Dobrodošli v Balkan ekspresu, oddaji aktualnopolitične redakcije Radia Študent. Današnjo oddajo namenjamo hrvaškemu raziskovalnemu novinarju in političnemu analitiku Domagoju Margetiću, ki je v soboto prekinil s štirinštiridesetdnevno gladovno stavko. Margetić je na Balkanu in širše znan in neznan kot človek, ki je “skinil” Sanaderja. Prav tako je ekstenzivno pisal o kriminalnih mrežah in o po njegovem mnenju dogovorjeni vojni na področju bivše Jugoslavije.

V dvajsetih letih njegovega kontroverznega delovanja so se na njega vršile grožnje, fizični napadi, kakor tudi poskusi umora. V zadnjem letu se je pritisk stopnjeval do te mere, da se je moral avgusta skriti. Zatem se je odločil odreči vsej hrani, vnašal je samo vodo in sol. Do izpolnitve svojih zahtev ali smrti.

Hashtag slobodanovinarstvu - v pogojih strahu, napadov, groženj, diskreditacij, ni novinarske svobode.

Delo Domagoja Margetića nadalje oriše politolog dr. Tonči Kuzmanić z Univerze na Primorskem:

Izjava

Margetić v svojih zapisih navaja možne vzvode za pritiske v preteklem letu. Med drugim je preiskoval balkansko ozadje umora slovaškega novinarja Jana Kuciaka, potem vlogo HDZ-ja in Milorada Dodika pri ilegalni  distribuciji plina na Balkanu ter preusmerjanje evropskih sredstev, namenjenih Romom na Hrvaškem. Bil je na sledi pokradenih umetnin tako imenovane Goeringove zbirke, ki so bile skrite v takratni ustaški Neodvisni državi Hrvaški, brez uspeha pa je skušal objaviti tudi zgodbo o kriminalu v Agrokorju, v katerega je vmešan trenutni hrvaški minister za finance Zdravko Marić. Za objavo pa je pripravljena njegova petnajsta knjiga “Krvave balkanske milijarde”, v kateri piše o organiziranem kriminalu, korupciji in ozadju vojne na Balkanu ob koncu prejšnjega stoletja.

V prvih fazah stavke je podal deset stavkovnih zahtev, med katerimi je tudi zahteva po jamstvu njegove varnosti s strani posamičnih hrvaških institucij, prekinitvi političnega pritiska nanj in zahteva za preiskavo domnevnega delovanja hrvaških paraobveščevalnih struktur proti njemu. Prav tako je zahteval enouren sestanek s predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem, njegovo javno obsodbo napadov na novinarje ter pobudo za preiskave teh napadov. Hoče tudi vpogled v dosjeje, ki se nanašajo na njega v državnih institucijah in tajnih službah.

V dvaintridesetem dnevu stavke ga je sprejel predstavnik Plenkovićevega kabineta, a to po mnenju Margetića ni izpolnilo zahtev. Prav tako ga niso prepričali javna peticija za svobodo novinarstva, podpora s strani različnih evropskih inštitucij, apel evropske federacije novinarjev in poziv hrvaškega društva novinarjev na vlado, da naj kaj ukrene glede situacije. Dva dni pred koncem stavke je policija vzpostavila delovno skupino, ki bo obravnavala napade na Margetića. Na koncu ga je v petek premier Plenković le sprejel in Margetić je isti dan prekinil z gladovno stavko.

V času stavke je večkrat intervenirala prva pomoč, saj je poleg periodičnih izgub zavesti in drugih težav njegovo debelo črevo že začenjalo krvaveti. Ob takšnem načinu gladovne stavke, kot v primeru irskih republikanskih zapornikov leta ‘81, telesno zdrave osebe začnejo umirati okoli šestdesetega dne. Poškodbe s trajnimi posledicami pa nastopijo že dva tedna pred tem, saj se telo začne hraniti samo s sabo.

