Mesto Metelkova:

 

A-Infoshop ob 20:00: koncert

Na tokratni veganski večerji kuha multipraktični duo Kreatura Moonlee! Menu? Plošče na žaru, igle in bleščice v solati, indie juhca, nitkasti sladoled.... Njami! Vabljeni.

 

Jalla Jalla 20:00: Otvoritev razstave

 

Channel Zero ob 21:00: “The First Tour in Europe”: SAMOTHRACE(US), BELL WITCH (US), THE CANYON OBSERVER (Slo) - 14. maja Channel Zero ob podpori slovenskega banda The Canyon Observer v sklopu svoje prve evropske turneje obiščeta dva seattelska doom banda, Samothrace in Bell Witch.

 

Klub Gromka ob 22:00: MOONLIGHT SKY (Slo) >> mešanica različnih glasbenih okusov in slogov, fusion jazza, rocka, bluesa in ritmov glasbe sveta. Vse to pa je podano z veliko mero spoštovanja do glasbene zgodovine. Po koncertu se jim pridružuje ekipa MetlaBluzKoruze: jam session!

 

Glasba Izven:

 

Kino Šiška, Katedrala ob 20:00: GARY LUCAS plays COFFIN JOE

Gary Lucas, eden najbolj cenjenih kitaristov naše dobe, ki je med drugim igral tudi z Jeffom Buckleyem in Captainom Beefheartom, v živo izvaja glasbeno spremljavo horror filma ”This Night I Will Possess Your Corpse” (“Esta Noite Encarnarei no Teu Cadáver”) kultnega brazilskega režiserja Joseja Mojice Marinsa alias Coffin Joea. Dogodek je pripravljen v sodelovanju ekipe Grossman festivala, ki bo ob tej priliki predstavila tudi letošnji program in pripravila pokušino prleških vin.

Prizorišče:

Cena vstopnice: 8 EUR, 10 EUR (na dan koncerta)

“Excelente! Fabuloso! Gary je vrhunski glasbenik! Vedno sem bil prepričan, da je glasba v grozljivkah povsem ključno orodje in v primeru nove partiture za moj film 'Nocoj bom obsedel tvoje truplo', ki je nastala vrsto let po izvorni filmski produkciji, je avtor Gary Lucas prodrl v srčiko filma, tako kot lahko Coffin Joe ob polnoči prodre v duše. Vsekakor upam, da bova lahko še kdaj sodelovala!”

—Jose Mojica Marins alias Coffin Joe

“Z izvrstnim sinočnjim nastopom Garyja Lucasa je odlični film Mojice Marinsa postal še boljši”

—Richard Peña, Direktor Filmske družbe v Centru Lincoln

Gary Lucas, ki si je prislužil naziv “kitarski genij za intelektualce” (The New Yorker) in “eden najboljših in najbolj izvirnih kitaristov v Ameriki ... sodobni kitarski čudež” (Rolling Stone)…se vrača v Ljubljano s partituro za solo kitaro, s katero spremlja filmsko klasiko s področja grozljivk “Esta Noite Encarnarei no Teu Cadáver” (Nocoj bom obsedel tvoje truplo).

Lucas je velik oboževalec del režiserja / igralca / scenarista Joséja Mojice Marinsa že vrsto let, od tedaj, ko je v 60. letih 20. stoletja v sekciji Slavne pošasti revije Filmland bral o njegovih filmih, v katerih se pojavi Coffin Joe, in bil popolnoma prevzet ob prvem srečanju s filmom “Esta Noite Encarnarei no Teu Cadáver (Nocoj bom obsedel tvoje truplo)”, drugim iz Marinsove brazilske trilogije iz 60. let, ki jo občuduje kot vrhunec Marinsovega dela. Joséja Mojico Marinsa, čigar starši so upravljali lokalni kino v São Paulu, ima za nadrealističnega filmskega genija – za manjkajoči člen med Mariom Bavo in Luisom Buñuelom.

Garyja Lucasa je The New Yorker označil kot “kitarskega genija za intelektualce”, The Independent (VB) kot “najpopularnejšega avant-rock kitarista na svetu, Classic Rock kot “enega od stotih največjih živečih kitaristov”, The Guardian (VB), kot “legendarnega radikalnega kitarista”, The New York Times kot “kitarista tisočerih zamisli” in Melody Maker kot “pravega kitarskega boga”.

