RKHV, Plesna, 27-03-2012

Avizo: U-210

Podlaga:Por una Cabeza (Rococo Quartet)

Duet štirinajst

V Plesnem teatru Ljubljana ste si 22. marca lahko ogledali premiero predstave Duet štirinajst, ponovitvi pa lahko ujamete še 2. in 3. aprila.

Avtorja predstave, koreografa in plesalca, sta izjemna sodobno plesna ustvarjalca Rosana Hribar in Gregor Luštek. Plesalca sta ob osmi obletnici poklicnega in zasebnega sobivanja začela serijo plesnih duetov, ki si sledijo vsaki dve leti. Duetom 8 let, 10 let in 012 sta letos tako dodala štirinajstico. V nekem intervjuju sta dejala, da se na ta način vsako drugo leto poročita.

Oder PTL-ja je bil tudi tokrat, tako kot že dve leti nazaj, scensko očiščen. Topla svetloba na plesalcih, obdanih s temo, in napis Tišina v ozadju sta tokrat nadomestila bolj svetlo in razgibano video projekcijo dueta 012. Če so mi od takrat v spominu ostale njune bele srajce, ki plesne gibe rišejo v pesek, sta zdaj plesalca odeta v črnino, ki pa še zdaleč ni nezgovorna. Kostumi Alana Hranitelja se njunemu plesnemu gibu tako prilegajo, da še bolj poudarijo zgodbo, ki jo plešeta plesalca. Ta zgodba je drzna v svoji intimnosti, ki jo ponujata gledalcu, ravno tako kot Rosanin napol prosojen zgornji del. Za njiju značilen, tehnično dovršen in do diha usklajen gib je obogaten še z dotiki, ki posegajo v področje intimnosti. S feministične perspektive so ravno ti dotiki, ki so vedno njegovi dotiki nje, problematični, saj ravno to plesalcema odvzema enakovrednost, ki jo sicer dosegata v gibu. V tem pogledu še dodatno zmoti prizor, ko plesalec plesalko z odra vrže naravnost skozi vrata v garderobo. Nekaj občinstva se ob tem zabava, drugih nekaj nas ostane tiho.

Tišina je tudi tema predstave. Namreč tišina enega, ki se spozna s tišino drugega in odslej obstaja v obliki dveh tišin. V ta namen plesalca izgovarjata besedilo Jerneja Lorencija »Tišina 9«. Del besedila gre takole: »Šel je po bulvarju in jo je srečal. Ustavil se je. Ni vedel zakaj se je ustavil. A ustavil se je. In ona je šla po bulvarju in ga srečala. In tudi ona se je ustavila. A ustavila se je. Ustavila sta se. In se malce gledala.«

Ravno to lepoto ob prepoznanju dveh sorodnih duš skozi njun dinamičen ples še poudarja glasba. Por una Cabeza, ki se med njunim plesom predvaja, je ena najbolj slavnih tango skladb komponista Carlosa Gardela. Napisana je bila leta 1935 in govori o tem, kako je privlačnost žensk podobno zapeljiva kot pobiranje stav na konjskih dirkah. Prav tako, kot ta skladba zasvoji s svojo melodijo, tako je tudi nemogoče odlepiti oči s plesalcev. To, da sta Rosana Hribar in Gregor Luštek znova prepričala, je več kot potrdil bučen aplavz.

Prispevek je napisala Simona Jerala