Slovaško ogledalo
Med Slovaško in Avstrijo ni meje, avtobus niti ne upočasni, ko nas dostavi v Bratislavo. Četrt domačnih socialističnih blokov, proletarcev ali malih kriminalcev, odvisno kdaj in koga vprašaš, Petržalka ‒ po naše bi bila to »Petršiljka« ‒ na južnem bregu Donave se začne takoj za neopazno mejo.
Med Avstrijo in Slovaško pa meja seveda je, zdolgočaseni mladeniči na služenju vojaškega roka kontrolirajo potne liste. Treba je preveriti, kdo in kaj zapušča vzhodno Evropo. Seveda so kontrole, tako kot na slovensko-avstrijski meji, zaradi beguncev, toda obenem so tudi na meji med eno in drugo Evropo. Med neurejeno, nekontrolirano Evropo, iz katere begunci prihajajo, in urejeno, mirno Evropo, v katero begunci hočejo. Prav lahko bi torej gladka rdeča lica pod vojaškimi čepicami Evropo varovala tudi pred drugimi, še bolj zloveščimi duhovi, ki zadnje čase plašijo evropska srca ‒ na primer pred duhovi populizma in iliberalizma, ki redno vejejo proti centru Evrope iz višegrajskih držav, pa tudi iz naše domovine.
Na kratko o ozadju
Prav ti zli duhovi so tudi razlog, da sem izstopal na bratislavski glavni avtobusni postaji pod trinadstropnim supermarketom Mlynské Nivy. Na lanskih parlamentarnih volitvah je na Slovaškem ponovno zmagala stranka Smer ‒ Socialna demokracija Roberta Fica. Njegova četrta vlada ni bila ravno presenečenje ‒ prej se je zdela kot nekakšna vampirska vrnitev iz groba ‒ podobno, kot si bomo pri nas bržkone mislili o naslednji vladi Janeza Janše in se spraševali, zakaj in kako se vendar vedno znova vrača na oblast in zakaj je vsakokrat videti bolj skrajna.
Fico ni bil nikoli ravno ljubljenec domače ali evropske zmerne javnosti. Široko razširjeno ‒ tako doma kot v tujini ‒ je bilo vsaj prepričanje, da sta on osebno in njegova stranka gojišče korupcije. Prav korupcijo je preiskoval tudi umorjeni novinar Ján Kuciak. Zadnjih nekaj let pa Fico in Smer spadata med tiste politične sile, ki smo se jih navadili imenovati bodisi po ameriškem zgledu »populistične« bodisi po madžarskem zgledu »iliberalne«. Fico in njegovi politični zavezniki so kritični do zunanje politike Evropske unije v Ukrajini. Prav to je bila ena od tem, s katerimi so dobili zadnje volitve, slovaška javnost je namreč naklonjena Rusiji, slovaška vlada pa je bila med najbolj zavzetimi oboroževalci Kijeva. Fico je že od časov začetka migrantske krize v konfliktu z EU glede migrantskih kvot; Slovaška je eden od zaključkov tiste veje balkanske migrantske poti, ki vodi preko Madžarske. Avstrija, Češka in Madžarska so zaprle meje in begunci ‒ v tisočih ‒ so mesece ujeti na Slovaškem, od koder ne morejo ne naprej ne nazaj, je že leta 2022 poročal Balkan Insight. Odtlej so številke samo narasle, ksenofobni sentiment pa tudi. Pojavile so se celo vaške straže. Fico in Smer sta kritična tudi do odziva prejšnje vlade na epidemijo in do pogajanj Evropske komisije s proizvajalci cepiv. Fico v svojih govorih poudarja, da se Slovaška niti glede Ukrajine niti glede beguncev ali cepiv ne bo pustila izsiljevati evropskemu konsenzu, ki ga imenuje »politika edinega pravega mnenja«. Takole je recimo govoril na državni proslavi ob prazniku svetih Cirila in Metoda, 5. julija letos.
Pogovor v ateljeju
In jaz sem se torej pripeljal na Slovaško, na novinarsko rezidenco, ki jo financira Evropska unija, upravlja pa regionalna mreža Goethe inštitutov. Prav kakor so se tuji novinarji pred štirimi leti nenadoma spomnili Slovenije in so nas prihajali spraševat, kaj vendar pomeni tretja vlada Janeza Janše za slovensko, evropsko in svetovno demokracijo. Nemudoma sem se počutil kot doma. Bratislava je od Ljubljane le malo večje mesto in glavna razlika je pravzaprav, da je bila ‒ nekoč ‒ bogatejša in je zato malce bolj ležerna; dovoli si, da se malce bolj razprostira. Danes pa je morda vendarle, vsaj navzven, še vedno za odtenek revnejša. Ni še čisto vsaka ulica polikana in vsaka fasada prenovljena. Imajo pa tramvaj in po tem merilu je Bratislava vsekakor resnejše mesto kot Ljubljana. Tudi politika je lahko na Slovaškem resnejša zadeva. Kakor se vse zdi utrujajoče domače ‒ poznana vsakdanja banalnost evropske politike ‒ je kak mesec pred mojim prihodom postalo smrtno resno. Upokojeni varnostnik in pesnik je v nekem provincialnem kraju streljal na Roberta Fica.
