DEVETA

Severna Koreja je kljub oddaljenosti od žarišča izbruha ebole in minimalnemu številu turistov uvedla stroge ukrepe za preprečitev vnosa bolezni v državo. Tako so vsi turisti prisiljeni preživeti tri tedne v karanteni, tujci, ki so v državo prišli pred uvedbo tega ukrepa, pa se morajo vsak dan zglasiti na merjenju telesne temperature. Poleg tega je za domačine omejeno tudi potovanje znotraj države, v karanteno pa so bili poslani tudi nekateri severnokorejski državljani, ki so se vrnili iz tujine, vendar pa kriteriji za ta ukrep niso jasni. Najbolj smiselna razlaga strogega pristopa je izkušnja z boleznijo sars, ki je razsajala pred leti in ki se ji je Severna Koreja uspela izogniti s strogimi preventivnimi ukrepi.

Merjenje mišic glede vzhodne Ukrajine se nadaljuje. Tokrat so predmet volitve, ki so jih na zasedenih oziroma osvobojenih ozemljih razpisali ukrajinski separatisti. Z veliko večino je po neuradnih podatkih zmagal Aleksander Zakharčenko, trenutni premier republike Donetsk, slavila pa je tudi njegova stranka. Evropska unija je volitve že pred samo izvedbo razglasila za nelegalne in za oviro za razrešitev situacije, za farso pa jih je označil tudi ukrajinski premier Petro Porošenko. Na drugi strani je Rusija volitve pozdravila, saj naj bi tako tamkajšnji prebivalci dobili odgovorne za razrešitev praktičnih težav vzpostavljanja normalnega življenja v regiji.

Po ljudski vstaji, ki je zrušila skoraj tridesetletno oblast Blaisa Compaoreja v Burkini Faso, je vajeti v roke vzela vojska. To pa ni po godu niti ljudem niti tako imenovani mednarodni skupnosti. Prebivalci so se tako že zbrali na množičnih shodih, na katerih je ta ista vojska proti njim uporabila tudi prave naboje, in zahtevali civilno tranzicijsko oblast. Podobne zahteve sta izrazila tudi odposlanec Združenih narodov v državi in Združene države Amerike, Evropska unija pa je pozvala k spoštovanju pravice do mirnega protestiranja.

Evropske popotnike po srcu in dolžnosti je v zadnjih treh tednih oviralo kar nekaj stavk belgijskih in nemških delavcev na železnicah. Tradicionalno močne sindikalne organizacije so organizirale stavke, s katerimi v Belgiji nasprotujejo načrtovanemu rezanju sredstev, v Nemčiji pa zahtevajo skrajšanje delovnega tedna in povišico. Več o zahtevah in odzivih v Britoffu čez približno eno uro.

DESETA

Evropske popotnike po srcu in dolžnosti je v zadnjih treh tednih oviralo kar nekaj stavk belgijskih in nemških delavcev na železnicah. V Belgiji je srčika spora namera državnega podjetja, ki upravlja z belgijskim železniškim sistemom, krajše SNCB. Predvideno je namreč zmanjšanje letnega proračuna za najmanj 663 milijonov evrov v naslednjih petih letih, kar bi dosegli predvsem z odpustitvijo okoli 5.000 delavcev in zmanjševanjem obsega storitev. Poleg tega bi delavci, ki bi ostali, morali za isto plačo delati več.

Odziv na omenjene načrte je bilo pogajanje sindikatov z vodstvom državne družbe, vendar pa so pogajanja prekinili po tem, ko je Jo Cornu, direktor SNCB, izjavil, da so delavci za delo, ki ga opravljajo, še preveč plačani. Konec minulega tedna so tako sindikalisti napovedali serijo stavkovnih aktivnosti v novembru in pridružitev splošni stavki, ki bo 15. decembra. Vendar pa nekateri delavci niso pripravljeni čakati. Tako so že pred uradnim propadom pogajanj izvedli spontane, nenapovedane stavke. Delavci so nekajkrat preprosto zapustili svoja delovna mesta in v nekaterih primerih celo blokirali železniške tire. Železniška družba in belgijska vlada sta že zagrozili, da bosta delavce, ki so s svojimi akcijami nevšečnosti povzročili več kot 150.000 potnikom, kaznovali. Zopet pa je bil glasen tudi že omenjeni Jo Cornu. Vodenja neuradnega sindikalnega gibanja je obdolžil Belgijsko delavsko stranko, ki jo je, kako nezaslišano in sprevrženo, označil za marksistično organizacijo. Stranka je sicer dvoumno zatrdila, da ni izvor protestov, Cornuja pa pozvala, naj se upre varčevalni politiki, ki jo nad njegovim podjetjem izvaja belgijska vlada.

Nezadovoljni so tudi železniški delavci v Nemčiji. Njihov največji sindikat CDL je tako 19. oktobra sklical in izvedel največjo stavko po letu 2008. Svoje člane je namreč pozval, naj svoja delovna mesta zapustijo za vsega skupaj kar 50 ur. V tem času je družba Deutsche Bahn, ki upravlja z železnicami, lahko zagotovila zgolj tretjino predvidenih storitev, kar je v tradicionalno gneče polnem počitniškem vikendu povzočilo kolaps sistema. Sindikat je že pred tem organiziral manjše stavke, vse v želji, da si od Deutsche Bahn izpogaja petodstotno zvišanje plač in skrajšanje tedenskega delovnika za dve uri, torej na 37 ur.

Zaradi sindikalnih akcij je omenjena družba osebno napadla kar predsednika sindikata Clausa Weselskya, ki da s svojo željo po moči in iluzijo vsemogočnosti postavlja svoje interese pred interese delavcev in potnikov. Vsekakor velike besede, vendar pa se delavci ne dajo. Sindikat tako zahteva, da mu Deutsche Bahn poleg zastopanja voznikov vlakov dovoli tudi branjenje pravic kondukterjev, strežnega osebja, dispečerjev in drugih zaposlenih. Živel delavski boj!