Medtem ko je kijevski režim v Donecku in Lugansku razglasil izredne razmere, sicer malo pozno glede na skoraj enoletno odsotnost kontrole nad regijama, je ruska administracija organizirala predhodno snidenje predstavnikov Kijeva in problematičnih vzhodnih regij. Glavna pogajanja naj bi se v kratkem odvila v Minsku. Ostale informacije iz regije ostajajo nepregledne. Rusi organizirajo 12. humanitarni konvoj, medtem ko je Kijev v bruseljskem poveljstvu NATA zahteval sklic kriznega srečanja na podlagi pogodbe o posebnem partnerstvu. In potem so Rusi nori, ko očitajo širitev NATA. Med manj preverjenimi novicami krožijo govorice o protestih na kijevskih ulicah zoper varčevalni program Mednarodnega denarnega sklada in vedno večjem odporu ukrajincev proti 5 petemu valu mobilizacije.

Argentinska predsednica Christina Fernandez de Kirchner bo zaradi domnevne vpletenosti argentinske obveščevalne službe pri smrti državnega preiskovalca Alberta Nismana, slednjo razpustila. Agencija naj bi Nismana pospremila na drugi svet zaradi pričetka preiskave bombnega napada na židovski center iz leta 1994. Zgodba se od tu naprej zaplete. Niesman je bridko smrt storil le malo pred zaslišanjem, med katerim bi moral obrazložiti obtožbe o oteževanju preiskave uperjene proti, komu drugemu kot, predsednici Kirchner. Za bombni napad se krivi Iran, s katerim naj bi Kirchnerjeva skrivno iskala dogovor o prekinitvi preiskave in pozabo incidenta.

Za konec čestitajmo izjemno transparentni ameriški administraciji. Jeffrey Sterling, bivši sodelavec CIE je bil “uspešno” obsojen zaradi očitka izdaje tajnih informacij. Sterling je novinarju New York Timesa orisal podrobnosti skrivne operaciji CIE, da Iranu posreduje napačne načrte za atomsko bombo, s čimer bi njihov jedrski program speljala na napačno pot. Sterling svoje dejanje zagovarja z dejstvom, da bi Iranci lahko odkrili napake v načrtu, ter posledično hitreje zgradili bombo. Njegove pomisleke naj bi imeli tudi drugi sodelavci, vendar vodstvo CIE ni uslišalo pripombam, kar je Sterlinga preričalo v potrebo seznanitve javnosti.

Pričenja se drugo tekmovanje za dosego lune. Tokrat se ne bo zapičevalo le zastav, temveč so cilji kolonizacija in industrijska izraba. Sveti gral slednje je Helij-3, o katerem smo lahko, če ne drugje, slišali v evropskem filmu Iron Sky. Več o njegovih odlikah boste izvedeli v “surovinskem” britoffu čez eno uro.

Helij-3 - sveti gral jedrske fizike.

V vseh močnejših polih sveta, natančneje v Ruski Federaciji, Ljudski republiki Kitajski ter v Združenih državah Amerike, se pričenjajo iniacitive za ponovno dosego zemljinega satelita. Tokratne ekspedicije na luno se ne razvijajo zaradi nacionalnega ponosa ali blokovskega tekmovanja, temveč dolgoročne kolonizacije in industrijskega izkoriščanja nedotaknjenih surovin.

Sveti gral celotne zgodbe je seveda v naslovu omenjeni izotop. Helij-3 je neradioaktiven izotop helija z dvemi protoni in enim nevtronom, kar ga razlikuje od navadnega helija, ki ima dva nevtrona. Na Zemlji je izredno redek, saj nastane ob naravni razgradnji Tritija, ter kot stranski produkt jedrskih eksplozij. Orisu njegove redkosti botruje dejstvo, da znaša celotna rezerva Helija-3 v ZDA le pičlih 30 kilogramov.

Za razliko od zemlje, zaščitene z elektomagnetskim poljem, se Helij-3 na luni nabira hitreje zaradi izpostavljenosti solarnim vetrovom. Da ne bo pomote, vsebnost helija-3 v luninem regalitu je še vedno mizerna, saj znaša 50 delcev na milijardo, vendar kljub temu boljša kot na zemlji, kjer obsega 7 delcev na bilijon.

Vse našteto še vedno ni zadostna utemeljitev za označbo s svetim gralom jedrske fizike - glavni opravičili sta namreč dve. Helij-3 ni radioaktiven, s čimer teoretično omogoča jedrsko fuzijo brez politično in ekološko problematičnih debat o odpadkih. Po drugi strani omogoča tudi “čistejši” jedrski holokavst. Še večji adut je sama fuzija dveh atomov helija-3, ki proizvede navaden helij in dva protona. Slednje se lahko prek elektromagnetičnih polj uporabi neposredno za pridobivanje elektrike, namesto obstoječega izparevanja vode in poganjanja turbin. Trenutne jedrske elektrarne niso namreč nič drugega, kot poveličani parni stroji.

Ugiba se, da bi lahko, ob 60 odstotnem izkoristku reakcije, letno porabo elektrike celotne zemlje zadovoljili z 200 tonami helija-3. V vrhnjem sloju luninega površja ga je po ocenah med enim in petimi milijoni ton. Tekma se je torej bolj ali manj očitno pričela. Ameriško podjetje “Moon Express” je najelo staro Nasino raketno izstrelišče za razvoj prve ekspedicije. Pred časom je podobne obljube podalo tudi rusko podjetje RKK Energiya z napovedjo rudarjenja helija-3 leta 2020, kar je objektivno gledano nedosegljiv cilj. Načrte ima tudi Kitajska s svojim obsežnim programom sondiranja lune, kjer jim bo naj-mlajša sonda na Zemljo dostavila prve vzorce Helija-3.

Četudi se celotna zgodba sliši znanstveno-fanstastična, so obstoj in zmožnosti lunarnega Helija-3 fakt. Raziskovalci opozarjajo, da v luči obstoječega razvoja zelene energije in fuzijskih reaktorjev na zemlji, helij-3 ne bo nikoli rentabilen v kontekstu tu-zemeljskega pridobivanja elektrike. Bolj verjetna je usoda energijske srčike lunarnih kolonij in medplanetarnih ekspedicij.

Zanimivi so tudi pozivi kitajske strani. Slednja v meddržavnih raziskovalnih in infrastrukturnih projektih na globalni ravni, v pričujočem primeru izgradnja prve lunine postojanke, vidijo možnost za premostitev zgodovinskih nezaupanj med državami. Ob koncu dneva je trenutno stanje nedvomno absurdno - medtem ko smo obkroženi z neskončnim vsemirom in mnoštvom nebesnih teles, je dominantna mantra človeške civilizacije še vedno borba za moč in surovine enega planeta.