To je bila Olja Triaška Stefanović, fotografinja, radijska voditeljica in profesorica na akademiji umetnosti v Bratislavi. Z Oljo Triaško Stefanović sva se pogovarjala prvi dan po mojem prihodu, v njenem garažnem ateljeju na dvorišču meščanske hiše v centru Bratislave, čez cesto je predsedniška palača. Nisem še ravno dobro vedel, kje sem in kaj se dogaja, torej sem vprašal: Kaj se je zgodilo?
To je morda najbolj presenetljivo, s kakšno hitrostjo, učinkovitostjo in odločnostjo se je nova vlada lotila sprememb. Ali pa so vsaj upali, da se jih bodo. Spremembe kazenskega zakonika so sicer romale na ustavno sodišče, ki jih je v večjem in ključnem delu potrdilo, ravno ko sem iz Bratislave odhajal. V času mojega obiska v Bratislavi pa je bila glavna tema usoda javne radio-televizije. Koalicijski politiki, ki Radio-televizijo Slovaške, krajše RTVS, že dolgo napadajo kot pristransko, preveč liberalno ustanovo, ki jo je treba spraviti v red, so v parlamentu ravnokar potrdili novi zakon o RTVS. Novi zakon je Radio-televizijo Slovaške pravnoformalno s 30. junijem preprosto ukinil. 1. julija je RTVS nasledila nova institucija: Slovaška televizija in radio, krajše STVR. Zveni dramatično. Toda RTVS seveda ni nehala oddajati ‒ na ta način so na ministrstvu za kulturo zgolj zaobšli postopke razreševanja in imenovanja vodstvenih kadrov ter z enim zamahom oblikovali nova razmerja moči v svetu RTVS. Zaposleni, organizirani v stavkovni odbor, še vedno čakajo, kdaj bodo kadrovske spremembe pricurljale tudi do uredništev. Ministrstvo za kulturo je pripravilo in parlament potrdil tudi spremembe zakonov o Fondu za podporo umetnosti in Avdiovizualnem fondu ‒ javnih agencijah, ki podpirata umetnost, gledališče, založništvo in filmsko produkcijo. Čeprav je tudi minister za okolje ravnokar napovedal deregulacijo ekonomske dejavnosti v naravnih parkih, je bila konec junija glavna tema v Bratislavi še naprej kultura.
Ministrica za kulturo prihaja iz najmanjše koalicijske partnerice, Slovaške nacionalne stranke ali SNS. SNS je sicer ena najstarejših slovaških strank, ustanovljena je bila že leta 1989. Že od nekdaj so, celo v kontekstu na splošno precej na desno nagnjenega slovaškega političnega prostora, skrajni nacionalisti. V njihovem logotipu nad slovaškim križem čepi vzletajoči orel v zlatem vencu … kljub takšnim grafičnim namigom pa SNS ni najskrajnejša slovaška politična stranka. Ob hudi konkurenci z desne ‒ stranka »fašistov, ki so šele pred kratkim slekli uniforme« je na zadnjih volitvah ostala tik pod parlamentarnim pragom ‒ so se morali krepko potruditi, da so se prebili v parlament. Predsednik SNS Andrej Danko je zato k sodelovanju na volitvah povabil širok nabor protisistemskih nacionalističnih figur in strank, ki so mi jih sogovorniki v splošnem predstavljali kot teoretike zarot in starlete iz raznih internetnih zakotij, še posebej pa kovidne skeptike. Iz tega nabora izhaja tudi ministrica za kulturo, Martina Šimkovičová.
SNS zaradi svoje pisane sestave trenutno nima koherentnega političnega programa, imajo pa ambicije. Zato je stranka skrajno nezadovoljna s svojim šibkim položajem v vladi; navdahnjeni predvsem z anticepilsko revolucionarnostjo, so ciljali višje. Toda kot najmanjši in najbolj radikalni koalicijski partnerici so SNS odmerili le resorja za kulturo in okolje, ki ju nihče noče oziroma jim na teh »nepomembnih« področjih lahko pustijo početi, karkoli pač hočejo početi. Posledično tudi zakonske spremembe na področju kulture in medijev niso izraz kakšnega prefriganega strankarskega načrta. Spremembe zakonodaje so tako sicer daljnosežne, a v svojem bistvu ne pretirano kompleksne. Novi zakoni so posegli predvsem v vodstvene in nadzorne organe vseh treh institucij, ki bodo po novi zakonodaji pod neposrednim vplivom vsakokratne ministrice ali večine v parlamentu. Tomáš Hučko, urednik levičarskega mesečnika Kapital, o spremembah Fonda za podporo umetnosti in Avdiovizualnega fonda.
