Verjetno smo že vsi slišali zgodbe o lenih birokratih in polemike o takoimenovanih javnih in realnih sektorjih, saj so slična prepričanja prisotna v veliki večini držav. V Indiji pa se je odvil primer, ki odkriva popolnoma nove razsežnosti omenjenih stereotipov. Inženir vodovodnega podjetja se ni zglasil na delovnem mestu od leta 1990, odpuščen pa je bil po 24 letih. Njegova odsotnost na delovnem mestu je bila uradno opažena že leta 1992, vendar mu je indijska delovna zakonodaja ob sočasnem izkoriščanju zakonskih lukenj omogočila, da je vsa leta prejemal plačo. Za dokončno izgubo službe je moral posredovati tudi minister. Seveda primer ni osamljen, zato novi premier Modi napoveduje spremembe zakonodaje.

Sodišče v Egiptu je obsodilo 21-letnega študenta na tri letno zaporno kazen zaradi objave na facebooku. Kaj je na omenjenem spletišču izjavil za prislužitev triletnega pripora? Seveda je užalil Islam, natančneje s priznanjem, da je ateist. Pod policijskim drobnogledom se je znašel, ko je na lokalni postaji zahteval preiskavo glede nadlegovanja v javnosti, še eno izmed posledic njegove objave. Njegova zgodba seveda ni edina. 2013 je bil na dvo-tedenski zapor obsojen drug študent zaradi ustanovitve facebook skupine poimenovane ateisti.

Hasan Nasrallah, vodja libanonske uporniške skupine Hezbollah je strogo obsodil napad v Parizu. Obenem je takfirsko radikalno ideologijo označil za grožnjo, ki ne ustvarja le napačne predstave o islamski veri, temveč predstavlja večjo nevarnost kot zahodni karikaturisti. Več o razsežnostih napada v Parizu sledi čez eno uro v geopolitičnem britoffu.

Nisem Charlie Hebdo!

Ako se človek uleže na železniške tire in ga povozi vlak, kdo je kriv? Povedano v kontekstu, kadarkoli boš globoko užalil 1.6 milijarde ljudi, se bo našlo nekaj norcev, ki te bo pripravljeno ubiti. Ali je bil napad na Charlie Hebdo zločin? Nedvomno. Je bilo glede na prejšnji napad na Hebdo leta 2011 in druge napade na provokativne medijske hiše zaradi karikatur, najnovejši zločin izven meja dojemljivega? Niti ne.

Ljudje pri Charlie Hebdu so se igrali z ognjem v svetu polnem smodnika. Seveda smo lahko ogorčeni nad dejanjem, vendar v navalu čustev ne smemo pozabiti širše slike. Napad se ni odvil v idiličnem vakuumu, temveč po več kot desetletju zahodnih intervencij v muslimanskem svetu. Afganistanu se bi lahko izognili, saj so Talibani ponujali izročitev Osame bin Ladna. Vojna v Iraku je bila ilegalna in temeljila na lažeh. Libijska operacija se je pričela humanitarno, a kasneje mutirala v odstavitev Gaddafija. Dodajmo Abu Graib, Guantanamo in mučenje, kjer je bila večina žrtev nedolžnih, vsi pa so bili muslimani. Dodajmo še podpiranje takoimenovanih zmernih upornikov proti sirskemu režimu Assada, ki kasneje postanejo Islamska država. Upoštevajmo pri enačbi še notranjo politiko, ki je v imenu monetarizacije in profita, torpedirala gospodarstvo za večinski del prebivalstva. Ali je težko najti zgodovinske primere, ko je nezavidljiva socialna perspektiva botrovala porasti radikalnih ideologij o rasi in verovanju?

Evropa posledično stoji pred težko odločitvijo. Na eni strani se lahko nadaljuje politika, ki je privedla do obstoječega stanja, po drugi strani pa se lahko zaseka novo pot. Smo na starem kontinentu isti kot Čezlužje, kjer so američani po napadu na dvojčka želeli kri? Seveda je svoj piskrček k zgodbi okrog Hebda pristavil Barack Obama z napovedjo svetovnega srečanja o ekstremizmu. Vendar se v spominu žrtev v Parizu ne sme pozabiti, da člani Hebda najverjetneje niso bili goreči podporniki militarističnega udejstvovanja po Bližnjem vzhodu.

Navkljub moralni paniki in pretiravanju z grožnjami radikalnega Islama, je nujno ohraniti mirno kri in preučevati vse možne razlage napada. Slednji ni nikakršno revanširanje Mohameda, temveč navadna provokacija. Ocenjuje se namreč, da radikalni islamisti v najslabšem primeru obsegajo manj kot tisočinko odstotka izmed 1.6 milijarde muslimanskih prebivalcev sveta. Navljub desetletju zahodnih intervencij in težki ekonomiji, je njihovo število in vpliv še vedno zanemarljiv. Hebdo je očitna provokacija, saj si želijo svežih zahodnih posredovanj. Vsaka bomba, ki ponesreči ubije civilsta na Bližnjem vzhodu, rodi novega fanatika. In bodimo iskreni, veliko bomb je zgrešilo svoj cilj.

Tako kot zahodni politiki potrebujejo teroristične napade in prestrašeno prebivalstvo, da lahko ohranjajo svoje zgrešeno udejstvovanje; tako potrebuje tudi radikalni Islam taiste politike, da bombardirajo njihove dežele in omogočijo rekrutiranje novih gorečnežev. Ali se nihče ne čudi, da islamisti namesto Charlie Hebda niso napadli kakega visokega vladnega funkcionarja, ki je odobril napad na njihove domovine? Morebiti bankirja, ki je prek zrušene ekonomije otežil življenje muslimanskih in drugih manjšin. Seveda jih niso, saj bi v dotičnih primerih zahodni strah pred islamisti zamenjala vsesplošna evforija in podpora.