dovoljeval, da se nepremičnine v splošni rabi vpišejo kot javno dobro in da se nepremičnine, ki so vpisane v seznamih kot javno dobro, po uradni dolžnosti prenesejo v vložke glavne knjige in vknjižijo kot javno dobro, pa se mora po ZZK-1 iz leta 2003 nepremičnina prenesti v informatizirano glavno knjigo in zaznamovati, da gre za javno dobro. Pri tem mora vsebina zaznambe vsebovati tudi podatek o vrsti javnega dobrega (na primer grajeno oziroma naravno vodno dobro, javna cesta in podobno).
Če je imetnik lastninske (ali druge) pravice fizična oseba, se v ZK vpišejo podatki, ime in priimek, enotna matična številka občana (EMŠO) in naslov stalnega prebivališča. Pri imetniku pravice, ki je pravna oseba, se vpišejo firma oziroma ime, sedež in poslovni naslov ter enolična identifikacijska številka, ki jo določi upravljavec poslovnega registra.
Kakorkoli je nejasen uvod v temo oddaje, je lahko jasno, da javno dobro ni ne fizična in ne pravna oseba, a vendar je v mnogih primerih lastnik parcel, še po 20 letih od spremembe zakona, ki določa, da se mora javno dobro vpisati kot zaznamba parcele znanega lastnika. Natančneje, za približno 12000 parcel v Sloveniji v zemljiški knjigi piše, da je lastnik javno dobro. Te podatke smo od ZK prejeli za namene izvedbe projekta Zemljokrog, v katerem smo se v produkciji Inštituta Egon March lotili raziskave napak v katastru. Projekt je z javnimi sredstvi podprla Mestna občina Ljubljana, kar je dodalo legitimnost podvigu.
Namena projekta sta bila dva – najprej odkriti parcele brez oziroma z vpisanimi fiktivnimi lastniki, kot so javno dobro, družbena lastnina in derivati teh »oseb«. Drugi namen pa je bil pridobiti podatke o parcelah, ki so vpisane s pravimi lastniki – fizičnimi osebami, lokalnimi skupnostmi ali državo – in imajo po zakonu pravilno zavedeno zaznambo javnega dobrega. Slednji vpogled bi omogočal celostno oceno stanja javnega dobrega v državi, ki bi morda in povsem verjetno odkril pomanjkljivosti zaznamb, hkrati pa bi pomagal odgovoriti na vprašanje, kaj javno dobro sploh je. Poizvedbo o vsem javnem dobrem za vso Slovenijo so na Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je pristojno za zemljiškoknjižne zahtevke, zavrnili zaradi zaščite možnih fizičnih lastnikov javnega dobrega. Vseeno pa smo dobili podatke o parcelah z neveljavnim lastnikom. O javnem dobrem torej lahko sklepamo le iz napak.
V sklopu projekta Zemljokrog smo organizirali javno predstavitev projekta s prostejšo interpretacijo podatkov, poleg tega smo organizirali še okroglo mizo s strokovnimi gosti – magistro geodezije Marijano Vugrin, Martino Lipnik, univerzitetno diplomirano inženirko arhitekture, in doktorjem prava Matijo Damjanom. Vse goste povezuje ukvarjanje s temo javno dobro in z lastninjenjem družbene lastnine. Med oddajo bomo zavrteli določene odlomke okrogle mize. Vmes bomo zavrteli še kak telefonski pogovor z občinskimi in drugimi upravniškimi službami na področju urejanja prostora.
Kdaj se je pojavil in od kje se je vzel pojem javno dobro kot lastnik v zemljiški knjigi?
V rahlo drugačni obliki se javna raba predvidi že v Občem državnem zakoniku iz Avstro-Ogrske (veljaven od leta 1819), ki v 287. členu loči ničije stvari, javno blago in državno imovino:
»Stvari, ki so prepuščene vsem članom države v prisvojitev, se imenujejo ničije stvari. One, ki so jim dopuščene le za rabo, kakor: ceste, veletoki, reke, morska pristanišča in morska obrežja, se imenujejo občno ali javno blago. Kar je določeno za pokritje državnih potrebščin, kakor: pravica, kovati denar, ali poštne in druge vladarske pravice, komorno blago, rudniki in soline, davki in carine, se imenuje državna imovina«.
