Današnji dežurni krivec je obrambni minister Janko Veber, saj je že ves teden tarča marsikaterega kazalca. Vsaj za začetek - pri njem se je ta zgodba začela. Vojaški službi je naročil stvari, ki niso v njeni pristojnosti. Obrambni minister je vojaško obveščevalno službo izkoristil za nadzorovanje civilne sfere oziroma je z vojsko posegel vanjo.

Pustimo ob strani vprašanje ali je vojaška varnostno-obveščevalna služba prekoračila svoje pristojnosti ali so njena dejanja ostala znotraj sfere nacionalne varnosti. Ozrimo se na tistega, ki kaže s prstom - na desnico. Ta se je s sredine devetdesetih let nekaj naučila. Ko se vojska dotakne civilista, je to slabo za obrambnega ministra. Slovenska demokratska stranka si iz piarovskih razlogov ni mogla privoščiti, da bi bila prva za kanonom, ne glede na to, koliko bi si to želela. To bi bil prevelik déjà vu.

A proti sovražniku uporabiti njegovo orožje je vedno sladko dejanje. Recimo, ko ujameš kepo, ki je letela proti tebi, in jo zalučaš v smer, iz katere je priletela. Obrambni minister v Demosovi vladi, Ivan Janez Janša, je moral iz svoje pisarne na ministrstvu za obrambo odnesti svoje stvari ravno po tem, ko je specialna brigada Moris leta 93 poizkusila aretirati tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja. Pustimo ob strani dejstvo, da je bila tudi takrat v ozadju trgovina z orožjem. Razlog za odstavitev ministra je bil to, da je vojska presegla svoja pooblastila.

Točno tako, kot jih je presegla pred dobrim tednom, če ostanemo pri dikciji opozicije.