10.05

"In ker je v življenju častila hudiča

Marina Češarkova zvesto tako,

na metli zdaj duša zletela je njena

naravnost v dno pekla namesto v nebo."

Tako je Anton Aškerc v pesnitvi Ribniška čarovnica opisal najbolj znani čarovniški proces na Slovenskem, ki je med letoma 1700 in 1701 potekal v Ribnici. Za svojo slavo se ima proces zahvaliti dejstvu, da je dolgo veljal za edini čarovniški proces na Kranjskem, o katerem je ohranjen podroben sodni zapisnik, skupaj z vprašanji in odgovori osumljenih. Kasneje so postali znani tudi podobni zapisniki iz Poljanske doline, natančneje z gospostva Poljane, ki je bilo v lasti rodbine Turjaških in kjer so procesi potekali do leta 1699. Pred tem pa so bili že znani sodni zapisniki iz Štajerske, kjer so, poleg Kranjske, potekali najhujši čarovniški procesi na Slovenskem.

Sodni zapisnik ribniškega procesa je leta 1864 v slovenskem  prevodu objavil Anton Lesar v knjigi Ribniška dolina na Kranjskem. Objava je vzbudila zanimanje literarne in znanstvene srenje ter iz omenjene Marine Češarek naredila najbolj znano žrtev enega zadnjih čarovniških procesov na Kranjskem, ki je vsega skupaj terjal življenja 7 žensk. Ribniški proces časovno sovpada z valom tako imenovanih množičnih čarovniških procesov, ki so svoj vrh tako na Slovenskem kot širše v Evropi dosegli v drugi polovici 17. stoletja. Za množične čarovniške procese je bilo značilno, da obtoženim čarovništva, večinoma seveda ženskam, ni bilo sojeno posamično. Krvni sodnik, ki je deloval hkrati v vlogi tožilca in preiskovalca, je na začetku procesa, ponavadi na podlagi s torturo izsiljenih priznanj, obtožnico razširil na številne druge osebe, ki so jih naznanile obtožene, posebno če je bil prepričan o vsesplošni čarovniški zaroti. Tak proces je nato lahko zahteval na desetine žrtev.

Prvi čarovniški proces na Slovenskem iz leta 1425 je sicer zelo znan, a hkrati netipičen. Potekal je proti znameniti Veroniki Deseniški, ki je bila obtožena, da je s čaranjem zvabila v zakon Friderika II. Celjskega, sina tedaj najmogočnejšega plemiča na Slovenskem, celjskega grofa Hermana II. Kasneje je bila zaradi pomanjkanja dokazov oproščena. Na Slovenskem ne poznamo nobenega drugega procesa iz 15. stoletja, v začetku 16. stoletja pa se je zgodil prvi veliki čarovniški proces, in sicer v Mariboru, kjer so leta 1546 zažgali 10 žensk, obtoženih čarovništva. Zadnja čarovniška procesa na Slovenskem sta bila na Kranjskem v Metliki leta 1745 in na Štajerskem v Gornji Radgoni leto kasneje. Oba procesa so razveljavile notranje avstrijske oblasti, ki ob nastopu vladavine Marije Terezije čarovniškim procesom niso bile več naklonjene.

Procese proti čarovnicam je, kot že rečeno, vodilo krvno sodstvo, ki je edino lahko odrejalo smrtno kazen. Privilegirana deželna sodišča so imela svojega krvnega sodnika, neprivilegirana pa so ga morala poklicati. Sodnik je skupaj z rabljem in pisarjem potoval po deželi na gospostva, ki niso imela pravice do izvedbe postopka. Za najbolj okrutnega krvnega sodnika na Kranjskem je veljal Janez Jurij Hočevar, ki se je sicer ponašal tudi kot glasbenik, zvezdoslovec in član obeh ljubljanskih akademij. Na mestu krvnega sodnika je zamenjal Janeza Jurija Sambergerja, ki je bil po mnenju deželnega vicedoma nezanesljiv, saj je izrekal lažje kazni in osumljence proti plačilu izpuščal iz ječ. Hočevarja so kot krvnega sodnika poklicali tudi v ribniškem procesu.

