Bojna Dogoše
Zamjenik Poglavnika i vrhovni zapovjednik cjelokupne vojne sile Aleš Hojs održao je preko radija govor u kome je upravio hrvatskom narodu riječi, koje znače USKRS Ministrstva za notranje zadeve:
HRVATSKI NARODE!
Božja providnost i volja našeg saveznika te mukotrpna višestoljetna borba hrvatskog naroda i velika požrtvovanost našeg poglavnika doktora Romana Leljaka, te ustaškog pokreta u zemlji i inozemstvu:
Odredili su da danas pred dan uskrsnuća Božjeg Sina uskrsne i naša nezavisna Hrvatska Država.
Bog i Hrvati!
ZA DOM SPREMNI!*
Revitalizacijo fašistične paradržave, ki je na ozemlju današnjih Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije med letoma 1941 in 1945 opravljala vlogo marionete nacistične Nemčije, bomo, kot vse kaže, lahko praznovali tudi v Mariboru. Tako je namreč odločilo Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Aleša Hojsa, ko je odpravilo odločbo Upravne enote Maribor, ki je že drugič zavrnila koncert Marka Perkovića – Thompsona. Ministrstvo tako ni le omogočilo koncerta pevca, ki v nekaterih pesmih pod krinko ohranjanja spomina na žrtve domovinske vojne konec prejšnjega stoletja poveličuje fašistično delovanje dela Hrvatov v času druge svetovne vojne. Poleg tega organizator koncerta Milan Trol grozi, da bo tožil državo zaradi izpada prihodka ob odpovedanih koncertih, ki naj bi po njegovih besedah znašal več kot sto tisoč evrov.
Odločitev Ministrstva za notranje zadeve je nemara sledila dogajanju na Hrvaškem, kjer je zbor sodnikov visokega prekrškovnega sodišča odločil, da vzklik ZA DOM SPREMNI na začetku Thompsonove pesmi Bojna Čavoglave ni prekršek proti javnemu miru in redu. Kot enega izmed najpomembnejših argumentov za to odločitev so sodniki navedli 7. člen konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 31. člen ustave, ki predvidevata, da oseba ne more biti kaznovana za dejanje iz preteklosti, ko to dejanje še ni bilo nezakonito. Thompson je namreč pesem Bojna Čavoglave napisal in izdal leta 1991, ko ustaška simbolika v nastajajoči Republiki Hrvaški še ni bila prepovedana z zakonom. Pojasni pravnik Goran Vojković.
Na odločitev vseh sodnikov višjega prekrškovnega sodišča v javnem obvestilu je odgovorilo hrvaško ustavno sodišče. Citiramo: »V povezavi s pozdravom ‘Za dom spremni!’ je Ustavno sodišče v nekaj svojih odločitvah izrazilo jasno stališče, da je govora o ustaškem pozdravu Neodvisne države Hrvaške in da ta pozdrav ni v skladu z Ustavo Republike Hrvaške.«
Stališču hrvaškega ustavnega sodišča pritrjujejo tudi zgodovinske raziskave, ki potrjujejo, da se je pozdrav »Za dom spremni« v tej obliki uporabljal v uradnih dokumentih zgolj in samo v času delovanja Neodvisne države Hrvaške. A pripravljenih za dom to ne prepriča. Zagotavljajo, da se je podoben pozdrav uporabljal čez celotno mitološko zgodovino Hrvatov, kot potrditev tega mita pa navajajo arijo hrvaškega skladatelja Ivana Zajca z naslovom Nikola Šubić Zrinski iz leta 1876. Pojasni Tvrtko Jakovina, profesor novejše zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu.
Po propadu marionetne države s kratico NDH je, nadaljuje Vojković, v pozabo kaj hitro zbledel tudi ustaški pozdrav.
Vendar je pozdrav, skupaj s preostalo ustaško ikonografijo, ponovno privrel na dan ob začetku razpada nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, to je vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Leta 1991 je namreč na novo vzpostavljena Hrvatska stranka prava ustanovila Hrvaške obrambne sile, krajše HOS. Strankina paravojska je nemudoma tako strukturno kot ideološko nadaljevala pot, ki so jo ustaške milice začrtale petdeset let poprej, pojasni Jakovina.
