Pozdravljeni v torkovemu BritOFFu, v katerem poročamo o novih obzorjih tehnologije, njene uporabe in prodaje. Obzorje današnjega BritOFFa seže kar do roba vesolja, s tem pa ne zgolj meja prostora, ampak tudi časa. Tja bo namreč gledal vesoljski teleskop James Webb, ki je včeraj uspešno končal svojo namestitev.

Da bi lahko pogledal v najbolj oddaljene in s tem najzgodnejše kotičke našega vesolja, mora imeti James Webb primerno razgledno točko, na katero je sedaj tudi prispel. To je tako imenovana Lagrangeova točka 2 ali L2 . Ta se nahaja na liniji Sonce – Zemlja, približno milijon in pol kilometra za Zemljo. Gravitacijske sile Sonca in Zemlje so tu uravnotežene s centrifugalnimi silami kroženja v orbiti. Webb bo tako skupaj z Zemljo krožil okoli Sonca po tirnici, ki je malenkost bolj oddaljena od Sonca. Zemljia namreč kroži okoli Sonca na razdalji okoli 150 milijonov kilometrov, naslednji planet Mars pa se nahaja na razdalji nekaj več kot 200 milijonov kilometrov.

Webb sicer ne more mirovati natančno na točki L2, saj potrebuje sončno svetlobo za svoje sončne panele. Ti mu morajo zagotavljati 2 kilovata energije, kar je toliko, kot porabi domača pečica. Natančno na točki L2 bi se nahajal v senci Zemlje in to ne bi bilo mogoče. Poleg tega bi bilo njegovo najmanjše premikanje s te točke zelo nepredvidljivo. Gre namreč za točko nestablinega ravnotežja. To je podobno, kot da bi na kotalkah lovili ravnotežje na vrhu izbočene površine. Vsak najmanjši odmik bi nas pospešeno poslal po klancu. Enako bi Webb težko lovil ravnotežje prav na točki L2. Zato bo krožil okoli nje in počasi drsel stran. Vsake toliko časa ga bodo raketni motorji potisnili nazaj na izhodišče.

Ameriška vesoljska agencija NASA, ki z vesoljskim teleskopom upravlja, bo to storila čim bolj poredko, saj se bo Webbova misja končala takrat, ko mu bo zmanjkalo goriva v motorjih, ki ga ohranajo na mestu. Načrtovana misja traja deset let, a znanstveniki upajo, da jim bo Webba uspelo ohranjati na opazovalni točki še enkrat dlje.

Da bi se to uresničilo, je bilo pomembno, da je Webb porabil čim manj goriva, da je dosegel točko L2. Po vseh sporočilih NASE je namestitev potekala gladko. To še zdaleč ni bilo samoumevno. Da bi Webba lahko z njegovim 6,5-metrskim zrcalom izstrelili v raketi Ariane 5, ki ima premer tovornega prostora nekaj več kot 5 metrov, so ga namreč zložili v kompleksen origami. Na poti, ki je trajala približno en mesec se je Webb sestavil v svojo operativno obliko. Za to je moralo brezhibno delovati okoli 350 različnih elektromotorjev in stikal.

Najkompleksnejša je bila razgrnitev sončnega ščita, ki se je zgodila približno deset dni po izstrelitvi. James Webb namreč opazuje infrardečo svetlobo in instrumenti morajo biti zato čim bolj ohlajeni. Pred toploto sonca jih ščiti pet plasti odbojni folj, ki so velike približno toliko kot teniško igrišče. Med potovanjem na L2 so se te folije razgrnile, sistem škripcev in motorjev pa jih je napel v natančno določene kote. Med obratovanjem bodo temperature na strani teleskopa, ki bo usmerjen proti soncu, dosegle 85 stopinj celzija, na nasprotni strani, manj kot dva metra stran, pa bo temperatura okoli merilnih instrumentov minus 233 stopinj celzija. Trenutno je temperatura te hladne strani okoli minus 200 stopinj, zato Webb še ne more začeti z opazovanji. Šele junija se bodo vsi deli teleskopa dovolj ohladili, da se bodo opazovanja začela. Do takrat bo Webb, čigar razvoj in izstrelitev sta stala 10 milijard evrov, počasi kalibriral svoje instrumente.