Ob 10.uri

Pravijo, da je na dan izpolnjevanja davčnih obrazcev vsak Američan republikanec. Zgrabi ga togota nad plačevanjem davka državi; on sam vendarle najbolje ve, kako porabiti ta denar, in ne država. In ta vzgib je tako ameriški, kot je ameriška jabolčna pita, ki sploh ni ameriška, saj so jo s seboj prinesli Britanci. Ampak resno, vzgib robantenja nad davki je prisoten v ameriški zgodovini še iz časov, ko so Američani živeli pod britansko oblastjo. Deset let preden so sprožili vojno za neodvisnost, jih je že razsrdil britanski naloženi davek oziroma zakon o žigu. V današnjem zgodovinskem britOFFu o Zakonu o žigu in posledičnih protestih kolonistov kot napovedih vojne za neodvisnost. 

Britanski parlament 22. marca 1765 podpiše Zakon o žigu oziroma nov zakon, namenjen specifično 13 kolonijam. Ta je zahteval, da ameriški kolonisti plačajo davek na vsako tiskano stran papirja, te pa so bile tedaj ožigosane, od tod ime zakona. Poleg davka na tiskani papir je parlament uvedel še davek na igranje kart in metanje kock. Britanci so namreč nujno in hitro potrebovali denar, saj jih je sedemletna vojna, v kateri sta se med drugim Anglija in Francija borili za nadzor severnoameriških ozemelj, pustila globoko v dolgu. Z davki na tiskani papir so želeli vzdrževati deset tisoč britanskih vojakov, ki so po vojni ostali v kolonijah s Francozi in staroselci. Zakon kolonistom ni bil všeč. Kot prvo so kolonisti imeli svoje milice, kot drugo so staroselci in Francozi postajali vse manjša grožnja. Kot tretje pa jim ni bil všeč že leto prej sprejeti davek na sladkor, s katerim so poostrili nadzor nad kolonisti, ki so se izogibali plačevanja tega davka. 

Kolonisti so tako nasprotovali britanski logiki, češ da jim lahko davek naloži zgolj predstavnik njihove oblasti oziroma da jih britanski parlament ne more obdavčiti, saj vanj niso izvolili svojih predstavnikov. Nekatere kolonije so imele v britanskem parlamentu opazovalce, a nobena ni imela izvoljenega predstavnika. Tako virginijski politik Patrick Henry maja 1765 zapiše prvo verzijo še sedaj popularnega slogana “no representation, no taxation”. Po njegovem je le skupnost, ki izvoli svoje predstavnike, ti pa nato določijo davke, resnično svobodna in omogoča, da davki ne postanejo breme ljudem. 

Po takšnih legalnih argumentih so vse kolonije začele organizirati skupno srečanje kolonij v kolonialnem kongresu in oblikovati protestne komiteje proti temu davku. Avgusta je množici, nezadovoljni z davkom na tiskani papir, prekipelo – več tisoč ljudi je v Bostonu pod vodstvom Sinov svobode napadlo mestnega pobiralca davka na papir in zažgalo njegov urad. Vmes so brali argument Patricka Henryja. Po Bostonu so tudi druge kolonije ustanovile svoje različice Sinov svobode, ki so izvedle podobne proteste. Britanski parlament je Zakon o žigu naslednje leto preklical zaradi pritiska svojih trgovcev, ki so jih kolonisti bojkotirali. Nato pa je parlament sprejel deklaracijo, trdeč, da lahko parlament kolonije obdavči, kakor se mu zahoče. Bodoče Američane je še vedno prevzemala jeza nad davki in britanskim vmešavanjem v kolonije, še vedno so bili tudi brez reprezentacije v parlamentu, zato so leta 1775 sprožili vojno za neodvisnost. Patrick Henry je tedaj izreku “no representation, no taxation” dodal še vzklik “Dajte mi svobodo ali dajte mi smrt!”

Ob 8.uri 

Ameriški minister za zunanje zadeve Antony Blinken je na obisku pri palestinskem predsedniku Mahmudu Abbasu napovedal ponovno odprtje splošnega konzulata v Jeruzalemu. Konzulat, namenjen vzdrževanju diplomatskih vezi med Palestino in Združenimi državami Amerike, je razpustil Donald Trump in njegove pristojnosti prenesel na veleposlanika, pristojnega za Izrael. Sočasno je Trump ameriško veleposlaništvo preselil iz Tel Aviva v Jeruzalem, kjer bo to ostalo tudi pod Bidnom. Blinken tako obljublja obnovo odnosov s Palestinci. Potem ko je ameriško orožje nedavno sesuvalo stanovanja v Gazi in ubilo 253 Palestincev, minister med drugim obljublja 5,5 milijona dolarjev pomoči za Gazo in 32 milijonov dolarjev za agencijo Združenih narodov za palestinske begunce. Vsekakor, tako pravi Blinken, pa ta denar ne bo prišel v roke Hamasu. 

V Omanu že tretji dan protestirajo proti sultanovi varčevalni politiki. Sultan Al Said je namreč zaradi nizkih cen nafte, glavne izvozne surovine v državi, aprila prvič uvedel davek na dodano vrednost. Gre za prvi večji protest pod enoletno vladavino sultana Al Saida. Sprva državni mediji o protestih niso poročali, policija pa ni priznala izvedbe aretacij kljub posnetkom policijskega nasilja in prijetij. Tretji dan protestov je sultan protestnike le posredno nagovoril s srečanja na temo nezaposlenosti mladih, na katerem je obljubil, da bo mladim prisluhnil, saj so bogastvo naroda. Že aprila 2020 je sultan Al Said, da bi preprečil izselitev mladih, sprejel zakonodajo, ki preferira domače delavce pred tujimi tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Takrat je državnim podjetjem naročil, naj čim hitreje zamenjajo tuje delavce z domačimi. Do letošnjega julija imajo tako državna podjetja čas, da sestavijo načrt, kako zamenjati tujce na vseh položajih z omanskimi državljani. V Omanu tujci predstavljajo 40 odstotkov prebivalstva celotne države. 

Potem ko je malijska vojska z odvzemom prostosti dotedanjemu vodstvu malijske države izvedla državni udar nad prehodno vlado, je zdaj vzpostavila novo vodstvo. Za začasnega vodjo Malija se je brez kakšne uradne titule razglasil polkovnik Assimi Goita, ki je v pravkar odstavljeni vladi imel položaj podpredsednika. Ta trdi, da je vojska aretirala dotedanja začasna predsednika države in premiera, ker se o oblikovanju nove vlade nista posvetovala z Goito. Ta ju je tako obtožil, da sta hotela sabotirati prehod države od začasne k stalni vladi, ki naj bi bila izvoljena naslednje leto. Goita tudi trdi, da se bodo te volitve res zgodile februarja 2022, kot je predvideno. Ravnokar odstavljena predsednik države Bah Ndaw in premier Moctar Ouane sta bila deležna kritik opozicijskega gibanja, da je vlada prepočasna pri sprejemanju reform, vojska pa ima preveliko moč v prehodni vladi. Predsednik Ndaw je zato 24. maja napovedal zamenjavo ministrov, med katero je vojska zadržala svoje ministre, nakar so vojaki aretirali Ndawa in Ouana.