Duma, zaprt ku ps

Doma ginevam kot en star pes. Karantena, prepoved zbiranja na javnih mestih. Če bi lahko lajal, bi mi bilo lažje.

Trenutno sem sam. Radio igra, hladilnik je poln. Samo alkohola več ni. Ene stvari, tiste pozabljene, zraven kumaric na drugi polici, so že začele gniti. Z bejbo sva načeloma skulirana, ampak zdej eden drugega hajpava s paranojo. Tale džojntek, ki ga sesam že od 10-ih zjutraj, ne pomaga.

Prej sem se približal balkonu. V svoji nesrečni samopozabi sem korajšno pohrkal in pljunil mastiča dol na eno ulico v centru. Že naslednjo sekundo sem bil za vrati balkona, zmeden, preplašen, poscan in presran. V glavi se mi je zataknila podoba Janše v skafandru. In ni hotela stran, dokler niso na radiu zavrteli Matter.

Oh, kako je bilo lepo v Ljubljani včasih. Da si šel čez vrata si sploh nisi rabil umit rok. Če si kadilsko pokašljal niti pod razno nisi uspel nikogar prestrašit. Nihče ni gledal Dnevnika ali pomislil, če si upa pritisnit z golim prstom na tipko v dvigalu.

Zleknem se na kavč in začnem sanjati, da je običajen petek. Sprehod po aveniji spomina me spomni na prakse popivanja, ki so se z mano utrjevale že od srednješolskih let. Kaj bi naredil najprej, če bi bilo vse OK?

***

Ura je pol petih in stojim pred Maxijem. Grem po štiri pire – šest je za to zgodnjo uro preveč, človek se ne sme zakalkulirati. Namesto piva mogoče kar ena litrca rdečega. Kar čistega in celega, radenska je za piknike. Pesniška narava me je zmeraj pognala na ulice še preden je padla noč – tako imaš čas v miru srkat slab alkohol in počasi zaznavat subtilno vretje prebivalstva, ki je, tako kot ti, polno načrtov za večer. Verjetno bi se naštimal na kako lepo razgledno točko – na klopce za NUK-om ali kar na štenge na Prešercu. Ali še bližje epicentru – v taborski park.

Dolgoletne izkušnje so me naučile, da petka nikoli ne smeš docela načrtovati. Nisem nek ignorant, ki bi šel do prvega kolega in ga tam pil do dveh zjutraj, preostale štiri pa preživel na enem in istem plesišču. Ne. Človek je komplicirana reč in táko je tudi njegovo življenje, kaj bi se sprenevedali. Skratka, nekje na dobri polovici šterih perov oziroma litrce si bržkone srečal še par znancev in znank, ki so te obvestili še o enih feštah, za katere nisi vedel, čeprav si pisal mestni napovednik za ta dan. Padla je tudi informacija o nekem afterju. Ampak do tja je treba še priti.

Literce je konec, torej je zares treba nekam it. Začne se običajen krog pogajanj s starimi, preizkušenimi soborci. Piki bo prišel na Meto šele po enajsti, pizdun. Miki pa bo z Mukijem priletel že precej prej, okoli devetih, ker je en koncert v Jali. Recimo da neki panksi iz Hrvaške. Kar je zmeraj dober žur, predvsem ker pridejo preverjeni pankerski kadri spit pivo ali dve iz vseh koncev matere očetnjave.

Koncert mine pred deseto, ker je treba spoštovati JRM. menda. A resnica je drugačna. Dobro, da se koncert konča ob desetih, ker imaš potem za preštudirat celo naslednje poglavje. V Channela? V Galo? Gremo še na eno šilce, da se lažje odločimo. Spijemo še enega, ker se nismo odločili. Eden od teh placov ima popust do polnoči, zato ga po potrošniški liniji najmanjšega upora izberemo. Pade še eno šilce, da bo bolj zabavno ulovit še šest minut odprt časovni pas. 100 metrov v šestih minutah pa na Metelkovi, kot je znano, ni nobena šala. Sežejo ti roke in v glaž najmanj štirje, ki jih poznaš. Ob tem pozdraviš še tri, ki jih poznaš, pa nimaš pojma od kod. In še en tip, ki ga sploh ne poznaš, ti začne bluzit o neki teoriji zarote. Miki, ki je tak točen fant, za potrebe kompanije zavrže vso vljudnost socializiranja in avantgardistično odleti kupit karte za vse nas. Car.

