Walden 7 je idejno nadaljevanje dela »Walden 2« ameriškega behaviorističnega psihologa Frederica Skinnerja, ki smo ga vzeli pod drobnogled v prvem delu trilogije o utopijah. Projekt Walden 7 je umeščen v urbano okolje in se tako razlikuje od Skinnerjevega ruralnega, ali originalnega Waldna, kot ga je v svojem eseju Walden ali življenje v gozdu mislil Henry David Thoreau. Aktualnost Waldna 7 je verjetno v pripravljenosti njegovih snovalcev, da z arhitekturo na novo napišejo določene kode gradnje mest, stanovanj in skupnosti. Toda ali je to tista utopija, ki jo iščemo? Prisluhnimo.

 

DUH ČASA - FRANCOVA ŠPANIJA

V poznih 60-ih se je Španija soočala s stanovanjsko krizo. Množično priseljevanje v večja španska mesta je povzročilo pomanjkanje stanovanj v urbanih območjih. Walden 7 se kot maketa prvič javno pojavi na enem izmed prizorišč nekega španskega sejma, ki je tematiziral stanovanjsko gradnjo v sedemdesetih letih. Model zgradbe je tam predstavljen kot redka ptica - rara avis ‒ vpeta v idejno rešitev projekta Mesto v vesolju. Kot podpis ustvarjalcev pa stoji ime arhitekturnega biroja Taller de Arquitectura. Koncept Walden 7 je bil prežet z intelektualnim duhom maja ‘68, ko je pol milijona študentov in delavcev korakalo po ulicah ter zasedalo tovarne in univerze. To gibanje je v zahodni Evropi sprožilo socialne, filozofske in umetniške spremembe. Ustvarjalci koncepta Walden 7 so bili del arhitekturnega gibanja, na katero je poleg ideje svobodne ljubezni vsekakor vplivala tudi mednarodna filozofsko-arhitekturna scena. Med različnimi arhitekturnimi tokovi poznih 60-ih lahko izpostavimo vpliv strukturalistov, misel Louisa Kahna, delno arhitekturne utopije Archigrama ter načela nomadskega matriarhalnega plemena Tuareg. A če Tuaregi ne poznajo koncepta »normalne« meščanske družine in živijo svobodno, je bila Barcelona Francovega režima v šestdesetih letih zelo žalostno, sivo in grdo mesto. Ko se je eden od soustanoviteljev biroja, Ricardo Bofill, vpisal na univerzo, so ustanovili prvi brezplačni sindikat študentov. To je bil obenem prvi sindikat v Španiji. Imeli so težave s policijo, ki je Bofilla prijela ter vrgla v zapor. Od tam je pobegnil in se znašel v Švici, kar sam šteje za začetek svojega nomadskega življenja. A četudi izključen iz univerze, je s sodelavci vseeno deloval v biroju. Njihovi realizirani projekti so bili zgrajeni v izredno nizkotehnoloških pogojih, kar jih ločuje od metabolističnih in drugih tehnološko impozantnejših pristopov. To dejstvo je med drugim povzročilo, da je ideja sistema prevladala nad načinom, kako je bil uresničen. Sistem tu pomeni vključevanje holistične perspektive, etike, trajnosti in kulturnih vidikov pri snovanju in gradnji, kar je pomenilo tudi spopadanje z višjimi stopnjami zapletenosti in prevzemanje večje odgovornosti za svoja dejanja. Pravzaprav je biro skušal sistemsko arhitekturo uporabiti ne le na stavbi, temveč v celotnem mestu. Leta 1970 so začeli delati načrt La Ciudad en el Espacio - Mesta v vesolju - pri katerem so preučevali bolj zapleteno metodo združevanja in načrt za rast, da bi učinkovito zapolnili razpoložljivi prostor. Oblikovali so prožen sistem, kot so ga poimenovali v biroju, ki je lahko odgovor na nenehno spreminjajoče se družbene potrebe. Za uresničitev načrtov je bil planiran tudi nov pravni in gospodarski okvir, potreben za oblikovanje novega tipa mesta. Ustanovili so samoupravno zadružno razvojno podjetje in nov ekonomski sistem pripadnosti, v katerem ljudje niso imeli v lasti zgolj stanovanja, temveč delež mesta. Risbe La Ciudada so bile polne ideoloških sporočil: »Mesto si ti«, »Sožitje«, »Mistično«, »Čas za vse in vse«, »NE shematičnemu urbanizmu«, »Zlat čas za ljubezen« itd. Na žalost je ena od ovir, ki je preprečila uresničitev projekta, ravno njegova ideološkost. Sredi postopka oblikovanja Waldna 7 je bila na kraju, kjer naj bi zgradili La Ciudad, organizirana zabava in zbralo se je več kot 100.000 ljudi. Morala je posredovati policija in to je bil začetek konca projekta. La Ciudad, katerega del je bil tudi Walden 7, je pomenil gradnjo glede na »potrebe ljudi« z neomejenim potencialom za rast ali spremembe. A takrat je Francova vlada že pokazala močno nasprotovanje ideologiji projekta in izkoristila incident s policijo kot izgovor, da je projekt zaprla. V eni izmed knjig o La Ciudadu avtorji, vključno z Bofillom, opisujejo projekt kot poskus združitve tendenc utopizma in realizma v novi delovni arhitekturni metodi, ki odstopa tako od utopične morale kot od praktične učinkovitosti. 

