9.00

Velika Britanija, ki že od konca septembra sodeluje v letalskih napadih na Islamsko državo, bo v Irak prvič po letu 2011 poslala še vojaško osebje. Po besedah obrambnega ministra Michaela Fallona bo Velika Britanija ponovno vojaško prisotna v Iraku, kjer bo v taborih v Bagdadu in njegovi okolici urila iraške sile za boj proti skrajnežem Islamske države. V Iraku je zaenkrat nameščenih dvanajst britanskih vojakov. Točno število na novo poslanih še ni znano, znano pa je število vojakov Združenih držav Amerike, ki bodo v Irak z istim namenom poslale petsto pripadnikov svoje vojske. V bojih, ki se medtem krešejo v sirskem mestu Kobane, ki ga pred oblegajočimi skrajneži branijo Kurdi, so slednji po tem, ko so v mesto iz Iraka prispele pešmerge, slavili več manjših uspehov. Na zahodu mesta so zavzeli tri kraje, nad katerimi je roka napadalcev. Branilci so sovražnika delno odrinili tudi na vzhodu in jugu mesta.

Napetost v Jeruzalemu se stopnjuje. Nekaj ur po nemirih na območju mošeje Al Aksa, Judom znanim kot “tempeljski grič”, je med vzhodnim in zahodnim delom Jeruzalema nek Palestinec s kombijem najprej zapeljal v tri izraelske obmejne policiste ter nato treščil v ljudi, ki so izstopali iz vlaka. Pri tem naj bi poleg napadalca, ki je bil po napadu pokošen pod streli policistov, umrl najmanj en človek. Odgovornost za napad je prevzelo palestinsko gibanje Hamas. V podobnem napadu nekaj ur prej je bil ubit en človek in ranjenih štirinajst ljudi. Gre zgolj za zadnja od številnih napadov v zadnjih treh tednih. Ti so posledica strahu Palestincev, da želi Izrael na območju mošeje zgraditi biblijski tempelj. Območje je namreč sveto tako za muslimane kot za jude, vendar na območju, kjer stoji mošeja, lahko molijo zgolj prvi. Prejšnji teden je palestinski napadalec s streli ranil rabina Jehudo Glika. Dvaindvajsetega oktobra pa je v množico ljudi prav tako na postaji zapeljal Palestinec iz vzhodnega Jeruzalema in pri tem ubil žensko in dojenčka. Izraelski minister za notranjo varnost Jicak Aharonovič je zato pozval premierja, naj v skladu z običajno prakso in v svarilo zruši domove napadalcev, ki so bili v glavnem ubiti.

V okviru Marša milijona mask, ki ga po številnih svetovnih mestih na peti november organizira skupina Anonymous je v Londonu prišlo do nemirov. Po tem, ko se je več tisoč protestnikov z zbirališča na parlamentarnem trgu razpršilo na lokacije, kot sta Buckinghamska palača in BBC-jev centralni londonski studio, je prišlo do spopadov med njimi in policijo. Prvi so namreč podrli ograjo, ki je začrtovala mejo kordona pred Buckinghamsko palačo. Zaenkrat naj bi bilo zaradi napadov na policiste, metanja pirotehničnih sredstev, motenja javnega reda in podobnega aretiranih vsaj deset ljudi. Motivi, ki so ljudi nagnali k sodelovanju v protestih, so bolj ali manj razpršeni in neartikulirani. Beremo lahko namreč tako o kritiziranju delovanja obveščevalnih služb ter kapitalizma kot o strahu pred pedofili v parlamentu in veganskem obtoževanju McDonaldsa.