Margetić ni prvič postavil svoje osnovne telesne funkcije pod vprašaj. Pravzaprav je to že tretja gladovna stavka. Prvi dve sta se zvrstili okoli leta 2006, in sicer kot odgovor na obtožnico haaškega sodišča glede njegovega objavljanja podatkov o tajnih pričah v sojenju proti bivšemu medvojnemu poveljniku Operativne cone osrednje Bosne Tihomiru Blaškiću. Med njimi je objavil tudi pričanje takratnega predsednika Hrvaške Stjepana Mesića iz leta ‘98. Za to je bilo Margetiću prisojenih 10 tisoč evrov kazni in trije meseci zapora. Tako je, ironično, postal edini Hrvat na Hrvaškem, ki je bil obsojen s strani haaškega sodišča.

V tem obdobju je izdal knjigo “Stipe Mesić - Dosje Izdaje”, v kateri je Mesića obtožil izdaje vsaj v oziru do njegovega odločanja v letih vojne, kasneje pa je pisal tudi o navezavi Gadafi-Mesić ter vzpostavitvi črne trgovine z nafto na Balkanu. Izjavil je, da ga policija zaradi njegove pozicije do Mesića in po Mesićevi direktivi tudi preganja. Dnevnik Nacional je celo poročal o tem, da naj bi hrvaška protiobveščevalna agencija stopila v stik s tiskarno te knjige, zaradi česar je bila celotna naklada uničena. Margetić jo je zatem natisnil v samozaložbi, a se druge predstavitve knjige ni udeležil, saj se je skrival pred policijo in seveda gladovno stavkal.

Če je ponavljajoča se posledica Margetićevega raziskovanja demantiranje simbolov hrvaške državnosti, med katere spada sam zakon, potem je jasno, da se je mnogokrat znašel na drugem bregu zgodovine kot ta veliki rimski diskurz. Pravi, da je več kot petstokrat bil priveden na policijo na informativne pogovore, devetkrat bil zaprt in objekt štiridesetih tožb kot posledic svojega pisanja. Sedemkrat je bil prijavljen zaradi izdaje državne in vojaške skrivnosti. Navkljub vsemu ni bil nikoli obsojen zaradi obrekovanja.

Leta 2010 mu je hrvaško ministrstvo za notranje zadeve vzelo vse osebne dokumente, sam pravi, da brez kakršnega koli veljavnega naloga. Dokumenti so mu bili vrnjeni šele leta 2013 na zahtevo Evropskega parlamenta, da bi v Bruslju lahko pričal pri aferi Hypo.

Afera Hypo. Konj, ki biva nad in pod vodo zakona na Balkanu ter hodi in plava po močvirju celotnega evropskega kontinenta. Ker je ta organizem preobsežen za današnjo oddajo, bomo ponudili samo nekaj kosti.

Pogosto vprašanje, ki ga Margetić zastavlja, je, kako da je provincialna avstrijska hranilnica z nekaj desetimi milijoni evrov ustanovitvenega kapitala v nekaj letih lansirala na področje Jugoslavije na desetine milijard kapitala? Naj za ponazoritev podamo vsebino nekaj javno dostopnih slajdov iz prej omenjenega Margetićevega pričanja v Bruslju, na katerem je opisal pot denarja.

Hrvaška država je preselila javna in črna sredstva na skrivne račune v tujini. Skrivne račune so kontrolirali zaupniki, ki so se s komercialnimi bankami dogovorili, da lahko poleg varovanja ta denar tudi investirajo. Denar so nato uporabili za kredite in investicije, zopet na Hrvaškem. Ob drugih priložnostih Margetić omenja, da je na tak način na Balkanu bilo pokradenih kakih 150 milijard evrov. Večinoma na Hrvaškem, v Srbiji in v Sloveniji.

Margetićevo raziskovanje v aferi Hypo od leta 1999 naprej je pripomoglo tudi k obtožnici bivšega hrvaškega predsednika vlade Iva Sanaderja. Podrobno je zgodbo objavil v knjigi “Bankarska mafija”. Sanader je leta 2012 bil obtožen vojnega dobičkarstva, a je sodbo leta 2015 razveljavilo ustavno sodišče. Zgodba se je nadaljevala ta ponedeljek, ko je bil Sanader nepravnomočno obtožen na 2 in pol leti zapora zaradi vojnega dobičkarstva.

