SEDMA.

Bolgarske oblasti so Franciji izročile francoskega državljana, ki je bil aretiran pri poskusu prečkanja bolgarsko-turške meje na začetku leta in je priznal, da je poznal brata Kouachi, ki sta izvedla teroristični napad na sedež satirične revije Charlie Hebdo. Obtožen je sodelovanja pri mreži, ki naj bi pošiljala tuje borce v Sirijo.

Protiteroristična histerija francoskih represivnih organov dobiva nove razsežnosti. Policija v Nici je opravila tridesetminutni informativni razgovor z 8 letnim dečkom. Deček je osumljen solidariziranja z napadalci na satirično revijo, kar naj bi izrazil v šoli, ker ni hotel sodelovati v minuti tišine po pariških terorističnimi napadi 7. januarja. Policiji pa ga je prijavil kar ravnatelj šole, ki jo obiskuje. Po francoskih šolah je sicer med zapovedano minuto tišine 8. januarja prišlo do okoli 200 tako imenovanih izgredov, od katerih je bilo okoli 40 naznanjeno policiji.

Medtem je novopečenega grškega premiera  Alexisa Tsiprasa obiskal prvi visoki politični gost. Atene je namreč obiskal predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, da bi pomiril svoje strahove o morebitnem grškem zapuščanju tako imenovane evropske poti. Shulz je bil očitno pomirjen, saj je dveurne pogovore označil za zelo konstruktivne, čeprav je priznal, da so bili tudi utrujajoči in da se bodo morali še o marsičem dogovoriti. Pozdravil je napovedi, da Grčija ne bo vlekla enostranskih potez, ampak tudi napovedi o boju proti davčnim utajam najbogatejših Grkov in boju proti socialni nepravičnosti ter Tsiprasa pokroviteljstvo označil za svojega dobrega prijatelja.

Shulz bo danes očitno moral pomiriti še marsičigave strahove, saj se bo srečal nemško kanclerko Angelo Merker in francoskega predsednika  Francoisa Hollandea ter jim iz prve roke razložit namere njegovega “prijatelja” Tsiprasa.

OSMA.

Nedavno se je v švicarskem Davosu sestalo pleme korporacijskih oligarhov in milijarderjev, da bi priredili cirkus, ki je širše poznan pod nazivom Svetovni gospodarski forum. Tema letošnjega zbora mogočnežev je bila, navajamo, Preoblikovanje sveta: posledice za družbo, politiko in podjetja. Nedvomno posrečena tema, glede na to, da so o njej razpravljali predstavniki tistega odstotka svetovnega prebivalstva, ki krojijo preoblikovanje planeta. In do kakšnih ugotovitev so prišli krojači naših usod? Rezultati njihovega globalnega preoblikovanja jim vzbujajo skrb.

Krojače usode človeštva namreč skrbi rastoča globalna neenakost, ki so jo v zadnjih letih pospešeno vzpostavljale njim lojalne politične strukture po nasvetih organizacij, ki jih nadzorujejo. Najbogatejši odstotek prebivalstva poseduje že 48 odstotkov svetovnega bogastva, kar je štiri odstotke več kot pred petimi leti in s takim tempom, naj bi si letos prilastili več kot vse ostalo človeštvo skupaj. Leta krize so plemenu najbogatejših korporativnih oligarhov prinesla ogromne profite. Z deregulacijo gospodarstva in nižanjem davkov za najbogatejše na eni strani ter s privatizacijo javnega na drugi strani je finančni sektor prečrpal velik delež javnega bogastva v roke peščice, kar je povzročilo splošno siromašenje širokih slojev prebivalstva.

Varčevalni ukrepi, ki naj bi premagali gospodarsko krizo so povzročili razmah socialnih in političnih konfliktov, vojne in politično korupcijo ter vzpon medetničnih trenj in neofašističnih gibanj. No, na nek način so protikrizni varčevalni ukrepi bili uspešni, saj so se najbogatejši krizi očitno uspešno izognili, a jih je sedaj postalo strah posledic njihovega uspeha.

Neoliberalni katekizem, ki je omogočil tako drastičen prepad med elito najbogatejših in preostankom človeštva, izgublja svojo privlačnost. Previdno so začeli v njega dvomiti celo v ortodoksnem Mednarodnem monetarnem skladu. Medtem pa regijam, ki so ga opustile, uspeva obračati trend siromašenja. Progresivnim vladam v Latinski Ameriki je uspelo več kot razpoloviti število ljudi, ki morajo preživeti z manj kot dvemi dolarji na dan. Njihovo število je namreč padlo s 108 na 53 miljonov, za kar so potrebovali malo več kot desetletje.

Osvoboditve miljonov prebivalcev Latinske Amerike iz najhujše revščine  seveda ni spremljala tudi nagla obogatitev elit. Zato je klovne v Davosu upravičeno strah sveta preoblikovanega po njihovem interesu. Po poti progresivnih vlad Latinske Amerike je namreč krenila tudi Grčija, vkolikor zmagovalna Siriza ne bo kapitulirala pod pritiskom finančne oligarhije, ker se ne smemo slepiti, da se bodo elite same odpovedale prigrabljenim privilegijem. Spremembe bo moč dosežti le z vztrajnim socialnim in političnim pritiskom.