V sedemnajstem stoletju so Italijani poskušali poustvariti Indijo Koromandijo, deželo izobilja. V tej utopiji je bilo vsega preveč – hiše so bile narejene iz sladkorja, ječmena in tort, na pločnike, tlakovane iz slaščic, je deževal sir.

Ampak ker so to tako imenovano deželo Cockaigne poskušale poustvariti toskanske elite, so v deželi Cockaigne živeli sestradani kmetje, ki so se na veliko zabavo elite tepli za hrano. V današnjem zgodovinskem Britoffu tako o dnevu, ko bogataši niso bili pojedeni, četudi bi morali biti, ker so se skrili za kupi hrane. 

Dežela Cockaigne ali tudi Cuccagna je torej dežela, v kateri sta požrešnost in lenoba vrlini, v kateri vlada večna mladost in ribe same skačejo v mreže. Srednjeveški Neapeljčani so to mitično deželo počastili s karnevalskimi pojedinami, pojedinami v času posta. Zgradili so torej cuccagne oziroma ogromna premična piramidna stojala, podobna stojalom za torte. Nanje so postavili vso hrano razen mesa, ki je bil v času posta prepovedan. Te cuccagne so postavili cehi, na primer sirarjev, pekov, slaščičarjev. Ni še dokazano, da so se reveži v srednjem veku tepli za hrano, ampak so jo očitno lahko prosto in mirno vzeli s teh potujočih stojal. V karnevalskem duhu, ko se vendarle za kratek čas zabrišejo razlike med stanovi.  

Od začetka osemnajstega stoletja pa so cuccagne postale obilnejše in brutalnejše. Leta 1734 je na primer burbonski vojvoda Parme okupiral Neapelj, izpodrinil avstrijsko oblast in se okronal za neapeljskega kralja. Kot novi kralj je Karel Burbonski v dokaz lastne moči in sprijetosti z lokalno kulturo karneval še povečal. Piramide hrane mu niso več zadostovale. Ukazal je zgraditi nove cuccagne v obliki palač, kipov in templjev.

Te miniaturne palače, na njegov ukaz napolnjene tudi z mesom, je sponzoriral kralj. V zameno za to je sebi in plemičem priredil zabavo: opazovali so, kako reveži tekmujejo za hrano. Ob bitju zvona z neapeljskega gradu so se namreč kmetje in mestni reveži zagnali proti cuccagnam in se trudili nabrati čim več hrane, ne da bi jih pri tem kdo poteptal. Poskušali so zagrabiti gnjat in sir, pribit na steno miniaturnih templjev, ali pa ujeti žive živali, kokoši, pujske in bike, ki so se podili med cuccagnami, jih na mestu ubiti in nemoteno odnesti domov. Bili so oboroženi s sulicami, sekirami in noži. Poleg hrane so bile med cuccagnami tudi vinske fontane in bazeni s pivom. Za rojstvo sina neapeljskega kralja je dogodek sestavljala mini palača, “katere balkonske ograje so bile narejene iz sira. Na potkah iz sira so hodile krave in koze”. 

Pretepi, nesreče z orožjem in stampedi so bili tako pogosti, da je Karel Burbonski, pobudnik te nasilne tradicije v Neaplju, vzpostavil sklad za odškodnine za vdove in sirote umrlih ali poškodovanih revežev. Najbolj drzni so plezali tudi po drogovih, na vrhu katerih so bile pribite ptice ali pa nova oblačila in čevlji. Ta tako imenovana cuccagna drevesa so bila namazana z mastjo, da je bila naloga čim bolj zahtevna. 

Bogataši so vse to opazovali s svojih balkonov. Večinoma so pri tem izredno uživali, nekateri pa so tulili od groze ob rezanju živih živali na kose. To je bila reakcija Marije Karoline, hčerke Marije Terezije, ob njeni poroki z neapeljskim kraljem Ferdinandom IV. Na tej poroki je cuccagna vsebovala tudi jarek, poln živih rib, čez katerega so se morali tedaj blatni kmetje prebiti do trdnjave s hrano. Vse to je bilo tik pred kraljevo palačo, da sta mladoporočenca lahko imela odličen vpogled v obnašanje lačnih ljudi. Markiz de Sade je cuccagno, ki jo je videl, označil za “najbolj brutalen spektakel, kar ga je moč videti na svetu”. In tega ni mislil pohvalno. 

Tradicija teh stoječih mini palač s hrano se je odvijala tudi po drugih italijanskih mestih. Vedno jih je sponzoriral lokalni plemič, ki jih je priredil ob praznovanju poroke, dneva vseh svetih ali svojem rojstnem dnevu. Cuccagne so še vedno tako kot v srednjem veku naredili cehi. 

Vsakoletno tradicijo cuccagn v Neaplju je prekinila šele lakota leta 1764. Cuccagna tega leta je bila zaradi ekstra sestradanih kmetov ekstra brutalna. Kmetje prvič niso počakali na znak kralja, temveč so že prej začeli teči proti hrani. Kralj se je ustrašil neubogljive množice, zato je v naslednjih desetletjih dogodek postopoma izginil. Njegovega naslednika lahko vendarle vidimo v vseh videih nakupov ob Black Fridayju, pri čemer se nekateri smejijo temu, da se Američani skorajda pokoljejo za hladilnik po znižani ceni, četudi je za nekatere tedaj edina možnost, da si sploh kupijo delujoč hladilnik.