Margetić je že leta 2011 v oziru do neke obtožnice Sanaderja komentiral, da je Hrvaška pod kontrolo organizirane mafije. Da je stranka HDZ v zadnjih dvajsetih letih izgradila kriminalni sistem oblasti, ki temelji na korupciji in organiziranem kriminalu.

Ob vsem tem se odpira vprašanje, kdo sploh je Domagoj Margetić? Nadaljuje Kuzmanić:

Izjava

Margetić sam pravi, da sta edina podatka, ki držita na njegovi strani na Wikipediji, njegovo ime in priimek ter to, da je bil rojen štiriinsedemdesetega leta v Zagrebu. Bojda že par let poskuša to spletno stran spremeniti, a neuspešno, kar ne ustavi hrvaških medijev, da se ne bi tja zatekali po njegovo biografijo. Pred kratkim se je od njega ločila tudi žena, za katero pravi, da je bila cilj strategije diskreditacije in napada na njegovo zasebno življenje s strani paraobveščevalnih služb. Vse to je vodilo do tega, da je v tem letu izdal kratko verzijo svoje biografije.

Tam lahko preberemo, da se je kot še ne dvajsetletni mladenič in predsednik Sindikata srednješolcev Hrvaške po letu ‘92 znašel v krogu svetovalcev takratnega predsednika Hrvaške Franja Tuđmana. Do tja je prišel prek Josipa Manolića, takratnega predsednika vlade, ki je hotel vzpostaviti levo strujo znotraj HDZ-ja. Margetić je kaj kmalu nameraval zapustiti stranko, ki se je vse bolj radikalizirala.

Nato je bil premeščen v posebno operativno skupino pod kabinetom predsednika, ki je odgovarjala neposredno predsedniku Franju Tuđmanu. Na neki točki leta 1996 mu je poročal o koruptivni hobotnici na vrhu oblasti in zahteval podrobnejšo raziskavo paralelnih struktur HDZ-ja in njihovih vojnih zločinov, saj bi v nasprotnem primeru šel s podatki v javnost. Tuđman mu je omogočil, da je do leta 1997 na skrivaj raziskoval. Ko mu je prinesel poročilo, mu je Tuđman v zameno za tišino ponudil diplomatsko pozicijo, kar je Margetić zavrnil. Kmalu zatem je bil razrešen vseh dolžnosti in primoran podpisati dokument o varovanju službene, državne in vojaške skrivnosti z rokom trajanja petindvajsetih let.

Potem se je skrival v lokalni župniji zavednega župnika, kjer je iz izpovedi človeka znotraj HDZ-ja izvedel, da je tarča za likvidacijo, zaradi česar je prek Ljubljane pobegnil na Zahod. V tem času po razrešitvi s funkcije je objavljal informacije o kriminalnem delovanju hrvaške oblasti. Nekaj časa je preživel v Španiji in drugih evropskih državah.

Ko se je vrnil na Hrvaško, je ugotovil, da je izbrisan. Uničeni osebni dokumenti, registri. Na neki točki ga je celo sestra hotela proglasiti za norega.

Gre torej za človeka, ki se je znašel na stičišču zgodovine in se obrnil proti njej. Pa je vse to, kar navaja, res? Je bolj neverjetna njegova osebna zgodba ali zgodbe, ki jih razkriva o drugih? Narativ, ki ga vzpostavlja o polpretekli zgodovini Balkana in ki prodira v današnjost, se zdi skorajda prelahek. Definitivno obstaja nek nepregleden prostor, luknja pri razumevanju več delov tranzicije, ki jih njegova razlaga zapolni. Prav tako kot polnijo luknje teorije zarote. Spredejo zgodbo tam, kjer je ta nujno potrebna. In kot z vsemi teorijami se je treba tudi pri teh vprašati o principu falsifikabilnosti. Vsaka teorija mora podati tudi način, na katerega bi lahko bila ovržena. In to Margetić tudi naredi: “Poglejte dokumente!”.