Lucas brez prestanka nastopa po vsem svetu kot solist in kot član različnih ansamblov, vključno z njegovo dolgoletno zasedbo Gods and Monsters, ki je med svoje člane nekoč štela pokojnega pevca Jeffa Buckleyja. Gary je sodeloval pri nastajanju dveh njegovih najbolj znanih uspešnic, “Grace” in “Mojo Pin”.

GROSS-PANDEMONIUM ŠOV

Slovenska umetnica - oblikovalka Tanja Maraš v svoja dela vnaša punk /metal kulturo in v svoje delo vdihne nekaj svojega, originalnega. Njeno znamko Pandemonium Clothing je zaslediti v projektih zelo širokega spektra – performansih (Grossmannov festival – modna revija na Fantastičnem vlaku in Morbid Visions na Glavnem trgu), glasbenih (odrski videz rokovskih skupin Tabu in Billysi), prepletanju z drugimi umetnostmi (Altera – projekt s slikarjema Sebastijanom Šeremetom in Nejcem Smodišem, ter kolektivom kovinske umetnosti ŠlosArt) itd. Svoj prodajni atelje znamke Pandemonium Clothing ima na Študentovski ulici v stari Ljubljani.

 

Hostel Celica ob 21:00: Sozvočja sveta – Jam session: Del Sur

Francisco Soto (Peru) - vokal, charango, zampona, quena

Ivan Aguila (Čile) - vokal, kitara

Vasja Štrukelj (Slovenija) - cajon, bongo

Blaž Medvešček (Slovenija) – kitara, vokal

 

Ringlšpil Bar ob 21:00: Jam Session

Miloš rebula – pianino

Enos Kugler – bobni

Klemen Krajnc - kontrabas

 

Teater, razstave, predavanja...:

 

SNG Drama ob 19:30: Tri sestre

Izvajalci glasbe na posnetku: Mislav Pavlin (violina), Stanko Juzbašić (kitara, baskitara, trobenta), Davor Rocco (snemalec).

V glasbi za uprizoritev je uporabljen motiv Poeme Op. 39 Zdeněka Fibicha (1850–1900).

Za prijazno pomoč se zahvaljujemo profesorjema Dušanu Kranjcu in Karolini Šantl Zupan ter dekanu Andreju Grafenauerju (Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani).

Čehov je pisal svoj po obsegu skromen, a pomemben dramski opus v prelomnem času, ki je bil priča odhajanju starega in na katerega obzorju se je že začelo zarisovati novo. Kljub temu pa spremembo, ki se je dogajala takrat, dojemamo kot tako šele s časovne distance, z védenjem o radikalnih zgodovinskih dogodkih. Prelom nikoli ni nenaden, rez ni nikoli čist in tudi nobena menjava se ne zgodi dobesedno čez noč. In prav ta vmesni čas, to menjavo tematizirajo igre Čehova, najbolj večplastno in hkrati najbolj subtilno nemara prav Tri sestre. Glavne vloge Čehov ni podelil kateri od sester in tudi ne njihovemu bratu, glavno vlogo igra – čas, ki nezadržno teče in katerega tek zaznavamo le po "zunanjih" dogodkih. Osebe v igri, ki zajema dobo štirih let, kakor da se ga ne zavedajo, kakor da ne prepoznajo tistega, kar jih določa, kakor da ne znajo suvereno podeliti smisla svojemu življenju. Jim je nemara vendarle bolj udobno le hrepeneti in živeti v utopičnem svetu neizpolnjenih želja?

Šentjakobsko gledališče ob 19:30: Moj ata socialistični kulak, režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Predstava traja 2 uri in 15 minut in ima odmor.

Komična in hkrati trpka igra o usodi malega človeka v neusmiljenem kolesju zgodovine in o družbenih spremembah po drugi svetovni vojni nam ponuja vzporednice z današnjimi turbulentnimi časi. Naš glavni junak se po koncu vojne, v kateri se je vojskoval na različnih straneh, vrne domov k družini na majhno kmetijo. Poln je idealov, sanj, vere v moralno boljši svet in ekonomsko pravičnejšo družbo. Toda kmalu spozna, da so bile sanje samo sanje … Velika uspešnica, po kateri je bil posnet tudi priljubljen film, je bila ob svojem nastanku drzna in provokativna, danes pa predvsem ponuja sočuten in polemičen spomin na polpretekli čas. Kaj se je od takrat v resnici spremenilo? Se je za malega človeka sploh kaj?