Vstop v plac je že počasi meglen, čeprav se not niti še ni začelo kaditi. Z varnostnikom počimo par šal in takoj naredimo gužvo. Najprej na vratih, potem pa takoj na šanku, kjer je treba pobezati še kelnarje, te neutrudne, pasivno odgovorne podpornike razvrata. Ker smo gajstni in objestno prijazni, se nam priklopi še par sopotnikov, nato sledi delna parcializacija. Po dva pa po dva gredo gledat ploščice na skret. Potem, po uspešno zmedenem občutku za čas, prostor in ljudi, se začne folk na plesišču premikat. Nazapolnjene prostore med ljudmi na plesišču začnejo polniti naše noge in roke, naši piri in bakle. Po prostoru se razširimo kot virus. Kot Janša. Nekontrolirano začneš nekaj vzklikat. Smeje se samo Muki, a potem še on začne vzklikat.

Po kakih dvajsetih minutah padeš not. Čeprav je petek, rola Šeki. Vsakič, ko se ti pogled odpre ali vsaj dvigneš glavo nad ramena, je scena na plesišču drugačna. Pride jih 10 novih, 5 starih gre, nato obratno, in nato še enkrat isto. Ura je že taka, da ni več važno, začno se pojavljati prvi padalci. Eden ti uleti direkt v pivo in ga skoraj polije. Medtem ko zre nekam gor v strop, te prisrčno pljuva v faco, ko ti nekaj razlaga. Kaj razlaga ni važno, kar ugotovi revež sam, ko te končno pogleda v faco. Nista lih na isti liniji, zato jadrno odpihne stran, v nov fleš. Občutek za racionalno je izgubljen, pozabljen, zataušan. Hodiš naokoli in loviš trenutke, kjer boš, podobno kot ta model prej, zmedel  - ali po tvoje – navdušil svojo ogovorjeno tarčo. Kajpak se ti zdi, da govoriš dokaj normalno in tekoče, čeprav se folk odziva tako, kot si se ti prej pri onem modelu.

Kmalu ti tudi to ni več zanimivo. Folk je tako ignorantski. Z Mukijem in Mikijem se prerekaš, kdo bo zvil joint, ker ste pač vsi nekako zategnjeni. Ker si najmlajši v odpravi, daš nase to breme. Manufaktura traja pol ure, tebi se zdi precej več. Pač padeš v prej nesmiselno debato, ki pa je šele zdaj dobila krila. Piki bi debato dobro razdrl, samo kaj, ko se že dve uri ves prepoten in rdeč v glavo ziba tam nekje v prvi vrsti. Kadila, svetila, glasbila, alks, folk, skret, i tako dalje nekoliko više puta, nekje so se vsi izgubili, le Muki počiva gor na klopci. Greš še potem valjda še malo plesat, da sebi dokažeš, da to še lahko počneš. Iz plesne vročice te po petih minutah – ko so v bistvu trajale dve uri – ne zbudi topla in močna roka varnostnikova. Pač ni naklonjen filozofiji, sploh pa ne ob pol šestih zjutraj, zato te rutinirano, kot bi igral pinball, odpeha prek vrat.

Ko hodiš po hodniku se sam sebi zasmiliš, ker imaš občutek, da si izgubljen in sam. In potem še sonce, ta pizda materna, ki ti valjda pribije svoj B al D vitamin direkt v temo zaljubljene zenice. Auč. Ko glasnost sonca popusti, ugotoviš, da nisi sam – s tabo so pred klubom na klopci sami prekaljeni veterani večera, survivorji. Vsak je po svojih poteh prišel do istega rezultata, ki je kajpak ta trenutek. Vprašanji sta potem samo še dve. Oziroma tri. Ali ostanemo tu do sedmih, ko se odpre Merkator in gremo po pire, al gremo uni modelki na afterja. In valjda, kdo bo zvil prvi jutranji joint.

Ob tem misli se tako mehko nasmihaš, kot da ti je babica lih prinesla frišne krofe. Delo je opravljeno. Telo uničeno, um pa naphan z novimi teorijami in praksami. Vse se lepo zaključi v objestno pijanotrezni zajebanciji. To bo daleč najlepša sobota, čeprav jo bom preležal v postelji.

***

Nasmešek ugasne. Še vedno doma ždim na kavču, čez pet minut pride punca (iz štacune) in bom moral vse stvari, ki jih je prinesla, pobrisat, pa pol vse kljuke, pa pol svoje roke... . Dokler ne bom v neki blazni fantaziji upanja, da bodo vse karantene skenslali in vsi ljudje čudežno ozdraveli, js pa šel ven, odprl prvo pločevinko dneva. Ki jo pred tem valjda, dezinfeciram. In pogledam včerajšnji dnevnik.