Ob 8.05

Sodišče v Veliki Britaniji je podprlo veljavnost naloga za aretacijo Juliana Assangea. Ta bo torej lahko aretiran v primeru, da zapusti ekvadorsko ambasado v Londonu, ki mu nudi zatočišče od leta 2012. Švedske oblasti, kjer so mu sodili zaradi obtožb o posilstvu, so preiskavo proti njemu medtem sicer že zaustavile in umaknile nalog za njegovo aretacijo.

Na izraelskem vojaškem sodišču se začenja sojenje palestinski najstnici Ahed Tamimi. Sodnik je odločil, da bo sojenje zaprto za medije. Tamimi, ki je prejšnji mesec dopolnila 17 let, je nedavno pozornost javnosti zbudila zaradi posnetka, na katerem udari in brcne dva izraelska vojaka. Kmalu po tem je član izraelske vlade povedal, da so oblasti izvedle preiskavo, s katero ugotavljajo, ali je ‘svetlolasa in modrooka’ Tamimi res prava Palestinka ali gre morda za plačano igralko, ki je incident povzročila z namenom, da bi očrnila Izrael. Izraelska kulturna ministrica Miri Regev pa je pred sojenjem dejala, citiramo: “To ni majhna deklica, ampak teroristka.”

Izrael bojkotira Izraelski filmski festival v Parizu, saj bo na njem predvajan film Foxtrot, ki prikazuje, kako izraelski vojaki prikrivajo uboje palestinskih najstnikov. Izraelska ambasada je sporočila, da se festivala ne bo udeležila, saj organizatorji niso upoštevali priporočil, naj izberejo “ustreznejši” film. Izraelska kulturna ministrica Regev je tudi sporočila, da bo poskusila preprečiti, da bi festival financirale izraelska vlada in različne judovske organizacije. Izraelske oblasti so tokrat očitno prisluhnile pozivom gibanja BDS, ki je že prej pozivalo k bojkotu festivala.

Ob 10.05

Dobrodošli v zgodovinskem Britoffu. Na današnji dan leta 1972 je ekvadorski predsednik José María Velasco Ibarra doživel četrti državni udar ter peti in poslednji konec svojega predsedovanja. Le en njegov mandat se ni predčasno končal z državnim udarom.

Svoj prvi mandat je začel leta 1934, po tem ko je na volitvah prejel okrog 80 odstotkov glasov, največ v ekvadorski zgodovini, na oblasti pa ni obstal niti leto dni. Vojska je namreč izvedla vojaški udar, Ibarra pa se je zatekel v Kolumbijo. Ko se je vrnil, je leta 1940 zopet kandidiral za predsednika, vendar ga je za las premagal Carlos Arroyo del Río. Ker ta v nasprotju z Ibarro ni bil priljubljen, so mnogi sklepali, da so bili rezultati volitev ponarejeni. Ibarra je nato proti Arroyu del Ríu načrtoval državni udar s pomočjo letalstva, vendar je bil aretiran in izgnan, preden ga je uspel uresničiti.

Leta 1942 je Ekvador pod Arroyevo vladavino s Perujem sklenil dogovor o določitvi meje, imenovan Protokol iz Ria, ki je končal dveletno vojno med državama. Sporazum pa je predstavljal trn v peti ekvadorskim nacionalistom, kar je izkoristil Ibarra, ki se je vrnil v državo in se pridružil vstajam, ki so maja 1944 prerasle v tako imenovano Veličastno revolucijo in dosegle padec vlade. Politični zmagovalec in junak vstaj je bil Ibarra, ki se je vzpostavil kot borec proti korumpirani liberalni buržoaziji. Vendar je tudi njegova priljubljenost zaradi vse večje ekonomske krize in financiranja sumljivih projektov svojih znancev kmalu upadla. Po treh letih vladanja ga je tako brez nasprotovanja ljudstva odstavil notranji minister.

Pet let kasneje je zopet zmagal na volitvah za predsednika, in ker gre v tretje rado, je tokrat svoj mandat uspel tudi zaključiti, k čemur je zlasti pripomogla splošna blaginja v času banana booma. Leta 1960 je bil za predsednika izvoljen četrtič, predvsem zaradi obljube, da bo izničil osovraženi Protokol iz Ria, kar je začasno tudi storil, to pa je zaostrilo odnose s Perujem. V tem času so se začele napetosti na Kubi, na kar se je Ibarra odzval s protiameriško retoriko. To je stopnjevalo politična nesoglasja tudi znotraj koalicije, leta 1961 pa je vojska zopet izvedla državni udar. 1968-ega leta je bil Ibarra izvoljen še zadnjič, tudi takrat pa ga je predčasno odstavila vojska.