Posebne kategorije zemljišč (na primer rudnike) so vodili v ločenih knjigah, ceste in vode, kar je bilo namenjeno splošni rabi, pa so vpisovali na sezname. V zemljiško knjigo so vpisovali le zasebno lastnino. Kot pove Marijana Vugrin, so v Kraljevini Jugoslaviji v združeno zemljiško knjigo začeli vpisovati parcele iz različnih knjig in tudi parcele cest ter rek s seznamov. Slednje so vpisovali pod lastništvo javnega dobrega, pravo lastništvo naj bi uredili naknadno. Urejanje zemljiških evidenc je prekinila vojna. Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1930 se je uporabljal vse do leta 1996 za vpis zasebne lastnine. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini je opredeljeval vpise nepremičnin v splošni rabi, ni pa prepoznaval javnega dobrega. Javno dobro tako kot lastnik preživi vojno, povsem drugačen družben sistem in kljub novi zakonodaji še kar vztraja tudi v Republiki Sloveniji.
Med sedmimi milijoni parcel je 12.000 takšnih, ki imajo lastništvo javnega dobrega, pri čemer ni vpisan niti upravljavec. V drugo kategorijo smo razvrstili čisto družbeno lastnino in v tretjo družbeno lastnino s pripisanimi raznimi subjekti, ki ne obstajajo več, na primer »Balinarski klub Rogovila Hrastje - Prebačevo družbena lastnina« ali »DL – Slovenske železarne – Železarna Jesenice, TOZD Jeklarna«. Skupaj je teh parcel preko 80 tisoč. Zemljokrog smo poimenovali celokup parcel z neobstoječimi lastniki. Če bi jih strnili v enotno površino, je ta trenutno velika približno milijon osemsto tisoč kvadratnih metrov, kar je približno velikosti Mestne občine Ljubljana. Zemljokrog pa se manjša – glede na zakonodajo, ki jo občine počasi vpeljujejo v svoje odloke. Tako počasi lastninijo družbeno lastnino in javno dobro. Letno se Zemljokrog zmanjša za približno 5800 parcel. Recimo, da je to neka glitch država, ki izginja v prostoru in času. Če bo šlo naprej s približno enako hitrostjo, bo Zemljokrog obstajal še 15 let.
Če za hip pustimo lastnika javno dobro in obnovimo pravna določila statusa – javno dobro se deli na naravno in grajeno javno dobro. Naravno javno dobro predstavljajo edino vodna in priobalna zemljišča, grajeno javno dobro pa je parcela, na kateri je zgrajeno nekaj, kar je dostopno vsem pod enakimi pogoji. Tipična raba parcel javnega dobrega so ceste in poti, železnice, trgi, zelenice, parki in podobno. Če bi želeli najti objekt, ki je javno dobro v smislu stavbe, to ne bi bili vrtec, šola ali zdravstveni dom, temveč žičniške naprave! Torej v večini pri javnem dobru govorimo o odprtem grajenem prostoru. Če pravni institut javno dobro določa, da je to nekaj, kar je namenjeno vsem pod enakimi pogoji, in hkrati omejuje, celo prepoveduje promet z določeno parcelo, bi lahko javno dobro razširili na več področij – morda celo ves odprti »javni« prostor. Bi se s tem približali družbeni lastnini? Vugrin:
/////////////////////////
/////////////////////////
Vendar pa zaradi zgodovinskega razvoja prava pri nas javno dobro ni pogojeno z javnim lastništvom. Torej za parcele, ki imajo status javnega dobrega, ni nujno, da so last oseb javnega prava. Damjan to označi za napako.
/////////////////////////
/////////////////////////
Verjetno je ZAKON O LASTNINJENJU NEPREMIČNIN V DRUŽBENI LASTNINI s svojimi 8 členi najkrajši Zakon v RS. Ni jasno, koliko nepremičnin je bilo lastninjenih pod preblagimi pogoji, da se je na primer začasna pravica do uporabe neposredno prenesla v lastninsko pravico. Te nepravilnosti lastninjenja nas spremljajo še danes, Lipnik konkretno opozarja na mnoge nepravilnosti, posebej v soseskah, kot je Šišenska soseska 6. Nekdanja družbena lastnina bi v mnogih primerih imela možnost prestrukturiranja v javno lastništvo z zaznambo javnega dobrega, a so jo lastninili zasebniki.