Do teh je bilo v kratkem času priprave na oddajo težje priti. Na spletu se sicer najde njegova objava dokumentov v primeru Mlađana Dinkića in ciprskega toka denarja ter raziskavo, ki se je začela pod vlado Zorana Đinđića v Srbiji. Ampak nismo našli argumentov, ki bi napadali rezultate njegovega raziskovalnega dela, temveč večinoma njegovo osebno in poslovno življenje. In seveda obstajajo napadi na narativ, ki ga vzpostavlja. In če za trenutek privzamemo, da njegove raziskave držijo, bo v njihovi sintezi, torej v tem narativu, sigurno naredil neke hevristike, logične povezave, ki ne držijo. Z vidika pogojev in vsebine njegovega dela in pritiska, ki mu je podvržen, je to vsaj psihološko razumljivo.

Še posebej ob stanju medijev na Hrvaškem in pritisku na novinarje. Med drugim je včeraj minila deseta obletnica umora hrvaških novinarjev Ive Pukanića in Nike Franjića, katerega naročnik je še vedno neznan.

Margetić tako najde bolj malo konstruktivnega prostora v dominantnih medijih na Hrvaškem. V Sloveniji pa praktično ni objav o njegovem delu. Tako se poslužuje večinoma neodvisnih, marginalnih medijev in jih je tudi sam ustanovil nekaj. Med drugim je začel z oddajo Necenzurirano na Mreža TV, ki pa je bila letos umaknjena. Nekatere neodvisne medije je na primer Hrvaška do 2016 tudi financirala, kar je bilo kasneje ukinjeno.

Kar je zanimivo, je, da se lep del neodvisnih medijev po Balkanu samih okliče za teoretike zarote in imajo dosti več odjemalcev kot na primer v bolj severozahodnih državah. Če te oznake mediji ne sprejmejo, pa jih pod njo rado spravljajo drugi. Razloži Kuzmanić:

Izjava

Če smo prej govorili o medijih kot “zgoraj in spodaj” ter “center in margina”, dajmo o njih še kot “levo in desno”. Nadaljuje Kuzmanić.

Izjava

Kaj pa Margetić? Je bolj desen ali je bolj lev?

Izjava

V tem konzervativnem oziru lahko vidimo Margetića tudi kot obramboslovca in strokovnjaka za islamski terorizem na Balkanu, o čemer je izdal knjigo “Operacija Durres - Kosovo i novi balkanski poredak”, kar je tudi ena izmed njegovih poti sodelovanja z Američani. Ali pa preberemo njegovo delo “Hrvatska i novi svjetski poredak”, izdano leta 2005, kjer se loti konceptualizacije nove hrvaške države v oziru do novega svetovnega redu. Tam piše o konceptu gospodarstvu nacije, preko katerega poizkuša totalno misliti Hrvaško. Od njenih načel do pluralnosti strank in do podrobno določene vloge družine in njenega prepleta z obveščevalno in varnostno dimenzijo države.

Tako bi za Margetića morda lahko rekli, da je na nek način predpolitičen. Čeprav ima njegovo delo močne politične učinke. Glede na njegovo osebno izkušnjo izbrisa in njegovo prepričanost o kriminalnosti hrvaške oblasti mu je pomembna šele  vzpostavitev polja politike znotraj te nove države. Če živiš v naravnem stanju vsesplošnega ropanja, je treba socialno pogodbo šele skleniti.

A po drugi strani, poleg njegovega desnega genusa, se Margetić pogostokrat poistoveti z vrednotami antifašističnega boja in je pogost obiskovalec Kumrovca ter slovi kot jugofil. In tudi na komentarjatu ga je mogoče zaslediti kot borca proti sovražnemu govoru do migrantov. Prav tako je izdal dve pesniški zbirki in zakuhal kup političnega performansa po brecljevsko. In zakaj zdaj vas, drage poslušalke in poslušalci, morimo s tem obskurnim Hrvatom?

Ker kaj pa, če je to, kar on govori, res? Ker kaj pa je potem z NLB-jem?

Oddajo je pripravilo pet soglásnikov.