 

Po tem fiasku je tako imenovani vodja biroja Ricardo Bofill ponovno odšel, najprej v Francijo, nato pa v Alžirijo. Po naročilu alžirske vlade je gradil nastanitve za kmetijske delavce v polpuščavskem območju. Od tam je potoval na sever in delal povsod: od Švedske, Luksemburga in Nizozemske, pa vse do Maroka, Senegala, Kanade, Japonske, Kitajske, Indije in ZDA. In čeprav je Bofill vedno v ospredju, je Taller avtentičen zaradi pisane druščine, ki je soustvarjala projekte.

 

ARHITEKTURNI BIRO

Biro Taller de Arquitectura je nastal med letoma 1962 in 1963, sestavljen pa je bil multidisciplinarno. Sodelovali so: arhitekti Manolo Núñez, Xavier Bagué, Ricardo in Anna Bofill, pesnik José Agustín Goytisolo, matematik Eduard Bonet, igralka Serena Vergano in politik ter pisatelj Salvador Clotas. Dejavnost ni obsegala zgolj arhitekture, temveč tudi poezijo, sociologijo in filozofijo. V osnovi so prevladujočemu arhitekturnemu konceptu racionalizma zoperstavili idejo materialov in estetskih idealov.

Sam Bofill sicer v tem času še ni dokončal poklicnega izobraževanja in edina kvalificirana arhitektka prvotne postave je bila njegova sestra Anna. Njihov cilj: oblikovati in graditi alternativo tipičnim stanovanjskim blokom tistih časov. Normalizirati navade, ki so bile v poznih šestdesetih nezakonite: spolne in osebne svoboščine, ter ustvarjati prostore za drugačne oblike družin ali socialnih zvez. Njihovi projekti so bili prelom z meščansko plesnijo. Mislili so arhitekturo kot nekaj več od potreb tipičnih mame in očeta z dvema otrokoma. Odzivali so se na rast in spremembe mest ter pokazali močno družbeno zavest: arhitektura naj bo namenjena vsem, ali ...

»PROTI ARHITEKTURI

Arhitekt bi se moral vrniti v svojo državo, jo spremeniti, ji nasprotovati, iskati naravo razlogov za njen obstoj ...

Urbana pokrajina je protikrajevna. Nova arhitektura mora spoštovati obsedenost in skrite občutke. Magritte je bolj dragocen kot Mies Van der Rohe.

Osamljeni grad je vse, kar se prilega vrhu gore, arhitektura si ne more izmisliti nič novega, naučiti se mora le brati in nadaljevati pokrajino.

Med utopijo in resničnostjo je delo.«

 ***************************************************************

»... Pazi na svet

naravne podgane

glasba kozmos

znanost tvoj ljubimec

filmi o napalmu

poezija smrti.«

*****************************************************************

Po neuspešnem poskusu gradnje La Ciudad v okolici Madrida je bil solo projekt Walden 7 njihov prvi naslednji preizkus. Ideološkost je bila še vedno tako prisotna, da je biro na potencialne prebivalce Waldna 7 gledal kot na sodelavce v družbenem eksperimentu. V tej novi obliki podjetništva so tudi gradbeni partnerji živeli v skupnosti, upoštevajoč demokratično teorijo, znotraj katere je bila najpomembnejša osebna svoboda. Tako v teh skupnostih kot tudi v Waldnu 7 so bili homoseksualnost, splav in evtanazija - v celoti in svobodno dovoljeni.