V primerih krivoverstva in čarovništva se je najpogosteje izrekalo kazen sežiga na grmadi. Na Slovenskem se je pri izrekanju kazni sodstvo oprlo na Constitutio Criminalis Carolina, širši kazenski zakonik, ki ga je leta 1532 objavil cesar Karel V. Iz njega so izšli posamični kazenski redi za deželna sodišča Kranjske, Štajerske in Koroške, ki so se sama odločila, do katere mere se bodo opirala na kazenski zakonik. Pred tem je bil v veljavi ljubljanski malefični red iz leta 1514, ki ga danes hrani mestni arhiv. Ta je že poznal nekatere verske prestopke, na primer krivoverstvo in odrekanje veri, ne govori pa o čarovništvu. Pravno formulacijo čarovniškega zločina pravzaprav vsebuje samo kranjski red za deželna sodišča, in še to zgolj z zapovedano kaznijo vsakomur, »kdor uganja coprnije, ki so po pravu prepovedane«. Uvedbo zakonika zaznamuje predvsem dejstvo, da je cerkvena oblast čarovniške procese z njo prepustila civilnemu, kazenskemu sodstvu.

Leta 1768 je Constitutio Criminalis Carolina zamenjal Constitutio Criminalis Theresiana, kazenski zakonik Marije Terezije. Četudi naj bi prinesel izboljšanje, je obdržal surove kazni in mučenje, ki je bilo odpravljeno slabih deset let kasneje. Dokončno odpravo zakonov in kazni, povezanih s čarovništvom, je prinesel šele leta 1787 sprejeti Zakon o hudodelstvih in kaznih Jožefa II.

8.05

Škotska je v parlamentu dokončno potrdila zakon, ki omogoča brezplačen dostop do menstrualnih pripomočkov, in tako v torek postala prva država, ki bo uporabo brezplačnih sanitarnih izdelkov omogočala vsem ženskam, ki jih potrebujejo. Cilj zakona je končati »menstrualno revščino«, kot se je glasil slogan kampanje za omenjeni zakon, odstranil pa naj bi tudi vse ovire pri dostopanju do menstrualnih pripomočkov.

Kampanja je trajala štiri leta. Pred dvema letoma je Škotska postala prva država, ki je brezplačen dostop do sanitarnih pripomočkov omogočila ženskam v šolah in na univerzah, kmalu pa sta ji sledila še Wales in Anglija. Nov zakon je nadgradnja zakona o brezplačnem dostopu do sanitarnih pripomočkov ženskam v izobraževalnih institucijah, pri čemer bodo ti pripomočki sedaj dostopni vsem, za kar bodo dolžne skrbeti občine. Zakon zahteva tudi raznovrstnost pri izbiri brezplačnih menstrualnih pripomočkov.

Danski minister za integracijo Mattias Tesfaye je izzval burne reakcije danske muslimanske skupnosti z izjavo, da bi morali imami in politični voditelji muslimanske manjšine na Danskem javno podpreti pravico žensk do spolnih odnosov pred poroko. Prejšnji mesec je Tesfaye zapisal tudi, da nekatere muslimanke živijo v strahu pred nasiljem v družini, v primeru da v zakonski postelji na prvo poročno noč ne bi zmogle dokazati telesne nedotaknjenosti. Liberalno je pozval muslimanke, naj ne dovolijo »da bi jim vladali imami ali zastarele norme«, ki po njegovem mnenju vzdržujejo negativni sistem družbenega nadzora. Ministrstvo pripravlja tudi zakon, ki bi prepovedal sklepanje predporočnih pogodb po šeriatskem pravu in bi imame, ki spodbujajo tovrstne zakonske zveze, kaznoval z do tremi leti zapora.

Halima El Abassi, ki kot predsednica Sveta za etnične manjšine svetuje danski vladi, je v odzivu dejala, da je pristop vlade napačen in da morajo muslimanke odločitve sprejemati same, saj nihče ne sme govoriti v njihovem imenu, naj bo to imam ali pa vladni minister.

 

Kot je dejala Amani Hassani s Centra za dansko-muslimanske odnose CEDAR, so predlogi alarmantni, saj vlada daje vtis, da si je zadala nalogo osvoboditi muslimanske ženske. V tem naj bi sledila staremu orientalističnemu stereotipu, da so tako imenovane rjave ženske žrtve zatiranja, ki ga morajo Evropejci končati. Hassani dodaja, da s takšnimi politikami danska vlada posega v pravice muslimanske skupnosti in v zasebne odnose ter odločitve muslimank.

Britoff ob 8h je spisala Anja, britoff ob 10h je spisala Klara.

Slika: Prva stran zapisnika čarovniškega procesa proti Marini Češarek, gospostvo Ribnica, 1701