Glavna utemeljitev zakonskih sprememb je, še posebej v primeru RTVS, pristranskost. V SNS globoko verjamejo, da so jim kulturne in medijske institucije globoko nenaklonjene, pravi Marek Hudec.
Nova kulturna in medijska politika morda nima globlje motivacije od maščevanja in globljega cilja od osebne koristi. Dominik Želinský, sociolog in raziskovalec pri Slovaški akademiji znanosti.
Na spremembe v medijski in kulturni politiki je torej mogoče gledati kot na radikalen projekt najmanjše koalicijske partnerice, ki je v vladi pristala po nujnosti parlamentarne matematike. Kar pa se stila ‒ hitrosti in grobosti sprememb ‒ tiče, pa so zagotovo znak politične neizkušenosti in nepremišljenosti. Smer, pravi Tomáš Hučko, bi raje postopala drugače.
Olja Triaška Stefanović pa vztraja, da so spremembe ne glede na stil po godu tudi Ficu.
Tako torej, sem si mislil, ko sem kakšno uro kasneje zapustil atelje Olje Triaške Stefanović in spet stopil na Štefánikovo ulico, stvar je v bistvu dokaj jasna, taktike znane, rezultati že tako rekoč na pladnju. Med najinim pogovorom je Olja Triaška Stefanović ‒ od ene uparjene cigarete do druge, tako se mi je zdelo ‒ kolebala med strahom in zaupanjem v prihodnost. Počasi se mi je svitalo, da sem v mesto prišel prepozno in prezgodaj. Nemoč se je že izkristalizirala, protesti so se že izčrpali, nastopila je utrujenost, toda položaj je bil še nejasen. Olja Triaška Stefanović je še tehtala: je že prepozno? Se je še možno upirati? Ali je bolje čakati in vedriti? Saj ne more trajati … ali pač?
Bratislavske kavarne
Večina nadaljnjih intervjujev se je na pobudo mojih sogovornic in sogovornikov zgodila v hipsterskih kavarnah, kjer strežejo specialty espreso v na gram izmerjenih odmerkih, ki stanejo najmanj evro devetdeset. Bratislava je več ali manj preskočila ali pustila za sabo »alternativna devetdeseta«, kar se čudovito vidi prav v kavarniški ponudbi. V centru mesta ‒ in vse življenje se steka ter odvija preko centra mesta ‒ so na izbiro turistične oštarije in kafiči z univerzalno estetiko hipsterskega bara. Eden od njih, ki se še posebej trudi poustvariti berlinsko »industrijsko« estetiko, se je v manifestu na koncu menija samodeklariral kot »urbana hygge džungla«. Moji sogovorniki pa so bili bodisi akademiki, kulturni delavci ali novinarji. Večinoma levičarji. Podobno kot so bile kavarne, v katerih smo se srečevali, podobne ljubljanskim ali pač katerimkoli drugim, so si bili tudi naši nazori in politična občutja sorodni.
Stranka Progresivna Slovaška, trenutno največja opozicijska stranka, je nekakšna mešanica med našo Levico in Gibanjem svoboda. Prvi so podobni v tem, da so najbolj naprednjaška politična stranka, ki ima tudi nekaj levičarskih članov, a jih taktično pozicioniranje na političnem polju sili v postopno drsenje na desno. Gibanju svoboda pa so podobni v tem, da so relativno nova stranka in so nedavne volilne uspehe dosegli predvsem kot »edino realno upanje«, da se porazi Smer in Fica. Zato so moji sogovorniki v trenutnih okoliščinah precej napeti ‒ podobno kot smo pri nas kljub zavijanju z očmi nad kul Koalicijo ustavnega loka ali zaciklanim kolesarjenjem po Trgu republike, pač s stisnjenimi zobmi sprejeli, da je Janeza Janšo in SDS treba poraziti, če ne zaradi drugega, zato, ker sta nas spravljala ob živce. Še posebej slovaška ministrica za kulturo s svojo estetiko, izjavami in nespretno politiko živcira mnoge, tudi Marka Hudca.