MGL ob 20:00: Ubij me nežno

V stari vili ob morju živi ekscentrična "teta", prevajalka pogrošnih romanov, ljubiteljica hitrih avtomobilov in modernih plesov. Pridruži se ji nečak David, biolog in znanstvenik, ki s seboj pripelje ženo Julijo – nimfomanko. Kmalu se pojavi še mlada Cita, uslužbenka založbe. Teti naj bi pomagala pri delu. A resnega garanja bomo videli bolj malo. V nastalem ljubezenskem štirikotniku se vrstijo izbruhi nebrzdanih strasti, ki vse udeležene potegnejo v vrtinec bizarnih ljubezni in sovraštva, srhljivih eksotičnih doživetij, skrivnostnih smrti in umorov … Kaj je pogrošni roman in kaj resnica?

Absurdno fantastično komedijo Ubij me nežno je Franček Rudolf napisal za režiserja Boštjana Hladnika.

Z odrsko priredbo se (v okviru širšega cikla Nostalgija) letos že drugič priklanjamo temu velikanu slovenskega filma.

Domiselne in nekonvencionalne situacije spretno lovijo tanke linije med svetom realnosti in pokrajino fantazije, med pojavnostjo simpatičnega kiča in poplavo abotnega neokusa na drugi strani … Snov je še vedno in spet aktualna: izziva, odpira tabuje ter razgalja lažno moralo in navidezni "prav".

 

Slovenska cesta 9 ob 19:00: Niko Matul: filmska scenografija – otvoritev razstave

Ko je Niko Matul, arhitekt, filmski in gledališki scenograf, leta 1988 umrl, je pretreseni Matjaž Klopčič v čustvenem nekrologu o njem zapisal, da je bil "ključni oblikovalec slovenskega filma".

Matul je bil od konca štiridesetih let, ko se je začel ukvarjati s filmsko scenografijo, strastno zavezan filmu. Odlikovali so ga ustvarjalnost, strokovnost, natančnost, zanesljivost, vsestranskost in stroga delovna etika. Sam si je postavljal najvišja merila, njegovi sodelavci so se lahko povsem zanesli, da bo poskrbel za vse vidike oblikovanja filmskega prostora.

Vse naštete Matulove lastnosti so cenili številni slovenski filmski ustvarjalci, zato se Matulova filmografija resnično bere kot pregled zgodovine slovenskega filma. Po večkrat je sodeloval z režiserji Matjažem Klopčičem, Boštjanom Hladnikom, Francetom Štiglicem, Jožetom Babičem, Janetom Kavčičem in Jožetom Galetom. Sodeloval pa je tudi s Františkom Čapom, Mirkom Groblerjem, Francetom Kosmačem, Vojkom Duletičem in številnimi drugimi. Samostojno ali v sodelovanju je ustvaril scenografsko zasnovo za 31 slovenskih celovečernih filmov, za 12 kratkih ter za 28 televizijskih filmov, dram, serij ali drugih televizijskih oddaj.

Niko Matul pa svojega znanja in sposobnosti ni razdajal le domači kinematografiji. Bil je scenograf in sodelavec pri 22 koprodukcijskih in tujih celovečernih filmih, posnetih v tedanji Jugoslaviji in tujini.

Svoje sodelovanje pri vseh teh filmih je opisal kot najboljšo šolo, svoje izkušnje pa je uporabil tudi pri svojem prizadevanju za profesionalizacijo tehničnih filmskih poklicev, predvsem tistih, ki so odgovorni za vizualno podobo filma. Zavzemal se je tudi za dosledno imensko navajanje avtorjev scenografije (in vseh drugih sodelavcev pri filmu) na filmski špici, promocijskem gradivu in drugod – pa ne zaradi samoljubja ali želje po priznanju, pač pa iz prepričanja, da bo mogoče le z veljavo in zavedanjem, kako pomembni so filmski poklici in strokovno usposobljeni filmski delavci, sploh ohraniti in nadgraditi temeljne standarde, ki smo jih dosegli v filmski produkciji.

Za svoje delo je Niko Matul prejel številne nagrade, med njimi kar sedem zlatih aren na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju – največ med vsemi jugoslovanskimi scenografi.

