BritOFF P-111

V ponedeljkovem BritOFFu na frekvenci Radia Študent se posvečamo lokalnim tematikam. Tokrat obravnavana bo zgodovinsko obarvana: predstavili bomo namreč »življenjsko« pot policijskega čolna P-111, ki so ga včeraj, potem ko je v sredo zadnjič slovesno zaplul v slovenskem morju, prepeljali na britof, khm, v Muzej vojaške zgodovine. Tako zvani »prevoz stoletja« 20 metrov dolgega, 5 metrov širokega in 44 ton težkega plovila iz Kopra do Pivke je trajal dobrih 9 ur in zbudil veliko pozornosti: novica o njem je otvorila celo Dnevnik Prvega programa Televizije Slovenija.

Klip

P-111 je – zdaj že bil – najstarejši in največji čoln slovenske policije, ki ga je ta za redno patruljiranje, varovanje morske meje in reševanje iz razburkanega morja uporabljala 26 let. Doba dejanske »uporabnosti«, torej časa, v katerem je bilo plovilo izpravno, je sicer mnogo krajša. Nasprotno je seznam zapletov, ki so spremljali P-111, razmeroma dolg, prvi zapisi o njih pa segajo še v obdobje, ko čoln ni bil še niti splavljen, je v preglednem prispevku državne flote ugotavljal Delov novinar Boris Šuligoj.

Izdelavo plovila je leta 1992 pri italijanskem podjetju Avionavtica, neupoštevajoč strokovno mnenje pomorske policije, naročilo Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga je takrat vodil Igor Bavčar. Omenjena ladjedelnica iz Viareggia je posel, tedaj vreden več kot 4 milijone nemških mark – preračunano v današnjo valuto brez upoštevanja inflacije znese 2,5 milijona evrov, sicer pa dvakrat več –, dobila brez ustreznih referenc. Niti pred izdelavo P-111 niti po njej namreč ni izdelala nobenega drugega plovila, med samo izdelavo pa se je znašla v likvidnostnih težavah, zato je čoln vmes zaplenila italijanska policija. K slovenski je v drugem poizkusu priplul 27. maja 1995, skoraj pol leta potem, ko je prvič izplul proti Kopru. Razlog? Počila je os ladijskega vijaka na enem izmed dveh dizelskih motorjev znamke MTU, kar je zahtevalo obsežnejše popravilo.

Plovilo, na katerem je prostora za dvanajst ljudi, obsega pa komandni, strojni in skladiščni prostor, salon, ladijsko kuhinjo, dve kabini s skupno štirimi ležišči in sanitarijami, je naposled 21. junija 1995 le doživelo svoj krst. Njegova botra je postala takratna policistka, v mandatu trenutne vlade Janeza Janše odstopljena pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič, ki je bila prisotna tudi na zadnji plovbi P-111.

Izjava

Okvare na P-111 so se tako kar vrstile. Med letoma 2002 in 2006 je namesto v morju obstal na kopnem, kjer so mu zamenjali motorje, policija pa je izvedla interno preiskavo zaradi sumov o nezakonitem okoriščanju z dobavo rezervnih delov. Cena posameznih obsežnejših popravil je sicer kdaj presegla tudi ceno nakupa manjšega čolna. Poleg tehničnih zapletov se je kot težavno izkazalo zagotavljanje dovoljšnjega števila posadke, to je pomorskih policistov; P-111 na krovu namreč zahteva štiri oziroma pet pomorskih policistov, ki pa zaradi dopustov in bolniških odsotnosti niso bili vedno na voljo. V zadnjih letih se je število preplutih ur merilo v nekaj deset, medtem ko so stroški vzdrževanja znašali nekaj deset tisoč evrov letno. V enem izmed prispevkov v informativni oddaji 24ur je novinarka Tjaša Dugulin situacijo s »šolskim primerom razmetavanja javnega denarja« povzela z naslednjimi besedami:

Klip

Slišano ugotovitev bi lahko cinično posplošili še na nekatere čolne slovenske policije. P-66, letnik 2003, zdaj največji v floti, je že štiri leta »v postopku popravila«, kar je videti tako, da je shranjen v portoroški marini. Najverjetneje ga v primeru neprodaje prej ali slej čaka razrez, ki bi ga sicer doživel P-111, če ne bi z »upokojitvijo« postal muzejski eksponat. Rednih servisov sta deležna tudi leta 2016 kupljena P-8 in P-16, ki pa se večinoma obneseta in služita kot glavna patruljna in reševalna čolna.

Predvidoma naslednje leto bo pomorski policiji na voljo nov čoln, za katerega naj bi odšteli približno dva milijona evrov. Z njim bi se izognili neprilikam, kot je bila tista julija 2019, ko so pomorski policisti ostali brez delujočega plovila. Svoje naloge so bili primorani opravljati na čolnih pomorske uprave in ribiškega inšpektorja, pri nadzorovanju Piranskega zaliva oziroma Savudrijske vale pa so jim »pomagali« tudi hrvaški kolegi.