Od izbruha covida-19 pred skoraj dvema letoma vsakodnevno spremljamo aktualne podatke o številu okuženih, umrlih in hospitaliziranih zaradi te bolezni, pogosto pa tudi novice o skorajšnjem kolapsu slovenskega zdravstvenega sistema zaradi preobremenitve. Zdaj, ko se vse bolj delimo na cepljene in necepljene, pogosto pozabimo na posledice pandemije na naše duševno zdravje, čeprav se opozorilne reportaže in članki o vse slabšem stanju duševnega zdravja državljanov pogosto pojavljajo v medijih. Toda področje duševnega zdravja slovenski vladi, državnemu zboru in ustavnemu sodišču beli glavo dalj časa kot covid-19. V prvem Neuradnem listu po poletnih počitnicah o predlogu zakona o duševnem zdravju.

Leta 2019 je ustavno sodišče obravnavalo primer avtista, ki je bil za eno leto prisilno napoten v Socialnovarstveni zavod Dutovlje. Zaradi prezasedenosti so ga nastanili na hodniku, kasneje pa v triposteljni sobi na oddelku za 12 oseb, na katerem pa se je trlo 17 pacientov. Ustavno sodišče je ugodilo pacientovi ustavni pritožbi in razveljavilo sklepa okrajnega in višjega sodišča v Ljubljani, ki sta ga napotili na varovani oddelek. Poleg tega je dalo ustavno sodišče vladi takrat devet mesecev časa, da v zakonu o duševnem zdravju, ki ga je v delih označilo za neustavnega, ustrezno definira minimalne pogoje za nastanitev oseb, ki so prisilno napotene v socialnovarstvene zavode. Prav tako je vlada dobila nalogo določiti ustrezno število strokovnjakov in podpornega osebja v zavodih.

Zakon o duševnem zdravju, ki ureja zdravljenje in socialno varnost na področju duševnega zdravja, je bil sprejet leta 2008. Ministrstvo za zdravje je oktobra lani, šest mesecev po preteku devetmesečnega roka ustavnega sodišča, pod vodstvom ministra Tomaža Gantarja pripravilo predlog novega zakona o duševnem zdravju. Sprejemanje predloga bo trajalo veliko dlje, saj državni zbor ne bo odločal o predlogih dopolnitev zakona, temveč o predlogu celotnega zakona.

Ministrstvo je v predlogu zakona zapisalo, da je poglavitni cilj dokumenta izboljšati varstvo človekovih pravic na področju varstva osebne svobode, svobode gibanja in ostalih človekovih pravic, ki se morajo zagotavljati tudi pri najbolj omejevalnih oblikah psihiatričnega zdravljenja. Med poglavitne rešitve ministrstva sodi zato naloga zakonodajalca, da takrat, ko odvzame prostost osebi z duševno motnjo, ob varnostnem določi še terapevtski cilj. Na ta način bo odvzem prostosti trajal kar najmanj časa. Ministrstvo prav tako predlaga razvoj mreže izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje ter določa poseben postopek sprejema na psihiatrični oddelek brez privolitve pacienta v nujnih primerih, ki bo manj posegal v posameznikove svoboščine.

Predlog je zaradi svoje obsežnosti skoraj leto dni po predložitvi še vedno v vladni obravnavi. V javnosti pa bolj kot neustavnosti v zakonu o duševnem zdravju odmeva vladna neodzivnost pri sprejemanju rešitev spornih elementov zakona. Ustavno sodišče je namreč nekatere njegove dele za neustavne spoznalo že leta 2015, k spremembam pa je v preteklosti pozival tudi varuh človekovih pravic.