Hudec bi verjetno raje govoril o čemerkoli drugem kot pa o Martini Šimkovičovi ali Robertu Ficu. In verjetno je dosti prizadevanj, o katerih bi bilo smiselneje govoriti. Težave mojih sogovornikov niso nič drugačne od težav naših kulturnikov ‒ vsi smo enaki prekarci in pišemo enake formulacije v iste razpise. Tudi njihove založbe izdajajo, kar bi pri nas oglaševali kot »risoromane«, in se trudijo zastopati raznolike in neslišane glasove. Deležni smo tudi sorodnih kritik populističnih političnih nasprotnikov. Vpliva na politiko pa imajo prav tako malo in so prav tako prisiljeni v nelagodna politična zavezništva s to ali ono liberalno strujo, ki jih sicer res ne zastopa, a vsega, kar jim je drago, vsaj ne uničuje.
Kljub vsem tem sorodnostim ‒ vključno z nemočjo, ki si jo prav tako delimo in pred katero se umikamo tja, kjer še imamo vpliv nad realnostjo, kar politika žal ni ‒ pa obstajajo med nami v Sloveniji in njimi na Slovaškem tudi razlike. Slovaška neodvisna kultura je na prvi pogled v povprečju mlajša od slovenske. Institucij je relativno malo, Tomáš Hučko mi našteje le tri literarne revije. A produkcija je vsaj v literaturi mlada in živahna. Hučko mi je na primer zagotovil, da je bila vsaj polovica letošnjih nominirancev za najpomembnejšo literarno nagrado Anasoft litera mlajša od petintrideset let.
Majhni založbi Brak in Kapital si delita vhod v Romerovi hiši ‒ stari stavbi v centru mesta, ki jo najemajo poceni, a na trgu, od neke luteranske cerkve. Na dvorišču hiše je seveda ‒ kavarna. Založbi sta nastali pred manj kot desetletjem. Kapital je v sedmih letih svojega obstoja izdal okrog sto številk revije in petindvajset knjig. Njihova pisarna je majhna sobica, v njej je komaj prostora za tri bolj ali manj prazne cenene mize, pokrite s preveč belim papirjem. Vrzeli med njimi so zapolnjene s škatlami knjig in časopisov. Na mizah ni računalnikov ‒ kdor tu dela, prinese »produkcijska sredstva« s sabo. Nered pisarne bolj spominja na skladišče kot pa na delovno aktivnost. Večina sodelavcev obeh organizacij seveda ni zaposlena.
Domačo državno malho motrijo celo tisti, ki so od nje ta trenutek zelo odvisni, z meni skoraj nerazumljivo neprizadetostjo. Več sogovornikov mi, tako kot Hučko, omeni uspešne donacijske kampanje, s katerimi so v preteklosti zbrali sredstva za financiranje ali začetke svojih podvigov. »Vse, kar ni bilo del javnih institucij, pa smo želeli, smo morali plačati sami,« mi pove Rozália Vlasková, radijska voditeljica na otroškem javnem radiu Junior. Veliko je tudi sponzorstev. Staro tržnico, kulturno ustanovo v nekdaj zapuščeni stavbi v centru mesta, ki jo tako kot Staro mestno elektrarno upravlja nevladna organizacija, programsko pa je nekakšen skromnejši Center Rog, sponzorira Slovaška varčevalna banka. Najpomembnejšo literarno nagrado, ki jo podeljujejo od leta 2006, pa finančno podpira softversko podjetje Anasoft, katerega ime tudi nosi. Vsepovsod v kulturi je prisoten podjetni duh. V obstoj organizacij je že od samega začetka vračunana muhavost razpisnega sistema, ki je zdaj radodaren, drugič spet skop.
Prihodnost moje sogovornike kljub nenaklonjeni vladi morda manj skrbi, kot je skrbela nas, saj so številne založbe, festivale in podobno ustanovili šele pred kratkim in z malo državne podpore. O narodotvornosti kulture ne govorijo kulturni delavci ‒ dvomim, da na Slovaškem obstaja pojem »kulturnik« ‒ samo njihovi kritiki in nasprotniki. Tudi protesti niso bili povsem zaman. Iz platforme Odprta kultura se je organiziral sindikat kulturnih delavcev, kar ni majhen dosežek, saj je sindikalno organiziranje na Slovaškem dokaj šibko. Nedavno so se, ob imenovanjih prvih članov novega sveta RTVS, protesti znova razživeli.
Isti dan, kot sem se pogovarjal z Markom Hudcem, pa sem v angleških poročilih na internacionalnem programu slovaškega radia slišal opomnik, da se pogovarjam predvsem z enim, dokaj ozkim koščkom bratislavskega življa.