 

WALDEN 7 - KOMUNA V VIŠINI

Stati pred Waldnom 7 je močna izkušnja. Zgradba se nahaja v mestu Sant Just Desvern, v industrijski okolici Barcelone, na starem zemljišču cementarne Samson. Kot mamut iz terakote se dviga in v višavah izmika pogledu, bolj podobna utrdbi kot stanovanjskemu bloku. Nekaj notranjega vzdušja zaznavamo že od zunaj. Kljub izhodiščni markantnosti je z vsakim korakom preprostejša. Pred vhodom nas dočakajo izmenjevalnica knjig, varnostnik, ki bere knjigo, in oglasna deska. Vhod skozi šestnadstropna vrata je kot portal v drug svet. Zunanjost rdeča - notranjost turkizna. Zunaj izbočena, notri se bohoti orjaška praznina. Čeprav smo vstopili, nas preveva občutek, da smo še vedno zunaj. A znotraj Waldna je vseeno milejša temperatura, svetloba kaskadno odmeva skozi odprtine in veter ne brije. Od leta 1975 se v tem navpičnem labirintu s sedmimi medsebojno povezanimi notranjimi dvorišči skriva 446 stanovanj, nekaj javnih prostorov, sejnih sob, igralnic, barov, trgovin v pritličju ter dva bazena na strehi. Pogledu nad štiri notranja dvorišča se razpira razgled na utrinke neba. Niz vodnjakov ob petkih igra dobrodošlico za vikend. Stanovanja, ki se ponašajo z zunanjim in notranjim razgledom, povezujejo mostovi in vijugasti prehodi, poimenovani po različnih pesnikih, filozofih, znanstvenikih in aktivistih. Prostornina zgrajene stavbe je rezultat zlaganja stanovanjskih modulov po 30 kvadratnih metrov. Konec sedemdesetih je takšno stanovanje stalo okrog 1800 evrov. Notranjost stanovanj je modularna: nekatere predelne stene se premikajo, tla so mehka, v originalni izvedbi imajo vsa stanovanja sredi dnevne sobe kopalno kad. Štirinajstnadstropna stavba ima apartmaje s pogledom na pet dvorišč. Večina apartmajev ima zunanji pogled in pogled na vsaj eno dvorišče. Projekt Walden 7, zgrajen s proračunom, ki je bil nižji od takratne norme za subvencionirana stanovanja, je tako spodkopaval kulturno prevlado malomeščanske družine. Namesto družine je bila za biro najmanjša družbena celica - posameznik. Kot skupnost niso več dojemali združevanje družin, temveč posameznikov. Biro stanovanj v Waldnu ni ponudil na trgu, temveč je opravil razgovore s potencialnimi stanovalci. Namerno so izbirali nekonformiste: aktiviste vseh sort, pripadnike LGBTQI+, migrantskih in drugih skupnosti, umetnike in podobno. V teh razburljivih letih zatona Francovega režima in tranzicijske zore so bila vrata Waldna 7 odprta za tiste, ki so živeli v upanju na drugačen svet in se trudili zanj. Po domovih so organizirali koncerte, zabave, politične razprave, delavnice in srečanja kulturnih skupin. Če so bile stavbe Le Corbusierja »stroji za življenje«, je bil Walden 7 samozadostna »celina življenja«, kjer prebivalci lahko zadovoljijo vse potrebe: po družbenih in kulturnih dejavnostih, ustvarjanju, nakupovanju, rekreaciji, politiki. Tudi estetsko je izstopal: v primerjavi z brutalističnimi stolpnicami, ki so v 60-ih in 70-ih letih divjale po Evropi, je imel Walden 7 organskost terakote in turkiza. 

 

Walden 7 je vzel modularne oblike brutalizma in jih z veseljem deformiral. Pri ideji stavbe je bilo ključno, da vnaprej zasnovane zamisli ne smejo omejevati življenja. Stanovanjske celice Waldna 7 je mogoče povezati in ločiti, tako da ustrezajo različnim življenjskim obdobjem ali izbiram. Samski bi lahko živel v enem, družina pa bi lahko zasedla tri ali štiri module. Ko otroci zapustijo dom ali če družina razpade, je mogoče  med posameznimi enotami ponovno vzpostaviti pregrado. Na družino se je gledalo kot na prehodno in neobvezno obdobje in ne kot na temelj družbenega obstoja. V kontekstu Španije sredi sedemdesetih let, ki je bila še vedno v rokah Francove diktature, je bil to revolucionaren predlog. Trenutno je v Waldnu približno 500 stanovanj in 1.000 prebivalcev. Ti še vedno aktivno izkoriščajo potenciale za povezovanje in ločevanje enot.

