Dobrodošli spet v jutranjih novicah. Že v prvem delu novic smo omenjali neizmerno etičnost ter odločnost premiera Mira Cerarja. Ob današnji informaciji o razširjeni privatizaciji, pa je bilo zadnje čase, vsaj kar se tiče velikega moralista, veliko slišati o odstopu enega od ustanoviteljev njegove stranke, Bojana Dobovška. Ta bo stranko zapustil, a obenem ostal v poslanski skupini. Svoje razloge, ironične narave je zelo na kratko povedal takole.

Izjava

Odločitev, ki jo je strankarski veteran, sprejel po treh mesecih plazenja po jarkih, lahko razumemo v luči spornih kadrovanj znotraj stranke. Od teh omenimo le zadnjega, ki po vsej verjetnosti predstavlja povod za dejanski izstop. Gre za primer Jure Lebna, ki se je zmotil v prevajanju naziva Master of science v magisterij. Tega po slovenskih standardih namreč nima. Kot vemo se je zaradi tega Leben odpovedal mestu sekretarja na ministrstvu za okolje in prostor. Cerar kljub madežu, ki ga je stranki zadal omenjeni prevod o trenutnem stanju meni takole.

Izjava

Običajno kritika bo seveda fundirala na vprašanju Cerarjeve iskrenosti, a s tem zgrešila dejansko težavo. Problem ni v tem, da bi se Cerar od svojih vrednot naskrivaj odmikal, temveč da na njih stoji. Namesto, da bi svoj program osnoval na dejanskih ukrepih, je ves čas pridigal neumnosti, manko katerih naj bi predstavljal vzrok vseh slovenskih problemov. A pri vsakem moraliziranju je pomembno predvsem to, da se ne more vzpostaviti drugače kot negacija nemoralneža, na katerega obesi vso vesoljno krivdo. Vlogo grešnega kozla običajno igra Janez Janša, tokrat pa se je v njej za tistih nekaj dni znašel Leben.

Problematično ni to, da je bil slednjemu kot grešniku preprečen nastop na mestu sekretarja. V primeru posamičnega primera s tem ni le nič narobe, prej je kvečjemu pravilno. Problem pa nastane, ko je na tovrstni logiki osnovano celotno delovanje stranke. Lebnov primer je pozornosti deležen ravno zaradi tega. Cerar konkretnega programa namreč nima. Kar je velik problem, saj tovrstna logika onemogoča kakršno koli resno, suvereno politiko. Obsojena je na impotentno pridiganje, ki probleme namesto v strukturi najdeva v menjujočih se bolj ali manj namišljenih trinogih, ki osebno vpadajo v sicer idealno delujoč sistem. Zgodbo poznamo. Politika, ki vso svojo moč črpa iz moralne vezi med pravno države in transparentnostjo, omogočena prek izključitve svojega nemoralnega protipola, nujno zgolj reproducira obstoječa pravila in položaje, torej prosti trg, periferno vlogo Slovenije in pa nenazadnje - evnuhe kot je Miro Cerar.

S tem, da crkneš očitno ni nič narobe, če je dogodek smrti prijavljen ter javen. Cerarjeva morala, ki je odnesla Lebna, bo v preslikavi na državo odnesla njena podjetja. Dobovšek, ki težavo Cerarjevo vlade vidi v vrednotni neiskrenosti, ki prekriva korupcijo tako ustreli v prazno, saj je jedro problema ravno v njeni iskrenosti. Dobovšek na koncu v bistvu počne isto kot Cerar le, da je pri tem doslednejši.