Filozof, sociolog in politični analitik
S filozofom Ljubomirjem Dunajem sedimo pred kioskom na Trgu svobode, ki ga s treh strani obdajajo ritmične vrste oken fakultet tehnične univerze. Na severu trga sta vladna in predsedniška palača. Sem smo prišli, ker se Dunaju po vrnitvi v domovino, pripeljal se je z … Dunaja, kjer je pogodbeno zaposlen na neki univerzi, prileže »domači lager« in ne želi v hipsterskih kafičih okušati varilskih presežkov mikro pivovarn. »Številni mladi ljudje,« reče, »imajo radi folkloro, aktivno jo ohranjajo, zanima jih. Kaj je narobe s tem, da država to bolj podpira?«
Ljubomir Dunaj ni niti kritik niti podpornik Smeri in Fica, njegova politika je nekoliko nenavadna, filozofska: »Vsakokrat volim za drugo stranko,« pravi, pač glede na to, ali se mu zdi, da slovaška družba ali država potrebuje korekcijo z odmerkom socializma, konzervativizma ali liberalizma. S trenutno vlado pa deli kritičnost do »liberalcev«, ki jih vidi kot odtujene in z ničimer zadovoljne hegemone. Kritizira jih, ker obvladujejo javni diskurz, a se nad svojo domovino venomer pritožujejo. Politično pa nastopajo z vehementnimi reformnimi programi, ki izražajo to njihovo nezadovoljstvo s Slovaki in Slovaško ‒ iz države bi naredili »drugo Švico« ali pa digitalno velesilo. »Toda,« vzklikne Dunaj, »ali poznaš film Tisočletna čebela? Najboljši slovaški film! Vedno je bilo vprašanje, kako smo Slovaki ohranili svojo identiteto v tisočletju tuje nadvlade. Odgovor je tisočletna čebela ‒ vztrajno, nevidno in potrpežljivo delo,« zakrili z roko proti univerzitetnim stavbam okoli nas: »Liberalci ne spoštujejo truda, ki so ga generacije ljudi vložile, da smo zgradili vse to. Pred stoletjem ni obstajalo nič od tega, vse to smo zgradili in liberalci se posmehujejo žrtvam in trudu ljudi, ki so to gradili za Slovaško.« Liberalci, nadaljuje Dunaj, imajo vedno visokoleteče ideje, ne upoštevajo pa potreb, želja in pričakovanj običajnih ljudi, ki hočejo živeti, kot so vedno živeli.
Smer, pravi Dunaj, ni taka kot liberalne stranke. Smer je pragmatična, stabilna in predvidljiva. Ne prihaja mesijansko z idejo velike transformacije slovaškega naroda, njihove reforme so majhne in koristne. In to si ljudje zapomnijo kot tudi pretekle uspehe ‒ Smer vedno dvigne minimalno plačo. »Ljudje to cenijo.« Sociolog Dominik Želinský je bil v fini kavarni za vogalom do levičarskih dosežkov Smeri nekoliko bolj kritičen.
Da pa je Smer, pa naj je njihov boj za delavno ljudstvo še tako dvomljiv, izrazito stabilna in pragmatična politična sila, Fico pa eden najsposobnejših slovaških politikov, je tako rekoč splošno sprejeto. Tako med vsaj delnimi zagovorniki vlade, kakršen je Ljubomir Dunaj, kot med njenimi kritiki. Jakub Dovčík, politični analitik, mi za mizo v restavraciji »No. 1 Slovak Pub« v centru Bratislave opisuje razmerja med liberalci in Ficom. V tej restavraciji se dobi tudi po mnenju Ljubomirja Dunaja najboljše haluške, slovaško nacionalno jed, v mestu. Restavracija pa je v lasti poslovneža, ki je trenutno poslanec na listi libertarne stranke Svoboda in solidarnost. Dovčík, ki je bil v prejšnji vladi zaposlen v kabinetu premierja Eduarda Hegerja in ima torej z »liberalci« izčrpne osebne izkušnje, skoraj z jezo vzklikne, da desnica oziroma liberalci ne znajo in nočejo vladati: »Njihove vlade se osredotočajo na spreminjanje zakonov, ne pa na njihovo udejanjanje ali grajenje institucij, ki bi jih vzdrževale.« Liberalci so vedno radi veliko govoričili, toda delali so levičarji, nadaljuje. Vse institucije začenši z ministrstvom za finance konec devetdesetih so zgradili levičarji. In velik del zaslug za to gre prav vladam pod Ficovim vodstvom. Fond za podporo umetnosti, katerega avtonomijo trenutno šibijo, je ustanovil minister za kulturo v eni od Ficovih vlad, ustanovili so raziskovalne inštitute na ministrstvih in uvedli institut za zaščito žvižgačev, ki ga želijo zdaj ukiniti. »Fico ideološko ni vedno konkreten, je pa zelo pragmatičen in politični genij. Okoli sebe je uspel zbrati nekaj zelo sposobnih ljudi, ki potem nekaj naredijo, včasih tudi zelo dobro, vendar vsaj nekaj počnejo,« pravi Dovčík. Tudi Želinský se z njim strinja.