A HOS ni trajal dolgo, saj je tudi v očeh prvega predsednika moderne Hrvaške, Franja Tuđmana, predstavljal črni madež za mlado hrvaško samostojnost. No, vsaj na tleh Republike Hrvaške ga je to motilo, saj po letu 1992, ko so bili najhujši boji že mimo, njihovih, milo rečeno, spornih uslug hrvaška redna vojska več ni potrebovala. Na drugi strani je Tuđman HOS-u rad pogledal skozi prste pri delovanju v Hercegovini.
Prav zato so bile HOS že leta 1992 de facto in leto kasneje še de jure razpuščene, njihova simbolika odstranjena, vojaki pa vključeni v redno sestavo hrvaške vojske. S tem je še drugič v zgodovini pozdrav »Za dom spremni« zdrsnil iz javnega diskurza. Politično ozračje pa je desetletje kasneje na papirju domoljubne politike ponovno zaneslo v smer pogrevanja idej, skovanih v NDH in kasneje uveljavljenih v HOS, opiše Jakovina.
A pripravljenci za dom so kljub temu prepričani, da je njihove običaje in simbole ustaška oblast zlorabila, hrvaška vojska pa jih je pol stoletja kasneje ponovno postavila na svoje mesto. Na njihovo žalost Jakovina pojasni, da je prav NDH te simbole vpeljala v javno rabo, torej si jih je izmislila.
Bodi o zgodovini ustaškega pozdrava dovolj. Republika Hrvaška, ki vsaj na papirju temelji na antifašističnih vrednotah, ni naslednica NDH. Tako tudi njena ustava, kot je običaj vsaj v drugih evropskih državah, prepoveduje pavelićevanje nacizma, fašizma in njihovih simbolov, med katere spada tudi ikonografija NDH. Razen v posebnih okoliščinah.
Vojković opiše konkretne primere, ko policija in tožilstvo ob uporabi ustaških gesel in simbolike vendarle opravita svoje delo, kot ga predvidevata zakon in ustava.
K javnemu mnenju o uporabi ustaškega pozdrava in ostalih simbolov zagotovo pripomore način podajanja zgodovine v osnovnih in srednjih šolah. Učbeniki so sicer, opiše Jakovina, napisani korektno, a odnos mladih do simbolike NDH lahko priča o raznoterih pristopih k novejši zgodovini.
Kljub izgovarjanjem na posebne okoliščine v večini primerov uporabe ustaških simbolov, denimo v namene obeleževanja hrvaških žrtev v domovinski vojni ali zgolj zabave množic črnosrajčnikov, Jakovina ne verjame, da bi hrvaški politični vrh dopustil rehabilitacijo simbolov ustaške države v večji meri, kot je to dovoljeno sedaj.
Z zgodovinskimi revizionisti se, kot lahko razberemo iz odločitve notranjega ministrstva, strinja tudi slovenska vladajoča stranka SDS. Nemara je to sprožilo manjši ideološki spor med koalicijskimi strankami. Predsednik SMC-ja Zdravko Počivalšek namreč benti po družbenih omrežjih, a verjamemo, da bodo vladne stranke tudi to razpotje, vsaj v imenu nevidne roke ekonomije, prebrodile. Na tem mestu predlagamo vladi Republike Slovenije, da tudi ona spremeni datum praznovanja ustanovitve samostojne Slovenije z dejanskega datuma osamosvojitve na 12. april, ko je SDS, sicer še kot Socialdemokratska stranka Slovenije, leta 1990 prvič sodelovala v vladi. Če ste si tudi vi zaželeli zvrhan koš zgodovinskega revizionizma, se lahko odpravite na potep v Radence k županu Romanu Leljaku ali pa le počakate nekaj mesecev na začetek proslavljanja obletnic razpada nekdanje skupne države.
*prepis iz posebne izdaje glasila „Hrvatski narod" ob ustanovitvi Neodvisne države Hrvaške, nekaj podrobnosti je zamenjanih
Dodaj komentar
Komentiraj