 

KOŽ ob 18:00: Tina Košir Mazi in Jure Longyka

V okviru cikla večerov V KOŽi besede vas vabimo na večer moderatorske besede. Z voditeljico, filozofinjo, ambasadorko branja Tino Košir Mazi ter radijskim voditeljem, napovedovalcem in govornim interpretom Juretom Longyko se bo pogovarjala Carmen L. Oven.

 

Trubarjeva hiša literature ob 18:00: Večer intermedijskih umetnosti: predstavitev projekta Hu.M.C.C.

Večer intermedijskih umetnosti: predstavitev projekta Hu.M.C.C. – v majskem iz stalnega cikla bo nastopila intermedijska umetnica Maja Smrekar, ki bo z gostom Borisom Balantom predstavila interdisciplinarni projekt z naslovom Hu.M.C.C.; slednji se osredotoča na biotehnološko proizvodnjo v živilski industriji, ki je v svoji končni obliki predstavljena kot celostno zasnovan jogurtov lonček, projekt pa predstavlja izkušnjo socialnega darvinizma, parafraziranega skozi področje industrijskega procesa prehranske verige.

 

Galerija Srečišče, Hostel Celica ob 19:00: 11. srečanje Pesnice o pesnicah, Vanja Strle: Barviti totem matere zemlje

Vanja Strle, rojena 1960 v Kopru, pesnica, glasbenica. Leta 1984 je diplomirala iz fizikalne kemije na VTO Kemija in VTO Izobraževalna kemija Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, Univerze v Ljubljani. Sedaj dela na področju varstva okolja pri izvajanju industrijskih dejavnosti.

Pesmi piše že od otroških let. Poleg njenih knjig poezije ter revialnih objav so njene pesmi objavljene še v dvojezičnem zborniku Tja in nazaj - Andata e ritorno, 2000, v Antologiji slovenskih pesnic, 2003-2007, ter v antologiji slovenske erotične poezije V tebi se razraščam, 2008. V knjigah Žuborenje Slovenije, 2004, in Svoboda na izpitu, 2010, je poleg pesmi predstavljena tudi z več zgodbicami.

Med letoma 2001 in 2005 je bila sodelavka ustanovitelja neprofitne elektronske knjigarne Beseda Franka Luina. Leta 2010 je bila kot prvi slovenski književnik povabljena na hrvaško Ladjo knjig / Brod knjižara, ki razširja bralno kulturo po Jadranu že od leta 2001.

Dosedanje pesniške zbirke:

1993 Pesmi, Mihelač

1995 Ko sem bila drevo, Amalietti

1997 Kadar prideš k meni, Amalietti

1999 Zelena ptica, Amalietti

2002 O hrepenenje, Amalietti & Amalietti

2005 Obrnjena k tebi, Amalietti & Amalietti

2006 Skozi množico glasov, Amalietti & Amaliett

2009 Quale fuoco/ Kateri ogenj, Mobydick

2010 Vprašaj magnolijo/ Pitaj magnoliju, Edina

2010 Pesmi o Marjah, Edina

2002 žepna knjižica Nisi sam, nisi,

1999 zvočni zapis pesmi Nisi sam, nisi

Kino kino kino!!!

 

Kinoteka:

19:00 Klasiki: Bil je mesec maj (Bil mesjac maj), Marlen Hucijev, SZ, 1970, 35mm, 1.37, čb, 113', svp

Druga svetovna vojna se je ravno končala in v neki vasi v Nemčiji pri bogatem kmetu ostane skupina sovjetskih vojakov. Kmet jih veselo sprejme, z njimi proslavlja mir in si pridobi njihovo zaupanje. Hkrati pa se boji za lastno življenje, saj med vojno njegove roke niso ostale čiste. Malo znana, spregledana mojstrovina velikega sovjetskega umetnika Marlena Hucijeva (Imam dvajset let, Julijski dež), v kateri predvsem pokaže, da je sposoben s svojim nezamenljivim poetičnim dotikom prežeti tudi dela po naročilu – Bil je mesec maj je namreč nastal po naročilu moskovske televizije, ki je s filmom želela obeležiti petindvajsetletnico konca velike vojne.