WALDEN 7 IN DUH NOVEGA ČASA

Stavba se še vedno zdi kot zaprta trdnjava, a so v njej na vsakem koraku razgledi: na nekaterih mestih je iz bloka mogoče videti v dve smeri. Lepota je v tem, da gre povečini za »surov prostor«, ki od prebivalcev zahteva znaten vložek. To ločuje Walden 7 od stanovanj, na primer v Le Corbusierjevi Unite d'Habitation, ki so bila zasnovana kot življenjski stroji. Le Corbusier je hotel iz mesta narediti stroj, ga razdeliti na funkcionalne dele, Walden pa je - živ. Po pripovedovanju sedanjih prebivalcev je Walden, ko je bil na novo zgrajen, privabljal »tujce, prostitutke in transseksualce« – danes pa je poln akademikov in ljudi, ki delajo v medijih - a ni zares gentrificiran. Vseeno pa, tako kot v kultnem romanu High Rise Jamesa Ballarda, med nadstropji stavbe obstaja bivalna hierarhija: medtem ko imajo prebivalci spodaj slab razgled iz zunanjih oken in manj svetlobe skozi okna, ki gledajo na preddverje, si prebivalci dvanajstega nadstropja lahko ogledujejo okoliške hribe in uživajo v celodnevnem soncu. Javni prostori v zgornjih nadstropjih so temu primerno obogateni z lončnicami in vrtnim pohištvom. Del mednarodnega trenda utopičnih stanovanjskih projektov je tudi aktivno druženje prebivalcev, ki je v primeru Waldna 7 v preddverju ustvarilo prostore za otroške tečaje likovne umetnosti ter nudistični kotiček na strehi. Prebivalci, ki začnejo s stanovanji v nižjih nadstropjih, stremijo k višjim pozicijam v stavbi. Namesto da bi ljudi potisnili na rob družbe, prav prostor Waldna prevzame vlogo strukture, v kateri prebivalci lahko uveljavljajo izboljšanje. Stavba bi bila lahko gentrificirana, vendar ostaja razmeroma poceni in ima izrazito prijetno vzdušje, še vedno osredotočeno na skupnost. Vrt in dva bazena na strehi se še vedno uporabljajo. Hkrati pa ta stavba velja, na povsem drug način, za epski primer neuspeha pri oblikovanju. Vsak dan se v njeni senci pojavljajo vedno nove skupine študentov arhitekture, ki si vestno zapisujejo, kako so tla in stene začeli pokati, ploščice pa odpadati. A prebivalci Waldna 7 se nad tem ne pritožujejo. Povečini jih bolj motijo nerodno postavljena okna ter posledice gospodarske krize, zaradi katere je opustošena večina pritličnih trgovin. Nekatere trgovine so zato preoblikovali v pisarne - od nekdaj so si želeli, da se do vseh podjetij v Waldnu 7 dostopa tako znotraj skupnosti kot tudi z ulice. 

Kot govori José Goytisolo v svoji pesmi Walden:

 

Ah, kako so premagali željo

  najtemnejše sile:

  odloki in rdeče črnilo

  pohabili so načrte in izbrisali svetlobo.

In tako so ostale te sanje

  zmanjšane na nekaj različic

  medtem ko se je utopija oddaljila

  izgubila se je na nebu kot prikraden orel

odsekane sanje o mestu v vesolju se skoraj ponavljajo.

