SEDMA:

Islandija je sporočila, da umika svojo prošnjo za članstvo v Evropski uniji. Zunanji minister Gunnar Bragi Sveinsson je odločitev že sporočil Evropski komisiji in Latviji, ki trenutno predseduje Uniji. Tako je vlada izpolnila najavo izpred dveh let, da bo Islandija prekinila evropsko pot. Sveinsson je razložil, da bo Islandija lahko bolje ščitila svoje interese izven Unije. Prošnja za članstvo je sicer bila vložena leta 2009, ko je Islandija bila v hudi finančni krizi in je nacionalna valuta krona izgubila polovico vrednosti. Takrat se je pristop evroobmočju zdel kot atraktivna možnost.

Medtem pa Grčija od Evropske unije zahteva pomoč pri reševanju problematike migrantov v državi in spremembo evropskih predpisov, tako da bi lahko begunci zaprosili za azil v katerikoli državi Unije in ne le v državi, ki jih je sprejela, kot velja sedaj. Grčija naj bi trenutno namreč sprejela okoli 50.000 migrantov letno. Po besedah ministra za javni red Yannisa Panousisa naj bi v desetmilijonski Grčiji trenutno bivalo kar milijon migrantov, kar povzroča neznosne razmere v centrih za pridržanje, ki so jih ustanovile prejšnje vlade in ki jih nova leva vlada sedaj postopoma opušča.

Na poziv opozicijske Demokratske stranke se je v albanski prestolnici Tirani na protestih zbralo več tisoč ljudi, ki so zahtevali odstop predsednika skupščine Ilira Mete. Odstop zahtevajo zaradi navedb njegovega nekdanjega strankarskega kolega iz vrst vladajoče Socialistične stranke Toma Doshija, ki je pred kratkim preživel poskus atentata. Doshi, ki je bil pred kratkim izključen iz vladajoče stranke, trdi, da je prav Meta naročnik atentata. Njegove navedbe preiskuje tudi državno tožilstvo, ki je poleg Mete že zaslišalo premiera Edija Ramo in ministra za notranje zadeve.

OSMA:

Z neodvisnim in kritičnim novinarstvom so vedno sami križi in težave, kar bi nemara lahko pripisali nagnjenju tovrstnega novinarstva, da vtika svoj radovedni nos tja, kamor mu res ne bi bilo treba. Tako je nazadnje zaradi neobzirnega novinarskega vohljanja moral posredovati začasni odpravnik poslov Azerbajdžana v Sloveniji Azar Khudijev, ki je bil primoran novinarja Dela Roka Kajzerja poučiti o pravilih dostojnega poročanja.

Diplomata Khudijeva je zmotil Kajzerjev članek o nedavnem obisku delegacij slovenskega državnega sveta in gospodarstvenikov v Azerbajdžanu, v katerem je ta kritično orisal družbene razmere v nekdanji sovjetski republiki, zato je Khudijev Delovemu novinarju poslal pismo, v katerem je med drugim zapisal, da je, navajamo, “v primeru njegovih negativnih člankov naš novinar odgovoril na enak način«. In dodal, da, navajamo, »zdaj Azerbajdžan in južni Kavkaz Slovenijo poznata kot revno, korumpirano in nerazvito državo«.

Khudijev se sklicuje na članek Kaj je glavni namen obiska predsednika državnega sveta v Azerbajdžanu?, objavljen v azerbajdžanskem mediju Azernews, v katerem je Slovenija prikazana v izrazito negativni luči kot korumpirana in obubožena država, ki ima hude težave z zagotavljanjem človekovih pravic. Članek navaja, da naj bi bilo v Sloveniji močno razširjeno nasilje nad ženskami in otroki in trgovina z ljudmi, imeli naj bi nehumane razmere v zaporih in tako naprej. Zato naj bi slovenske delegacije hodile prosjačiti gospodarsko uspešen Azerbajdžan za investicije, ki jih krvavo potrebujemo.

Azerbajdžanski mediji so pod stalnim nadzorom oblasti, kar prav tako velja za režimski Azernews, zato je najverjetneje članek naročil kar sam Khudijev, kar je posredno tudi priznal v pismu, poslanem Delu, v katerem jih je poučil, da, navajamo, »vse je recipročno na tem svetu« in požugal Roku Kajzerju z besedami, navajamo, “čestitam, dosegli ste svoje!”.

Takšnega odnosa do medijev se je Khudijev lahko naučil v domovini, kjer režim predsednika Ilhama Alijeva vsakodnevno grobo krši človekove pravice. Alijev je na oblasti vse od leta 2003, ko je nasledil očeta. Od takrat je zmagal na vseh volitvah, na katerih praviloma režim izvaja hude kršitve, da bi se izognil neprijetnim presenečenjem. Voditelji opozicije se nikoli ne pojavljajo v medijih, ki so večinoma pod strogim režimskim nadzorom. Tistih nekaj kritičnih medijev pa lahko oblast po nedavno sprejetem zakonu o medijih brez večjih težav zapre.

Nazadnje so lanskega decembra s policijsko racijo in sodnim pregonom utišali Radio svobodna Evropa, ki si je drznil razkrivati koruptivnost in nepotizem predsednika Alijevega in drugih visokih predstavnikov oblasti. Po dostopnih podatkih trenutno v azerbajdžanskih zaporih tiči okoli 100 kritičnih novinarjev, blogarjev in aktivistov. Pogosta praksa zastraševanja, ki je pri oblasteh še posebej priljubljena, je skrivno nameščanje snemalnih naprav v stanovanja drugače mislečih in pridobitev intimnih seksualnih posnetkov. Oblasti so tako pridobljene posnetke večkrat objavile na režimskih televizijskih kanalih in tako diskreditirale oporečnike.

Azerbajdžanska politična elita lahko izvaja vse naštete kršitve človekovih svoboščin, ker je izredno uspešna pri lobiranju v Evropski uniji, ki ne stori nikakršnih konkretnih korakov proti vladi predsednika Alijeva. Slovenija pa sploh že tradicionalno z Azerbajdžanom operira v rokavičkah. Pred kršitvami že leta mižimo na obe očesi in si izmenjujemo diplomatske delegacije z Bakujem v upanju, da bo z nafto in zemeljskim plinom bogata država investirala pri nas. Delegacije je v Azerbajdžan začel pošiljati že Janez Drnovšek, ampak vse od takrat ni bila v Sloveniji izvedena niti ena azejbardžanska investicija in obratno. No, vsaj začasni odpravnik poslov Azar Khudijev nas bo mogoče poučil, kako disciplinirati preradovedne novinarje.