21:15 Retrospektiva: Harun Farocki – otvoritev

Predsednikove besede (Die Worte des Vorsitzenden), Harun Farocki, Nemčija, 1967, 16mm, 1.37, čb, 3', svp

»Bil sem na ladji – to se sliši kot roman. 2. junija 1967 sem se vkrcal na ladjo za Venezuelo. Istega dne je na obisk v Zahodni Berlin prispel iranski šah. Zgodili so se protesti, študent je bil ustreljen, vzniknila je nova oblika opozicijskega gibanja. Ideja za film se mi je porodila na ladji. Film je strukturiran kot reklama. Film dobesedno vzame prispodobo, da so besede lahko orožje. Obenem tudi pokaže, da je to orožje papirnato.« Harun Farocki

Neugasljiv ogenj (Nicht löschbares Feuer), Harun Farocki, Nemčija, 1969, 16mm, 1.37, čb, 25', ap, svp

»Ko vam bomo pokazali podobe žrtev napalma, boste zaprli oči. Zaprli boste oči pred podobami. Nato boste zaprli oči pred spominom. In nato boste zaprli oči pred dejstvi.« S temi besedami se prične ta enkraten agitpropovski film, v katerem se Farocki vzdrži vsakršnega apeliranja na gledalčeva čustva. Njegovo izhodišče je preprosto: »Ko napalm enkrat gori, je prepozno, da bi ga pogasili. Proti njemu se je treba boriti tam, kjer ga proizvajajo: v tovarnah.«

Delitev vseh dni (Die Teilung aller Tage), Harun Farocki, Hartmut Bitomsky, Nemčija, 1970, 16mm, 1.37, čb, 31', ap

»Film ima vzgojni značaj. Preden je fašizem uničil delavska gibanja, se je na tisoče delavcev udeleževalo predavanj iz zgodovine, kulture, politike in ekonomije, ne da bi imelo to kakršenkoli hipen povratni učinek na njihovo delo. Želeli smo obuditi to idejo. Vendar šol, ki bi lahko uporabile ta film, danes ni več. Življenje se je spremenilo. Danes ljudi, tako kot jih je nekoč delo, okupira hlastanje za prostim časom.« Harun Farocki

Izobraževanje (Die Schulung), Harun Farocki, Nemčija, 1987, video, 1.37, barvni, 44', ap

Beležka petdnevnega izobraževalnega seminarja, na katerem se vodstveni delavci učijo »bolje prodajati sami sebe«. Seminar, zasnovan specifično za direktorje in poslovodje, brusi retorične veščine, govorico telesa, gest in obraza. Namen nekaj prodati je od nekdaj tvoril jedro tržne ekonomije, vendar je šele spoj psihologije in sodobnega kapitalizma izpopolnil idejo prodajanja samega sebe.

 

Kinodvor:

18:45 Čudežu naproti (To the Wonder), Terrence Malick, ZDA, 2012, 35 mm, 113'

Terrence Malick se le dobro leto po Drevesu življenja vrača z lirično in impresionistično vizualno meditacijo o ljubezni v vseh njenih oblikah, pa tudi o tem, kako lahko ljubezen spremeni, uniči in ponovno osmisli življenje.

21:00 Holy Motors, Léos Carax, Francija/Nemčija, 2012, 35 mm, 115'

Devet za ceno enega! Holy Motors je 'film atrakcije', v katerem devetnajsto stoletje sreča enaindvajseto. Ekstravaganten. Blazen. Fantastičen. Edinstven. Nezaslišan. Cinefilski. Slavospev in hkrati rekviem mehaničnemu svetu. Da ne bo pomote: zadnji film Léosa Caraxa lahko doživite le v kinu.

Mala dvorana ob 20:00:

Nekoč je bila dežela pridnih, Urša Menart, Slovenija, 2012, HDcam, 78'

V obdobju 1977–1991 se je tako v slovenskem kot v jugoslovanskem prostoru izoblikovala podoba Slovenije kot zelene, demilitarizirane in miroljubne dežele pridnih ljudi, v kateri je drugačnost ne le dovoljena, ampak tudi zaželena. Dokumentarni film Nekoč je bila dežela pridnih na duhovit način pripoveduje zgodbo o tem, kako je s pomočjo umetnosti, pop kulture in oglaševanja nastajala ta specifična podoba Slovenije, hkrati pa dokumentira spremembe, ki so v zadnjem času pripeljale do povsem drugačnega razumevanja narodne identitete.

 

Kino Komuna:

18:30 Ljubezen (Amour), drama, Michael Haneke, Francija, Nemčija, Avstrija, 2012, 127'

21:00 Ljubezen (Amour), drama, Michael Haneke, Francija, Nemčija, Avstrija, 2012, 127'