10.00

V Fort Lauderdalu na Floridi so zaradi deljenja hrane z arestom zagrozili devetdesetletnemu veteranu Arnoldu Abbotu ter duhovnikoma Marku Simsu in Dwaynu Blacku. Podobno se je dogodilo že maja, ko so ravno tako na Floridi v predelu Dayton Beach miličniki dobrim samarijanom zagrozili z globo 273 dolarjev za nahajanje na nedovoljenem mestu in 100 dolarjev za deljenje hrane brez licence. Po mestnem odloku, ki so ga v oktobru sprejeli z namenom nižanja števila brezdomcev v mestu, je vse to prepovedano. Deljenje hrane mora po novem potekati prek uradnih institucij, stran od kakršenkoli druge prehrambene ustanove ter vsaj 150 metrov stran od stanovanjskih naselij. Razdeljevalci pomoči morajo za dovoljenje prositi morebitne lastnike zemljišč ob prostoru, kjer naj bi deljenje jedil potekalo. Odloku je predhodil skupek ukrepov, ki brezdomcem prepoveduje beračenje v najbolj dejavnih predelih mesta, spanje in shranjevanje tiste minimalne lastnine, ki jo premorejo, na javnih površinah ter zvišuje kazni za bruhanje v javnosti.

Združenje filantropov mestne uprave na bizarne očitke, da s tovrstnimi ukrepi izključuje iz družbe izključene, odgovarja z ukrepi, ki naj bi njihov položaj dejansko izboljšali. Z zanosom največjih humgzu890’+anistov bodo poskrbeli za domovanje dvaindvajset kronično bolnih, vsem ostalim pa bodo  - brez sarkazma in brez vsakega nagiba k smetenju z metaforami - ponudili enosmerno vozovnico v domove, ki jih po njihovi razsvetljeni logiki posedujejo ljubeče družine, od katerih so zbežali paconi, ki zdaj usmrajajo čudovita mesta. Večina brezdomcev je očitno po mnenju mestne administracije brezdomnih po lastni odločitvi in ne zaradi tega, ker druge možnosti preprosto nimajo. Če se že niso ravno svobodno odločili za beračenje, pa so berači gotovo postali zato, ker so leni. Glede na to, da je tovrstna zakonodaja urejena že v dvaindvajsetih mestih, medtem ko se v desetih še pripravljajo na njeno potrditev, bodo brezdomci kot srednjeveški gobavci obsojeni na romanje od izgnanstva do izgnanstva.

Množenje načinov onemogočanja delovanja neuradnih humanitarnih skupin, ki skrbijo za brezdomne, zadnje čase doživlja pravi preporod. V mestu Columbia v Južni Karolini so se organizacij lotili tako, da morajo skupine petindvajsetih ali več ljudi humanitarno delo na javnih parkih prijaviti petnajst dni pred začetkom in odtlej plačevati 120 dolarjev na teden, kar je za marsikatero tovrstno grupo preveč. Skupine, kot je svetovno znana Food Not Bombs, so bile tako po dvanajstih letih delovanja prisiljene k varčevanju s svojo filantropijo. Tako lahko delujejo zgolj večje organizacije, ki imajo zato, da slučajno ne bi bila kršena njihova sveta pravica do svobodne volje, vse privilegije, da same določajo, čigavo glavo bodo povlekle nad gladino odplak. Seveda ne več kot le toliko, da se ne bo ravno zadavil. Sicer pa že sam obstoj humanitarnih institucij zasebnega značaja, pa naj gre za Food Not Bombs ali pa neko korporacijo, v osnovi ni nič drugega kot nezaupnica sistemu. Da sploh obstajajo, je namreč dokaz za to, da se za tovrstne probleme ne poskrbi tam, kjer bi se lahko - na mestni ali pa, če pogledamo širše, na državni ravni.

“Poskrbeti za brezdomce” za trenutne mestne strukture namreč pomeni zgolj to, da se jih izžene. Mesto tako nedvomno postane lepše, njegov vonj privlačnejši, prebivalstvo bolj delavno in bolj kulturno. Logično, saj je nujni proizvod načina delovanja družbe - negacija visoke kulture oziroma njena hrbtna stran v podobi prehlajenih, smrdljivih in umazanih revežev - odplaknjen v gangrenasti svet medmestnih kanalizacij in tako skrit pred očesom delavnega, kulturnega ter na školjki sedečega meščana.

Odplakoval je Matija Jan.