Digitalizacija je vzpodbudila odkrivanje ter tudi izrabljanje takšnih in drugačnih napak, ki sicer ne bi bile vidne. Prvič v zgodovini vodenja zemljiških evidenc lahko sicer ločene stroke – geodeti, gradbeniki, prostorski načrtovalci, občinski upravniki, pravniki in splošna javnost – sodelujemo med seboj. Kot pravi Lipnik, so za kakovostno načrtovano okolje potrebne urejene podlage, torej geodetski podatki in katastri, urejena parcelacija, na katero se pripnejo prostorski akti (DPN, OPN, OPPN), ki jim sledijo izvajanja. Vendar ko na povezanih občinah in upravnih enotah vprašamo po določeni parceli, ki bi po zakonu morala biti javno dobro, saj leži v priobalnem pasu Blejskega jezera, je pa še vedno zavedena kot družbena lastnina, naletimo na odpor.
Priobalno zemljišče bi vendar moralo biti javno dobro v lasti Republike Slovenije.
Drobce nelastniških parcel lahko v grobem razdelimo na nekaj glavnih tipologij: ena je javno dobro, nastanek tega stanja smo že opisali. Družbena lastnina je posledica še nelastninjenih nacionaliziranih zemljišč ali obstoja neobstoječih subjektov bivše skupne države. V tretji tip bi lahko razvrstili obmejne podvojene parcele in parcele brez lastnika zaradi še neizvedenega arbitražnega sporazuma. Obe državi, Slovenija in Hrvaška, imata v prostorskih podatkih vrisano prilegajočo se državno mejo. Na mestih, kjer parcel v svojih evidencah nista imeli, sta do nove meje dorisali parcele. Vendar imata na spornih mestih, kjer jima je meja odrezala kos ozemlja, katastrske parcele še vedno segajoče preko državne meje sosede - nekatere od teh obe državi vodita pod lastništvom javno dobro. Tako parcele ali popolnoma nelogično zapolnjujejo vrzel do novoustanovljene meje ali pa so podvojene ter pripadajoče različnim katastrskim občinam in drugim državnim jurisdikcijam. Za vsak slučaj, če se slučajno arbitraža nikdar ne izvede dokončno. O sosedskih odnosih Vugrin in Damjan:
/////////////////
/////////////////
Neurejeno stanje evidenc in izvedenih gradbenih posegov v zemljiškem katastru je, kot opozarja Martina Lipnik, v veliki meri negativno vplivalo tudi na potek meje s Hrvaško na Muri. Naš princip urejanja evidenc pač ni nemški. Naslednja tipologija glitcha je nedvomno nekdanja agrarna skupnost. Posamezna parcela ima lahko 100 in več lastnikov, mnogi od katerih so že davno pod rušo, razseljeni po svetu in nedosegljivi.
Damjan in Lipnik:
/////////////////
/////////////////
Druga vsebinska tipologija glitcha ali nelastniške parcele je neujemanje rabe v zemljiških podatkih z dejansko rabo. Med vpisanimi rabami javnega dobra lahko naštejemo: BARJANSKI TRAVNIK, CESTA, DVORIŠČE, FUNKCIONALNI OBJEKT, GARAŽA, GOSPODARSKO POSLOPJE, GOZD, GOZDNA PLANTAŽA, HMELJIŠČE, IGRIŠČE, JEZERO, MOČVIRJE, NEPLODNO, NJIVA, NP, ODLAGALIŠČE ODPADKOV, ODPRTI KOP, ODPRTO SKLADIŠČE, PARK, PARKIRIŠČE, PAŠNIK, POKOPALIŠČE, PORUŠEN OBJEKT, POSLOVNA STAVBA, POT, PRODAJNI TRG, RIBNIK, SADOVNJAK, SPOMENIK, STANOVANJSKA STAVBA, STAVBA, STAVBIŠČE, TRAVNIK, TRSTIČJE, VINOGRAD, VODOTOK, VRT, ZELENICA, ZEMLJIŠČE, ŽELEZNICA. V naravi, v stanju na tleh je cesta travnik je njiva vodotok je park parkirišče je igrišče cesta.
