Ob 10.05

Na včerajšnji dan leta 1077 se je končalo ponižanje svetorimskega cesarja Henrika IV. Vzrok ponižanja je ležal v sporu o investituri, torej nameščanju visokih cerkvenih uradnikov, pravico do česar sta si želela tako Henrik kot takratni papež, Gregor VII. Ko je papež z dekretom zahteval spremembo investiturnega procesa, se ji je cesar uprl in dve leti kasneje sam imenoval novega škofa Milana, kar je papeža močno ujezilo. Januarja 1076 je Henrik sklical sinodo v Wormsu, ki se je je udeležilo več njemu lojalnih nemških škofov. Henrik je zahteval Gregorjev odstop, naslanjajoč se na takratna pravila o papeških volitvah, škofi na sinodi pa so papeža odstavili. 

Njihova odločitev je bila pravno gledano za papeža samega sicer nična. Kljub temu pa se je nanjo odzval z lastno sinodo, na kateri je Henrika izobčil iz cerkve ter ga odstavil s funkcije in dodal, da bo v letu dni izguba krone postala dokončna. Dalje je razglasil, da so zaobljube lojalnosti plemstva Henriku postale nične, kar jih je nekaj med njimi izkoristilo za upor proti njemu in grožnje z novimi kraljevimi volitvami. Henrik se je tako odločil za sestanek s papežem, da se pogodita o preklicu njegove ekskomunikacije. Gregor je tedaj potoval proti Augsburgu čez alpski prelaz, Henrik pa se je proti njemu odpravil iz Speyerja. A švabski plemiči so mu preprečili prehod skozi deželo, zaradi česar je moral pot nadaljevati čez Burgundijo in Alpe pozimi prečkati čez nevaren prelaz Mont Cenis. Po dolgi in naporni poti je 25. januarja 1077 le prispel na grad Canossa, kjer se je tedaj zadrževal papež. 

Ta pa ga ni želel sprejeti. Tako je Henrik tri dni čakal pred vhodom na mrazu in med divjanjem viharja, v znak spokoritve pa se je postil, si je nadel vrečevinasto haljo ter skupaj s svojim spremstvom čakal bos. Končno ga je papež vendarle sprejel, nato pa so se skupaj udeležili obhajila, kar je pomenilo, da je Henrik zopet sprejet med krščanske ovčice. Še danes pa se izraz “pot v Canosso” uporablja za nekoga, ki se spokori in poniža, ker želi nekaj doseči. 

Ob 8.05

Belgijsko kasacijsko sodišče je pritrdilo sodbi pritožbenega sodišča, da Kurdska delavska stranka oziroma PKK ni teroristična organizacija. Belgija se je s tem odmaknila od spiska terorističnih držav, ki velja za Evropsko unijo. Ta namreč vključuje PKK, kljub temu da je novembra 2018 Sodišče Evropske unije zavrnilo argumente za uvrstitev organizacije na spisek za leta 2014 do 2017. A Anglija se je na sodbo pritožila in PKK je bila na seznam ponovno umeščena, čeprav se je marca lani zoper to pritožila. Sodba belgijskega sodišča zaključuje sodni proces proti 37 kurdskim politikom, ki se je začel leta 2006. Sodišče je v njej izpostavilo nasilje turške države proti Kurdom in oborožene aktivnosti PKK prepoznalo kot odgovor na to nasilje, ki ga torej ne more označiti za teroristično. 

Berlinsko upravno sodišče je razsodilo, da se mora City Hostel Berlin zapreti. Hostel je namreč nameščen na ozemlju severnokorejske ambasade in je severnokorejski vladi zato plačeval najemnino. Sodišče pa je odločilo, da takšna praksa krši sankcije proti Severni Koreji, ki jih je sprejel Varnostni svet Združenih narodov. Dalje ena izmed direktiv Evropske unije prepoveduje, da bi bila ozemlja v lasti severnokorejskih veleposlaništev uporabljena v katere koli druge namene kot diplomatske in konzularne. Hostel je sicer ponujal prenočišča v skupnih sobah za manj kot 13 evrov na noč. 

Na Hrvaškem pa je sodišče za dobrih sto evrov oglobilo kitajskega državljana iz Hong Konga Sze Yat Lunga, mu prekinilo dovoljenje za bivanje v državi in mu prepovedalo vstop vanjo za nadaljnje tri mesece. Szé je namreč v lokalu v Imotskem prepeval ustaške pesmi, s čimer je po mnenju sodnika poveličeval ustaše in NDH. Dogodek se poleg tega ni zgodil prvič: že lani so policisti zaradi kaljenja reda in miru ovadili Széja, ker je vzklikal ustaški pozdrav “Za dom spremni!”