 

SPREMEMBA RETORIKE

In še več - svetovnega nazora. Za nekatere simptom izdajstva, za druge posledica izčrpanosti, ki pride z leti, za tretje konformistično ukalupljenje, za nekatere pa končno priznanje resnice - Bofill je naenkrat obrnil ploščo. Po Waldnu 7 se v biroju začne porajati povsem drugačen proces: Ricardo Bofill pristane na čelu biroja in zamenja skoraj vse člane ter zafiksira pogled v tradicionalno arhitekturo in nove materiale: steklo, jeklo, montažni beton. Vse do zdaj videno je popolnoma pozabljeno in v zgodovino biroja se vtisne oznaka »nepopravljiva škoda«. Sam Ricardo Bofill fazo Waldna 7 močno zavrača in zanika - tako zelo, da ta projekt obravnava kot največjo napako v svoji karieri. Do zdaj opisana arhitekturna zgodba biroja konča eno ideološko fazo prav s projektom Walden 7. Ta konec je za nekatere obenem konec evolucije njihove arhitekturne misli. Risbe, modeli, zgradbe in tudi pesmi, kolaži, fotografije, filmi in knjige ostanejo zgolj spomini na neke druge čase. In tudi njihov pomen postane vprašljiv. Biro je od začetka presegal zgolj papir in oprijemljivo in njegova pomembnost je bila prav v projekciji širokokotnega pogleda na zgodovino. Kompleksna geometrija Waldna 7 je tu ključna, saj omogoča in ustvarja nove prostorske tipologije. A eden izmed njenih originalnih ustvarjalcev sploh noče več govoriti o tem. Seveda Bofill ni edina javna osebnost, ki je obrnila politično ploščo, toda njegova kariera je zaznamovala celo generacijo arhitektov, ki so delovali v spreminjajočih se paradigmah. Na nek način se morajo s to potezo tudi oni soočiti s starejšimi deli, ki jih je motivirala ideologija, ki jim je zdaj servirana kot tuja. Nekateri ideologije niso spremenili in so lahko samo priča absurdni metamorfozi Bofillove profesionalne osebnosti in retorike ter obsegu, v katerem namerava na novo napisati svojo zgodovino. Če primerjamo diskurz, je precej groteskno spremljati, kako se je njegov jezik spremenil. Od prvotne radoživosti ni ostalo nič - sedaj je zaznati le največje nelagodje in zavračanje tistega, za kar meni, da je njegov največji neuspeh: projekt Walden 7. 

V najboljšem primeru bo Bofill o utopijah danes rekel: »Poskušal sem jih zgraditi in to je nemogoče.« Kot zaprisežen privrženec neoliberalne ideologije meni, da se je znašel na napačni strani tira, medtem postal bolj realen in preprosto - zgolj nadaljeval z gradnjo najboljših možnih objektov - kar pa ni socialna arhitektura. 

Presenetljivo, glede na to, da so bili projekti biroja v času Waldna 7 predmet izrazite arhitektonske mrzlice, ki je polnila številne prestižne arhitekturne publikacije. 

A Bofill projekt poenostavi in zreducira na trend - »Zgradil sem mesto, ki je bilo rezultat določenega povpraševanja.« In to je res: zgrajen je bil - za razliko od tega, kar se je zgodilo z La Ciudad, je urbani ideal Waldna 7 dejansko uresničen. Tako stanovalci kot oblikovalci so ustvarili to, kar so si zamislili, kar je neprecenljivo. Po drugi strani je pogosta trditev, da zgodovinopisje temelji na nenehni reinterpretaciji preteklosti, na nenehnem preoblikovanju predmeta v spreminjajoči se interpretaciji. Ko se spremeni izjavljanje avtorja o lastnem delu, je pomembno razumeti njegove možne motivacije in se soočiti s temi spremenjenimi pogledi. S takšnim pregledom lahko pridobimo kritično razumevanje zgodovine prostora in njegovega pomena za sedanjost. Razvijajoča se retorika Ricarda Bofilla razkriva, koliko lahko ideološka interpretacija arhitekturnega predmeta nevtralizira njegovo prvotno naravo ali kako si jo je mogoče nenehno ponovno prisvajati pod nove paradigme. To je lahko nekaj podobnega kot ta čuden občutek nelagodja, ki nas sili k obisku razstave punka v muzeju, v kateri so antisistemske geste zgolj spomin, ki ždi za tanko plastjo akrila.

Kot v primeru Bauhausa: morda je preveč in nesmiselno pričakovati od arhitekture, da naj bi nas učila razširiti svoja obzorja.

 

PROTI ARHITEKTURI

Načrtujte upor

Zoper stotine enako ponavljanih, neumnih, obloženih hiš.

Proti racionalni in shematični organizaciji ozemlja.

Proti uvozu montažnih nordijskih mest.

Proti povprečnim malomeščanskim francoskim vilam na robu mest! 

 

Posebna zahvala za vokalno izvedbo/ Special guest, vocals and interpretation

David C. Bou