Eden od razlogov za lansko in letošnje volilno zmagoslavje Smeri je bila tako ‒ ironično ‒ prejšnja populistična desna vlada, ki je imela v parlamentu nekaj časa celo ustavodajno večino, a se ni ravno izkazala. Smer pa je bila pred šestimi leti v zelo slabem položaju. Veliki protesti po umoru Jána Kuciaka in njegove partnerke Martine Kušnírove leta 2018 so Fica prisili k odstopu s položaja predsednika vlade. Smer pa je izgubila naslednje volitve leta 2020.
Fico, ki so ga odnesle demonstracije proti korupciji, se je ponovno izumil kot protisistemski kandidat in uspel. Morda se je po volitvah zdelo, da je Fico še enkrat uspešno izigral vse svoje nasprotnike, kritike in sovražnike. Toda cena za lansko volilno zmago na predčasnih volitvah po še eni propadli desnosredinski vladi je bila visoka. Tekmovalnost med starim, zmernejšim in novim radikalnim krilom Smeri v šahu drži le Robert Fico osebno. Odnosi v koaliciji so napeti, še posebej med ambiciozno SNS in zmernejšim Hlasom.
Fico je za politično preživetje zastavil stabilnost svoje stranke. Smer je po letu 2020 postala nepredvidljiva, pravi Jakub Dovčík. Odkrita ofenziva proti realnim in namišljenim nasprotnikom v medijih, kulturi in politiki, pa je simptom in posledica te nepredvidljivosti.
Nova Smer
Treba je sicer priznati, da je bilo v Smeri vedno nekaj kapljic nacionalističnega, celo rasističnega strupa. Marek Hudec.
Jakub Dovčík vseeno meni, da je tudi v vetrnjaških obratih Smeri od ene politike in retorike k drugi moč najti stabilno ideološko jedro: »Fico morda nima zelo jasne slike, kaj je njegov cilj, toda ni brez vrednot. Ima vsaj meglen občutek, da hoče pomagati običajnim ljudem, kakršen je sam.« Smer je tako že dolgo določena z napetostjo med meglenim občutkom, da je treba pomagati običajnemu človeku, na stranko vezanimi poslovnimi interesi in katerokoli retoriko, ki je v danem trenutku najbolj politično efektivna. Skoraj nihče ne verjame, da Smer ali Fica žene iskreno sovraštvo do manjšin.
Ljuboš Blaha, poslanec Smeri v novem sklicu evropskega parlamenta in obraz ter glas nove, radikalne Smeri ‒ nekateri pravijo celo njen glavni ideolog ‒ pa je odločno zanikal, da bi bila kulturna vojna, ki jo bijeta Smer in on osebno, pragmatična. »V tem globalističnem neoliberalnem infernu moraš biti neizprosen. Mogoče sem politično nekorekten, toda to ni cinizem, to je poslanstvo. Racionalno in sistematično poslanstvo: voditi delavske množice,« mi je pisal. Glavni sovražnik delavskega razreda, je nadaljeval, so v današnjem času … moji sogovorniki: »Ti mladi progresivci se v bistvu borijo za manjšinske pravice skupaj z oligarhi ‒ v nasprotju z interesi delavskega razreda. Za Lenina bi bili koristni idioti globaliziranega kapitala in zahodnih velesil.« Kulturni boj je nujno potreben, saj so v državnih institucijah, javnih medijih in umetnosti »prevladali napredni in desničarski posamezniki in v kulturi in medijih je nastala popolna hegemonija. Ustvarili so ozračje fašističnega sovraštva do vseh, ki imajo drugačno mnenje o Rusiji, kovidu ali manjšinskih vprašanjih. Ljudje so bili zaradi tega ogorčeni in leta 2023 smo dobili demokratični mandat, da ustavimo ta ideološki džihad liberalcev proti večini prebivalstva.« To je trenutna artikulacija Ficovega »meglenega občutka, da je treba pomagati običajnim ljudem«.
