Pretekli torek se je v Trubarjevi hiši literature odvil pogovor o konstrukciji medijev, pod naslovom: Družba za vse? Konstrukcija medijev. Pogovor je tokrat vodila Nika Nikolič, medtem ko je bil glavna zvezda tega večera profesor dr. Boris Vezjak, sicer predavatelj na Pedagoški in Filozofski fakulteti v Mariboru. Ker je Trubarjeva hiša literature prijazna tudi do študentskih žepov, med katere sodim tudi sama, sem se odločila obiskati ta pogovor, ki se je po dveh urah pogovora nazadnje končal še z intenzivno debato med vsemi, žal redkimi udeleženimi.

Zaradi pereče tematike primernosti Viktorjev za predvajanje na RTV Slovenija se je pogovor začel z definiranjem svobode govora v medijih, kjer je Vezjak kaj hitro opozoril, da moramo kljub splošno znanim mnenjskim voditeljem v Sloveniji paziti tudi na majhnost in hitro prenasičenost trga. Zavoljo tega se medijske vsebine ne samo ne oddaljujejo daleč od mnenja mnenjskih voditeljev, ampak se tudi obravnavane teme pretirano ne razlikujejo.

Kot primer ne-razlikovanja vsebin je navedel večerna dnevnika na dveh glavnih slovenskih medijskih hišah, ki se večinoma poslužujeta istih tem. Začuda pa ravno nacionalna medijska hiša teme iz črne kronike postavlja med prve novice, ob začetku dnevnika. Takšen vrstni red hkrati opozarja na večanje senzacionalizma tudi nacionalnih medijev, kar je še ena od variacij spreminjanja medijev v današnji postmoderni družbi. Senzacionalizem domači mediji vse bolj posvajajo, čeprav le-ta prihaja iz anglo-saksonskega modela novinarstva, medtem ko smo se sicer na našem področju od nekdaj bolj posluževali predvsem modela nemškega novinarstva.

Boris Vezjak je ob omembi tujih novinarskih stilov opozoril tudi na slovenski fenomen zmanjševanja števila blogov novinarjev. V tujini je stalna praksa, da novinarji sicer pišejo prispevke popolnoma v skladu z mnenjem medijske hiše, za katero delujejo, vendar hkrati na internetu objavljajo blog s svojim resničnim mnenjem o aktualnih dogodkih. Tega pojava v Sloveniji ni moč opaziti, kvečjemu v negativnem odklonu. Vezjak nas je spomnil na nekdaj še zelo popularen blog Marka Crnkoviča, ki je sedaj tudi že prenehal z aktualnim delovanjem. Vezjak sam pa je blog primerjal tudi z vedno bolj popularnim twitterjem, ki se ga ne želi posluževati, saj je mnenja, da so besede na njegovem blogu vsaj pravilno uvrščene v smiseln kontekst, medtem ko tega prostora na twitterju ni.

Poslušalci, med katerimi je bilo tudi kar nekaj nezadovoljnih novinarjev, so dr. Vezjaka nato spomnili tudi na internetne medije, pri katerih je izpostavil predvsem problem  množičnega produciranja novic, katerih kvaliteta naenkrat ni tako pomembna. Predvsem na internetu se namreč dogaja, da so novinarji plačani na število klikov, ki jih privabijo na spletni naslov članka. Namesto enega kvalitetnega članka, ki bi na stran privabil veliko število bralcev, se tako v praksi izvaja pisanje ogromnega števila novic, ki po kvantiteti presegajo želeno številko, vendar na stran privabijo dovolj bralcev. Manjše število klikov na en članek, vendar večje število klikov glede na vse članke skupaj. Važnejša je postala torej le kvantiteta, ki presega željo po kvaliteti.

Ob koncu pogovora se je profesor dr. Boris Vezjak ponovno vrnil tudi k pojavu psov čuvajev oziroma mnenjskih voditeljev. Zaradi majhnosti trga Republike Slovenije, ki smo ga že omenili na začetku, se število glavnih medijskih hiš pravzaprav vedno bolj manjša in število lastnikov, ki stojijo za njimi, prav tako. Transparentnost podatkov, ki so sicer javni, pa je minimalna. Do javnosti bi vendarle lahko prišli le skozi medije, ki pa se jim zdi prikazovanje lastnega zakulisja popolnoma nepomembno.

V zakulisje medijev in njihove konstrukcije sem tokrat pogledovala Pia Nikolič.