KAJ JE DRUŽBENA LASTNINA ZA RAZLIKO OD JAVNEGA DOBREGA? Tip glitchev je zagotovo DRUŽBENA LASTNINA PODJETJA V STEČAJU.
Po besedah Martine Lipnik je črnih gradenj v Sloveniji 40 tisoč. Parcelo sredi Viča, na kateri stoji ena izmed njih, sem skoraj kupila na javni dražbi zemljišč Gradbenega podjetja Grosuplje, ki je v stečaju že več kot 10 let. Glede na lokacijo parcel vključenih v javno držabo, bi te verjetno morale biti predane v last Mestne občine.
Da so katastrske parcele v veliki meri neurejene in nesinhrone s stanjem na tleh, je zaradi stihijskosti nastanka katastra jasno. Ker problem neurejenih parcel in lastništev vendar ni tako kritičen, grotesken in vbogavpijoč, kot bi si sprva mislili - hkrati pa je za nas nerešljiv, nam ne preostane drugega, kot da pristopimo k problemu popolnoma neobremenjeni.
V ukleščenosti v zemljiški kataster se zdi, da poligoni posameznih zemljišč vsaj poskušajo posnemati sedanje ali neko preteklo stanje na tleh. Ko pa so izbrani poligoni, v tem primeru nelastniške parcele, predstavljeni sami zase, odvojeni od katastra, jim spodnese tla pod nogami in perceptivno izstreli v polje likovnosti. Osnovne oblike parcel, ki omogočajo svobodno kolažiranje, apropriiranje, od preprostih geometrijskih oblik: kvadrat, pravokotnik, trikotnik, krog, elipsa, romb, paralelogram, trapez, začno divergirati v vedno bolj kompleksne in abstraktne forme, celo organske, ki lahko pareidolično privzamejo asociativno obliko drugega predmeta. V tej obliki poligoni postanejo zbirateljski žetoni, collectables, NFT-ji, brez reference na realnost, na tla, postanejo prave tabule rase.
Končna rešitev operiranja z absurdno situacijo je definiranje nove umetniške smeri – kataster arta. Vse nelastniške parcele razglasimo za umetniške teritorije svobodne prakse, za prostore performansa, javnih dogodkov. Če kataster tako svojevoljno zaroblja zemljo, zakaj ne bi na nelastniških parcelah, ki jih lahko za potrebe obravnavamo kot objet trouvé – najdene objekte, poljubno risali novih katastrov, grafitov v oblakih, jih projicirali na tla, da bi grafično vpili nazaj v satelitsko nebo? Zakaj ne?
Zemljokrog se pridružuje kulturi apropriacije, prodajnega momenta »everything goes«. Kataster art je veja landarta, je vplivanje na podobo Zemlje, videne s satelita in/ali ob obisku parcele v naravi, ki lahko z neko očitno intervencijo potencialno vpliva na novo katastrsko parcelacijo in/ali obratno – obstoječe parcelne meje s svojstveno obliko zemljiških meja izpostavi z demarkacijo, da same po sebi kot objekti izstopijo iz kanvasa zemeljskega površja. Do parcel se obnašamo kot do predmetov, likov abstraktnih oblik, ki pa ne glede na izpostavljenost absurdni situaciji neujemanja oblike s čimerkoli na zemeljskem površju, še vedno sidrajo v loku zgodovine svojega nastanka. Pri tej je družbena oblika z zakoni, pravilniki in osnovnim človeškim faktorjem nenamerno delovala pri formaciji in rabi teh parcel. Kataster je artefakt, posamezna parcela prebada in v prostoru izrisuje vse probleme, ki jih ima človek s sočlovekom ter naravo.
Vabim vas, da obiščete javnodobro.si in odprete zemljevid ter si v morju 80 tisoč nelastniških parcel izberete svojo, jo upravljate v skladu z načeli splošne rabe, predvsem pa namenite pozornost umetniški praksi in sestavljanju kolektivne dislocirane razpršene glitch države, da stopite v Zemljokrog ter ga ritualno pospremljate v svojih izdihljajih. Naj javno dobro postane zares javno dobro, začasna apropriacija v polju creative commons.
Dodaj komentar
Komentiraj