Mnenja o Blahovem vplivu v stranki so deljena. Nekateri ga vidijo kot voditelja levega, radikalnega krila Smeri, kar tudi sam brez zadržkov potrdi. Drugi priznavajo, da je gotovo vsaj glasen, a menijo, da ni tako vpliven, kot je videti. Kot dokaz za to se omenja prav njegov odhod v Bruselj. Blaha sam je prostodušno priznal, da je desno krilo stranke pod vodstvom proameriškega ministra za obrambo Roberta Kaliňjáka pri tehničnih vprašanjih vladanja in oblasti vplivnejše in močnejše. Toda pri političnih odločitvah se po Blahovih besedah Fico pogosto nagiba k njegovim stališčem. Ta mi je opisal takole: »Moramo biti komunitaristični, skupnostni ‒ v smislu, da odražamo obče razumevanje delovnih ljudi v naši državi. Zato jim ne bomo vsiljevali umetne progresivne kulturne ideologije, če vidimo, da se jim gnusi. Naša prednostna naloga je boj proti ekonomskemu neoliberalizmu.« Po kmečko povedano to pomeni: če so volivci homofobni, moramo biti tudi mi. Blaha je bil sicer še nedavno politično precej obskuren, ne ravno najbolj izviren politični teoretik, ki je izhajal iz klasičnega marksizma in se je tudi udeleževal parad ponosa, kar rad omeni tudi v svojih knjigah.
Jakub Dovčík dodaja, da je eden od razlogov za radikalizacijo Smeri morda tudi odnos, ki ga imajo do Fica politični nasprotniki. »Fico si želi priznanje, toda njegovi nasprotniki se do njega ne obnašajo s spoštovanjem; želi si luksuz, toda uradno ga ne more imeti, zato potrebuje oligarhe. In morda res postaja zagrenjen,« nadaljuje, »če bi v devetdesetih postal generalni tožilec, Smer morda nikoli ne bi nastala. Neuspešno je kandidiral za predsednika republike in predsednika ustavnega sodišča in morda ima občutek, da mu je bilo preprečeno, da bi častno izstopil iz politične igre. Ne da ga to odvezuje moralne odgovornosti, toda ni si tako težko predstavljati drugačne Smeri in drugačnega Fica, če bi imel drugačno izbiro. V tem smislu je tragičen.«
V nekaj mejlih, ki sva si jih izmenjala ‒ žal se ni utegnil srečati z mano ‒ je Blaha odločno zanikal, da bi bila politika Smeri maščevalna: »Če bi se želeli maščevati, bi tudi mi kriminalizirali svoje nasprotnike in preganjali liberalne medije, toda mi jih le kritiziramo, kot je v demokratični družbi normalno. Poskušamo pa okrepiti politično ravnovesje v kulturnem sektorju. V tem ni nič maščevalnega, to je popolnoma razumno.« Toda, sem pritiskal dalje, zakaj bi bilo za uresničevanje levičarskih idealov, celo nagovarjanje delavskega razreda, nujno povezano z napadi na manjšine, institucije in medije? Zakaj, če ne iz maščevalnosti, bi Smer sodelovala pri razgradnji institucij, ki jih je sama zgradila? »Karkoli naredimo, da bi obranili politično ravnovesje,« mi je odgovoril, »naši nasprotniki interpretirajo kot napad na svobodo. Toda v resnici je le napad na njihovo nadvlado in privilegije. Prinaša pa več pravic in svobode večini prebivalstva, ki živi na podeželju, ne pripada srednjemu razredu in ne verjame neoliberalni, progresivni, ameriško-individualistični propagandi. V tem ne vidim ničesar destruktivnega.«
Konec dober, vse dobro?
Sedim na notranjem dvorišču kavarne na Panenski ulici. Nekdaj je bila ta obrtniška ulica središče bratislavskih protestantov, s tem pa seveda tudi meščanstva in vsega naprednega. Še danes so na tej ulici, čeprav se fasade sem ter tja krušijo iz nekdaj bogatih hiš, tri neodvisne knjigarne in dve protestantski cerkvi. Ter seveda prijetno zanemarjena kavarna. Ravnokar sem prebral mejl Michala Hvoreckega, pisatelja in kolumnista, ki ga je zaključil z besedami: »Fico očitno želi vzpostaviti avtoritarno državo.«
Da se bo na Slovaškem zamenjala oblast, bo trajalo vsaj dva mandata, mi je z različnimi stopnjami obupa in strahu zagotovila večina sogovornikov. No, vsaj tisti, ki imajo o tem mnenje. Glavni razlog za to je razdrobljenost in neučinkovitost trenutne opozicije. Celo najmočnejša opozicijska stranka Progresivna Slovaška bi, če želi vladati, potrebovala bodisi veliko več poslancev in glasov bodisi bi morala sprejeti koalicijo s Hlasom. S strankami desno od sebe bodo težko sklepali kompromise, saj so večinoma ali premajhne, preveč konservativne ali pa zelo naklonjene gospodarstvu. Tudi več volivcev si bodo priborili le s težavo in za visoko ceno, saj so »mestna stranka«.
