DEVETA

Argentinska predsednica Kristina Fernandez de Kirchner je odprla sezono zasedanja kongresa s triurnim nagovorom. Nagovor je pred parlamentom spremljalo tudi več tisoč podpornikov, v njem pa je poudarila, da obžaluje januarsko smrt državnega tožilca Alberta Nismana, ki jo je skoraj stala položaja, saj je Nisman proti njej bojda pripravljal obtožnico. Predsednica je v nagovoru še enkrat zanikala, da je prikrivala informacije o bombnem napadu na judovski center pred 11 leti, kar je bilo predmet obtožnice. Poudarila je tudi, da je Argentina edina država, ki je v zadnjih letih znižala državni dolg.

Španski premier Mariano Rajoy se je odzval na besede grškega tovariša Alexisa Ciprasa, ki jih je slednji v soboto izrekel pred svojo stranko. Vladi Španije in Portugalske je namreč obtožil, da sta med nedavnimi pogajanji glede grških dolgov namenoma zavzeli nepotrebno trdo linijo. To naj bi pripomoglo k zelo omejenemu izkupičku Sirize, namen pa naj bi bili predvsem domači politični cilji, saj bi Sirizin neuspeh vzel veter iz jader sorodne španske stranke Podemos. Rajoy se je na besede odzval ogorčeno in poudaril, da je Španija prispevala za 240 milijard tako imenovane pomoči in zatrdil, da Španci niso krivi za frustracije grške levice, ki po njegovih besedah ni bila sposobna izpolniti svojih obljub.

Teror Boko Harama v Nigeriji povzroča kolektivno paranojo. V mestu Bauchi na nemirnem severovzhodu države je tako jezna množica do smrti pretepla in zažgala najstnico, za katero so mislili, da je samomorilska napadalka. Ob vstopu na tržnico je namreč odklonila varnostno preverjanje, kar je bilo za nekatere dovoljšen razlog za sum. Dejstvo, da se ob napadu množice ni razstrelila, sicer najbrž kaže, da ni šlo za bombašico.

DESETA

Na srečanju v Ženevi so vsi trije partnerji tripartitnega sistema Mednarodne organizacije dela - torej delavci, delodajalci in vlade - nakazali ponovno priznavanje pravice do stavke kot temeljne pravice delavcev. Kot taka je ta bila sprejeta do leta 2012, ko so predstavniki delodajalcev začeli z izpodbijanjem pravice, saj ni eksplicitno omenjena v Konvenciji 87, ki govori o pravici do združevanja. Ratificirana je v 153 državah, v katerih ima Mednarodna organizacija dela posledično možnost uporabe nadzornih mehanizmov, ki naj bi preprečili kršitve.

V obdobju zadnjih treh let, ko je bilo priznavanje pravice kot temeljne in s tem nadzora pod vprašajem, so delavski predstavniki v organizaciji zahtevali tudi predstavitev primera Meddržavnemu sodišču v Hagu, kar pa je prav tako blokirala delodajalska stran s svojim nasprotovanjem in vladni predstavniki s svojo razdvojenostjo.

Pravica do stavke je bila dolgo upoštevana kot temeljna in v praksi torej priznana kot taka, vendar je njeno izpodbijanje s strani delodajalcev pomenilo, da organizacija nad njeno kršitvijo ni imela pristojnosti nadzora. Tudi nekatere vlade so izražale dvome, a so sedaj na zadnjem skupnem sestanku med 23. in 25. februarjem podale skupno izjavo, ki kaže na vsaj delno strinjanje v nasprotni smeri. Izjavile so, da je nujno, da se pravica do stavke sprejme kot temeljna pravica, vendar pa so že v naslednjem odstavku opozorile, da vseeno ni absolutna pravica, torej imajo države možnost, da jo delno omejujejo. Kljub temu izjava tako predstavnikov vlad kot delodajalcev pomeni pomemben korak k ponovnemu nadzoru nad kršitvami te pravice po svetu. Izjave bodo sedaj posredovane v pregled vodilnemu organu organizacije.

Vodilni organ je izvršilni organ organizacije in združuje predstavnike 56 vlad, ki so na mesta imenovani po sistemu rotacije. Srečujejo se trikrat na leto, in sicer novembra, marca in junija. Imajo moč potrjevanja politik organizacije, splošnega programa in proračuna. V primeru pravice do stavke bo potrditev pomembna predvsem zato, da vodilni organ potrdi pristojnost pri izvajanju nadzora. Čeprav potrditev partnerjev vodi v pravo smer, je torej na dokončno odločitev treba počakati še nekaj tednov.

Do odločitve vlad, da so poenotile svoje mnenje, pa ni prišlo samo od sebe. Sindikati in druga združenja so več let izvajali kampanje za priznavanje pravice do stavke kot temeljne pravice. Svoje akcije so utemeljevali predvsem na dejstvu, da je pravica do stavke v veliko državah pogosto močno ogrožena, delavci pa so zaradi organiziranja ali udeležbe v stavki izpostavljeni grožnjam ali celo odpuščanju s strani delodajalcev. Pred tokratnim tripartitnim srečanjem so številni sindikati sodelovali v globalnem dnevu akcije, ki se je odvil 18. februarja, in s tem pripomogli k sprejetim odločitvam.