In potem je tu še vprašanje: kaj storiti, ko si na oblasti? Do okornosti in politik prejšnjih desnih vlad, še posebej zadnje, so bili moji sogovorniki v bratislavskih kavarnah prav toliko kritični kot do Smeri. Liberalni del slovaške politike in civilne družbe se v zadnjih dvajsetih letih ni ravno izkazal in je morda tudi s tem odprl Smeri pot na oblast. Jakub Dovčík je šel celo tako daleč, da je slovaškim liberalcem očital, da jih upravljanje države ne zanima: »Pri nas nihče ne zna biti politik ali uporabljati oblasti.«
Razen morda Fico in njegova stranka. Z njimi pa je vsaj nesprejemljivo, če ne nemogoče sodelovati. Tako se vsaj zdi. Paradoksalno je razlog, da se jim je tako težko postaviti po robu, prav tisti pragmatizem, ki jim ga priznajo celo njihovi največji kritiki. S Smerjo namreč ni mogoče razpravljati ne le zato, ker razpravo v medijih zavračajo, ampak predvsem zato, ker ničemur, kar rečejo, nihče ne verjame. Njihove izjave je treba interpretirati, odkrivati skrite pomene za očitnim ‒ tako vedno ostajajo predmet neskončne spekulacije in ugibanja.
Zato je tudi tako težko odgovoriti na vprašanje, kako resna je grožnja Roberta Fica demokraciji in vladavini prava. Vsi moji Slovaški sogovorniki so bili sicer bolje pripravljeni na to vprašanje, kot ko so pred štirimi leti po Ljubljani blodili tuji novinarji in nas zasliševali s podobnimi vprašanji. Kot Dominik Želinský so opozarjali predvsem na širše politične silnice, ki se kažejo marsikje in jih ne moremo razumeti zgolj lokalno.
Kako pa Fico oblast uporablja? Zaenkrat je videti, kot da Smer in SNS kot užaljena otroka rovarita po državnih institucijah. Posledici sta dve: korist za trenutno oblast, njene podpornike ali zaveznike, dokler imajo možnost zanjo. In pa širjenje področja političnega obračunavanja in nadzora znotraj državnih institucij. Takšna ihtavost brez očitne daljnoročne koristi doslej ni bila značilna za pragmatične vlade pod vodstvom Smeri. Zdi se mi, da je prav ta, vsaj navidezna nepreračunljivost, pri mojih sogovornikih povzročala največ negotovosti, skrbi in strahu.
Fico sam še ni prenehal govoriti o demokraciji, prav kot njegovi nasprotniki se sklicuje na njeno ohranjanje. In na svojo demokratično pravico, da oblast, ki mu jo je podelilo ljudstvo, uporablja. Če sem zaznal v Bratislavi kaj specifično vzhodnoevropskega ali postsocialističnega, je to morda le ta manjvrednostni kompleks, ki političnemu nasprotniku očita, da je nedoleten, nedostojen za sodobno evropsko državo. Tiho, včasih pa tudi odkrito sporočilo take izjave pa je, da politične odločitve, ki smo jih sprejeli konec osemdesetih let prejšnjega stoletja ali niso dovršene ali pa niso bile dokončne. In to z obeh strani političnega polja. Tu morda najdemo nekaj, česar na zahodu res ne poznajo. Pri nas in na Slovaškem je demokracija morda res vedno ogrožena, ker v političnih procesih še ostaja živa zavest, strah in morda tudi upanje, da se je mogoče odločiti in da se je mogoče odločiti tudi drugače.
Zahvaljujem se slovaškemu Goethe inštitutu za logistično pomoč, bratislavski Stari tržnici, ki nam je prijazno omogočila bivanje v Bratislavi, Tomášu Hučku in Ljubomirju Dunaju za vse kontakte in informacije ter Rozálii Vlaskovi, ki nas je gostila na Slovaškem radiu.
Aranžma slovaške himne za glasbeno skrinjico je delo You Tube kanala R3 Music Box. Posnetek molitve rožnega venca je nastal v baziliki svetega Nikolaja v Trnavi. Posnetki iz kavarne pa v Next Apache na Panenski ulici v Bratislavi.
Oddajo je lektorirala Petra.
Tehniciral je Toljo.
Brala sta Vrenc in Živa.
The publication of this article is part of PERSPECTIVES ‒ the new label for independent, constructive, multiperspective journalism. The project PERSPECTIVES is being implemented by seven editorial teams from Central Eastern Europe under the leadership of the Goethe-Institut. The author of this article participated in the PERSPECTIVES Journalists-in-Residence Programme at the Goethe-Institut Slovensko.
To find out more about PERSPECTIVES visit: www.perspectives-media.eu.
Dodaj komentar
Komentiraj